Sobota, 10. 5. 2025, 4.00
2 uri, 56 minut
Jernej Girandon: Arhitekt, ki si je svoj dom zgradil sam
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,99
Hiša, ki je postavljena s pomočjo družine in prijeteljev ter predstavlja odgovor na sodobne izzive gradnje – brez velikih posojil, z veliko mero ustvarjalnosti in spoštovanjem do naravnih virov.
Jernej Girandon je arhitekt, ki se je s svojo družino preselil v dom, ki ga je zasnoval sam, zgradil pa s pomočjo sorodnikov in prijateljev. Hiša je zgrajena trajnostno, energetsko učinkovito, predvsem pa tudi na način, da spodbuja druženje – večina prostorov ima izhod na zunanjo ploščad oziroma v naravo, največji notranji prostor pa ima tudi odprto kurišče.
Hiša, ki stoji v Dobu pri Domžalah, je postavljena na zemljišču, ki sta ga Jernej in njegova žena Špela prejela od staršev, zasnovana pa je kot okolju prijazna lesena stavba, velika 130 kvadratnih metrov. Notranjost hiše je specifična in trajnostno naravnana, saj je oblikovana z uporabo recikliranih materialov, kot so ostanki vlaknocementnih plošč, rabljene opažne plošče, penjeno steklo in podobno. Gre torej za rezultat samogradnje, ki združuje sodobno arhitekturo in tradicionalne tehnike, kot je na primer japonska metoda žganja lesa, ki se imenuje shou sugi ban, namenjena pa je zaščiti lesene fasade pred vremenskimi vplivi. Hiša je tudi energetsko učinkovita. Kaj to pomeni? Uporaba naravnih materialov in premišljena izvedba kombinacije z armiranobetonskim jedrom in industrijskimi tlaki omogoča naravno hlajenje poleti.
Jernej je tudi soavtor knjige Samograditeljstvo, kjer skupaj z Anjo Trobec raziskuje pomen in zgodovino samogradnje v Sloveniji ter ponuja praktične napotke za sodobne graditelje.
Nikoli nisi tako bogat, da ne bi rabil prijatelja za pomoč, sploh v stiski. (Iz knjige Samograditeljstvo)
Zakaj, kdaj in kako ste se odločili, da boste hišo v čim večji meri zgradili sami?
Že naši stari starši in starši so svoj stanovanjski problem reševali na ta način in v mojem primeru je bilo nekako samoumevno, da bom hišo gradil na način samogradnje. Velik razlog so seveda tudi visoke cene na trgu, ki so trenutno še toliko bolj prepričljive oziroma posameznika še lažje prepričajo o gradnji v lastni režiji.
Kako je Jernej Girandon z družino in prijatelji gradil hišo:
Ste se tega lotili bolj kot arhitekt ali kot samouk z vizijo bivanja po lastni meri?
Vsekakor skozi oči tega, da se čim več prihrani. Zato je bila uporabljena strategija gradnje v lastni režiji v kombinaciji z recikliranimi materiali. Vizija je bila, kako s strategijami in arhitekturnim znanjem izkoristiti in narediti cenovno čim bolj dostopno hišo, ob tem pa hkrati ne delati nekih kompromisov z vidika trajnostne gradnje.
Koliko časa je trajal ves proces? Od ideje do realizacije in potem dejanske vselitve v hišo?
Vse skupaj je trajalo štiri leta, če upoštevamo vse postopke, pridobitev dokumentov. Gradnja pa je trajala dve leti.
Hiša stoji na specifični lokaciji.
Kaj pa bi v celotnem procesu najbolj izpostavili kot tisto, kar ste res naredili sami?
Hiša je bila zasnovana tako, da skelet in strešni del naredijo izvajalci. Ideja je bila, da čim prej dobimo streho, da lesena konstrukcija ni na dežju, hkrati pa nastane neke vrste šotor oziroma prostor, kjer bi lahko nadaljevali preostala dela. Vse drugo, kot so kanalizacijski sistem, namestitve fasadnih folij, parnih ovir, hidroizolacije kopalnic, namestitve izolacije iz lesnovlaknenih plošč, vse lesene obloge, lesene drsne stene in podobno, smo naredili sami. Ogromno nekih malenkosti, ki se jih ne vidi, terja veliko časa, vendar se s tem precej prihrani.
Fenomen fetišiziranja izdelkov je v zadnjem času še dodatno okrepljen s pojavom tako imenovanih "unboxing" videov na platformah, kot je YouTube. V teh videih potrošniki (ali tržniki) razpakirajo nove izdelke, pri čemer se poudarja izkušnja odpiranja embalaže in razkrivanja izdelka. (Iz knjige Samograditeljstvo)
Kaj so bili največji izzivi – fizični, birokratski, psihološki?
Gradnje v lastni režiji ne gre romantizirati. Gradnja v bistvu pomeni, da od tri do štiri dni na teden ter vse sobote nameniš temu projektu. Hkrati je treba za vsako akcijo pripraviti vse potrebno, od načrta do materialov. To pomeni res intenzivno delo, poleg družine, službe in vsega drugega.
Lahko rečem, da je to zelo intenzivna izkušnja, zelo naporna izkušnja. Vsekakor ne smeš gledati, koliko dela je pred tabo, ampak samo delati. Ključno je, da greš korak za korakom, dan za dnem, teden za tednom. Taka gradnja posameznika, družino in skupnost vselej opolnomoči, tega se ne da kupiti.
V Dobu pri Domžalah stoji hiša, ki so jo gradili ljudje – dobesedno. Arhitekt Jernej Girandon jo je zasnoval, zgradil pa s pomočjo družine in prijateljev. Rezultat? Topel, funkcionalen in okolju prijazen dom.
Kako pa je pri takem projektu pomembna improvizacija? Je šlo vse po načrtih, kot ste si zamislili?
Generalno gledano mora iti vse po načrtu, predvsem tudi z zakonodajnega vidika. Treba je vedeti, da se danes ne gradi več, kot se je gradilo včasih – da se vzame tipski projekt, pa se ga po svoje predeluje. Treba je slediti načrtu, sicer se prej ko slej pojavijo nekatere nepravilnosti, križanja, napake, ki so ponavadi zamudne in zelo drage.
Bi lahko vaš projekt postal model za druge – ali je to le vaša individualna rešitev?
Ta hiša je zelo vpeta v lokacijo, ki je specifična. Ima zelo netipično lego. Vseeno mislim, da se z nekaterimi popravki to da, ključen je namreč prenos strategij.
Prekomerna potrošnja predstavlja resen okoljski problem, prispeva k izsekavanju gozdov in pretirani porabi naravnih virov. Pogosto je embalaža večja in bolj zapletena kot sam izdelek, kar povečuje potrebo po naravnih virih in povzroča ogromne količine nepotrebnih odpadkov. (Iz knjige Samograditeljstvo)
Imate približno oceno ali primerjavo, koliko ste prihranili?
Mislim, da se s samogradnjo da prihraniti nekje do 50 odstotkov.
Kako na vaš projekt gledajo kolegi iz stroke?
Tisti, ki so prišli tudi na samograditeljske debate, so to sprejeli zelo pozitivno. Verjamem, da je pri določenem delu stroke še negativen odnos, ravno to pa je tudi namen monografije, da se na neki način na novo ovrednoti, na novo predstavi samograditeljstvo.
Zakaj ste se odločili izdati monografijo?
Po svoji res intenzivni izkušnji sem ugotovil, da nekega korektnega gradiva o tej tematiki ni. Ostaja le nekaj gradiva iz časov naših staršev, kar pa ni več aktualno. Gradnja hiše je nuja, ne gre za to, da bi nekdo gradil zato, ker mu je to fino, ampak da si ustvari dom. Da si ustvari dom na način, da rajši sam kaj več narediš, se za pomoč nasloniš na bližnje, uporabiš naravne materiale in seveda tudi prihraniš. Na koncu pa prideš do hiše, kot si si je želel – in to brez izjemno velikih posojil.
V spodnji galeriji si lahko ogledate končno podobo hiše:
Kako pa je nastajala monografija? Ali ste jo pisali sproti, med gradnjo ali potem naknadno, z neke distance?
Že to, da sem si med gradnjo zapisoval, koliko ur je bilo opravljenih na delovnih akcijah in koliko ljudi je pomagalo, je bila obremenitev. Monografija je nastala naknadno. Seveda so se že med gradnjo pokazale določene iztočnice, pa tudi razmisleki, poudarki. S soavtorico Anjo Trobec pa so se sploh še bolj odpirale teme, tako da gradiva je ostalo še precej.
In kakšen je končni izračun?
Okoli 30 ljudi je pomagalo, izvedli smo 40 večjih delovnih akcij ob koncih tedna. Pomagali so sorodniki in prijatelji, največ oče, tast in brat ter seveda tudi ženski del družine. Vsem sva neizmerno hvaležna in prav vsakega z veseljem gostiva v najini hiši.
Prvo hišo se gradi za soseda, drugo za sorodnika, tretjo zase. (Iz knjige Samograditeljstvo)
Kakšni so odzivi?
Odzivi so zelo pozitivni, kar se je pokazalo tudi v seriji samograditeljskih debat, ki so potekale po vsej Sloveniji. Prepoznava se spet ta namera, da bi bilo dobro, da se vrnemo k skupnosti, k skupnemu delu. Da se kot družba ponovno priučimo prepoznavati potrebe bližnjih, da se v odnose vpenjamo, ne iz njih izpenjamo, kot je značilno za današnji čas.
Knjiga Samograditeljstvo, ki jo je Jernej Girandon napisal skupaj z arhitektko Anjo Trobec, je prvi celoviti vpogled v tradicijo in sodobne možnosti gradnje v lastni režiji v Sloveniji. Združuje osebno izkušnjo, poglobljeno raziskavo zgodovinskega ozadja samogradnje in številne praktične nasvete za vse, ki želijo svoj dom ustvariti po meri – z nižjimi stroški, s pomočjo skupnosti in z večjo mero samostojnosti.
Kako bi vi opisali življenje v hiši, ki ste jo sami zgradili? Kakšen je občutek?
Občutek je res dober, to posameznika precej opolnomoči. Sploh je dober občutek, ker si si sam zgradil hišo. Nihče ti ne more očitati, da ti je bilo kaj podarjeno, predvsem pa je dom narejen tako, kot sva si želela.
Bi šli ponovno skozi proces?
Vsekakor, saj si pri trenutnih cenah na trgu ne znam predstavljati drugačne poti.
Bi lahko rekli, da je vaš projekt tudi kritika trenutnega sistema gradnje in bivanja?
Zagotovo. Mislim, da je samogradnja tista, ki posameznika opolnomoči in ga obrača k družbi, ne pa h globalnemu finančnemu sistemu, k velikim posojilom. Tudi uporaba recikliranega materiala je neke vrste boj proti potrošništvu. Nekaj bo treba na tem področju spremeniti.
Kako gledate na prihodnost bivanja v Sloveniji?
Na žalost mislim, da to ni strategija za najšibkejši sloj, ker če čisto ničesar nimate, nobenega izhodišča, potem tudi ta način gradnje ni izvedljiv. Že da človek pride iz meseca v mesec, terja dovolj napora. Zlasti za ta del upam, da bo poskrbela država. Dejansko bi morali obdavčiti druge, tretje nepremičnine. Vem, da imajo v Ljubljani določene družine po tri, štiri, pet stanovanj in potem z najemninami odplačujejo posojila še za nove. Dogaja se neverjetno hitro razslojevanje družbe. Na koncu bomo prišli do tega, da bodo cene samo še višje.
Hiša ni le energetsko učinkovita in narejena iz recikliranih materialov, temveč v svojem jedru nosi simbol skupnosti – odprto notranje kurišče, kjer se zbirajo družina in prijatelji.
Kaj pa bi svetovali nekomu, ki razmišlja o podobni poti?
Načeloma to, kar ugotavljava v monografiji, da je samogradnja ali gradnja v lastni režiji stvar posameznika oziroma najožjih družinskih članov, ki pa jih mora oziroma je zelo dobro, če jih bližnji prijatelji in sorodniki podprejo. Je pa to zmeraj tako, da toliko, kolikor ste vi v medosebne odnose vlagali pred tem, toliko lahko pričakujete, da boste dobili nazaj. Ključno je, da ne oklevate s prošnjo za pomoč. V anketi, ki sva jo izvedla in je vključena v monografijo, sva ugotovila, da ljudem ni težko pomagati, težavo pa imamo s prošnjo za pomoč.
Hkrati je treba dobro oceniti tudi sebe. Kako dobro rešuješ probleme, kako znaš organizirati akcije, koliko si vztrajen na dolgi rok. Zdi se mi, da se lahko obseg del prilagaja tudi med gradnjo, če se ugotovi, da nisi pripravljen toliko, kolikor si v začetku mislil. Tu je velika vloga arhitekta oziroma nadzornega, ki mora znati oceniti, kako težave reševati. Če imate dobrega, potem vam bo težave reševal, v nasprotnem primeru jih bo povzročal.
Samogradnja ni za vsakogar, za tistega, ki se tega loti, pa je lahko kljub naporom osvobajajoča in nepozabna izkušnja, ki človeka in skupnost lahko oblikuje v pozitivnem smislu.
