Igor Omerza: Udba v Moskvi

Da je Roman Jeglič torej izginil in se skrival v Rusiji, sem na svoje presenečenje izvedel šele pred dnevi v časopisu Dnevnik. Potem se je še razkrilo, da je tam spremenil priimek v Roman Andrejevič Jeglič, torej kot je običajno pri Rusih, je ime svojega očeta dodal na sredino svojega celotnega imena. V nadaljevanju smo tudi izvedeli, da je bil predstavnik Gorenja v Krasnojarsku (to kaže, da ni pobegnil, ampak da je bil umaknjen na varno), da je imel intimno zvezo z rusko državljanko, danes tudi slovensko, Viktorijo Krivolucko, ki je zdaj (leta 2026) že 20 let najboljša prijateljica aktualne predsednice države!

Hm, Rusi ne bi bili Rusi, mislim na njihovo obveščevalno službo (pravzaprav imajo oni še vedno tajno politično policijo), če ne bi vedeli, kdo je nepričakovano prišel k njim na "obisk". To je zlato darilo za vsako tajno službo in bog si ga vedi, kako so oni to izkoristili. Pri Jegliču jih verjetno ni zanimalo vreme v Sloveniji in Evropski uniji. Tega ne vemo, to bi lahko povedal samo Jeglič, ki se zdaj, domnevno skrit v Rusiji, javlja novinarjem iz Bohinja. Ali bo Jeglič kaj povedal in ali ga sploh lahko kateri naš organ kaj vpraša? Vsekakor ga Sova ali policija lahko povabi na razgovor – ali bo prišel, ali bo govoril, in če bo govoril, ali bo govoril resnico?

Od Golega otoka do današnje Slovenije

Jeglič je POP-tevejcem dejal: "Takih iger iz leta '49 se jaz ne grem." Tu mu lahko samo povem, da ima srečo, da nismo v letu 1949, kajti takrat je sum na delovanje z Rusi pomenil takojšen odhod na Goli otok in po vrnitvi iz Rusije bi se leta 1949 takoj znašel ne v Bohinju, ampak na Golem otoku. Morda do tja, če ne bi bil iskren pri takojšnjih zasliševanjih, sploh ne bi priplul, ker bi ga prej vzeli udbovska noč in megla. In v današnji Sloveniji! Tudi če ga vljudno povabijo naši organi na pogovor, mu verjetno ni treba priti ali pa lahko nekaznovano molči kot grob! Razlika je očitna.

Ko je bivši šef Udbe Miloš Ogrizek leta 1973 pobegnil na Dunaj (osumljen je bil kriminala), že leta ni bil več v tajni politični policiji, je v Udbi nastala panika. Vsi oddelki so morali poročati, koga vse pozna Ogrizek v sodelavski mreži v Avstriji in drugod. Na Dunaj je odpotovala celotna ekipa udbašev z načelnikom Egonom Conradijem na čelu in z nalogo, da ga "milom ili silom" vrnejo v Jugoslavijo. Gotovo bi ga likvidirali, če bi se upiral. Danes se pa lahko Jeglič dela norca iz nas in nihče mu nič ne more!

Od Udbe do VIS: kaj se je zgodilo z agenturno mrežo?

Naj bo tako ali drugače, Rusi so Jegliča lahko stisnili, da jim poroča vse o VIS, ali pa so ga celo novačili za njihovega agenta. No, tu se vračam na "staro" Udbo, ki je (kot tajna politična policija komunističnega vrha Slovenije) izdihnila 16. maja 1990 z nastopom nesocialistične, demokratično postavljene Demosove (Peterletove) vlade. Udba, ki se piše z malimi črkami, je sicer ponarodelo, pogovorno, neuradno ime za našo tajno politično policijo (od marca 1946 do maja 1990). Od leta 1967 se je sicer uradno imenovala Služba državne varnosti (SDV). To uradno ime se je še nekaj časa ohranilo tudi v demokratični Sloveniji. Kakorkoli že, slovenska komunistična Udba je imela v Moskvi množico svojih sodelavcev. Ob tem je treba poudariti, da ti niso delovali samo politično, ampak tudi obveščevalno.

Udba je bila sicer predvsem politična policija, a delovala je tudi obveščevalno in protiobveščevalno. To poudarjam zato, ker sem prepričan, da je množico sodelavcev, ki so delovali v Moskvi, v svojih "vrstah" ohranila tudi SDV po nastopu Demosove vlade. Ali so delali obveščevalno tudi po vrnitvi v Slovenijo (novinarji, poslovneži, predstavniki slovenskih podjetij v Moskvi – in še kje drugje), je čisto mogoče, saj so imeli povezave v Sovjetski zvezi oziroma njeni glavni naslednici Rusiji in naši obveščevalci so še vedno lahko dobivali zanimive informacije za svoje delo.

Kdo je za slovensko Udbo deloval v Moskvi?

Jasno, nimam dostopa do arhivov Sove, imam pa dostop do ohranjene dokumentacije Udbe (do leta 1990). In zanimivo, da je v opustošenem udbovskem arhivu ohranjeno veliko tajnih dokumentov o delovanju slovenske tajne politične policije v Moskvi. Nekatere od njih, čeprav se pojavljajo pod kodnimi imeni, mi je uspelo odkriti in tukaj jih objavljam po abecednem vrstnem redu:

• Janez Eržen, predstavnik Iskre v Moskvi, kodna imena najprej Kobra in nato Franc Oblak in nazadnje Peter Gale (ta Eržen je bil kapitalec, bil je dvojni agent in je prodrl visoko v KGB);
• Anton Gerden, poslovnež, kodni imeni Georgij in Aragon;
• Jugoslav Rugelj, poslovnež, kodni imeni Travica in Brest;
• Anton Rupnik, novinar, kodni imeni Gustav in Viktor;
• Marjan Sedmak, novinar, kodno ime Užičan;
• Stanislav Selan, predstavnik Iskre v Moskvi, kodni imeni Elektronik ali Elektronček;
• Janez Valentinčič, predstavnik Slovenijalesa v Moskvi, kodno ime Gozdar.

Primer Žan: agent, ki je preživel konec Udbe

Morda se zdi, da pretiravam, da ti seveda niso bili preneseni ali ohranjeni v SDV-ju (kot agenti) pod Peterletovo vlado. Zato bom predstavil primer sodelavca Udbe, ki je sicer delal v Zvezni republiki Nemčiji in o katerem vem, da je bil prenesen v SDV, ko ta ni bila več politična policija (od 16. maja 1990). Gre za konfidenta Udbe s kodnim imenom Žan.

Žan je bil superagent slovenske Udbe. Deloval je v zahodni Nemčiji. Svojo vohunsko/ovaduško pot je začel septembra 1969, ko je služboval v Pragi. Pridobil ga je mariborski udbaš Franc Zalašček. Njegovo pravo ime je bilo Aleksandar Grnjak, rojen je bil 7. julija 1931 v Kragujevcu. Za Udbo je bil nadvse koristen zato, ker je bila Aleksandrova mama sestra Slobodana Stankovića, pomembnega srbskega emigranta, ki sta ga zvezna in srbska Udba vneto zalezovala pod kodnim imenom Ćata (slovenska pa pod kodnim imenom Potomka). Stanković je bil zaposlen na Radiu Svobodna Evropa v Münchnu in je seveda imel v bližnjega sorodnika Grnjaka neomejeno zaupanje. Nečak Grnjak ga je obilno "politično" ovajal vse do Stankovićeve smrti (januarja 1988). Pozneje je Žan – Grnjak deloval bolj obveščevalno kot ovaduško in je za Udbo delal do njenega bridkega konca (in še čez, pod novim kodnim imenom Davor). Žana alias Aleksandra Grnjaka ne smemo mešati z Žanom alias Milanom Borićem. Ta zadnji je predvsem špijoniral za hrvaškimi emigranti v Avstriji (predvsem za Častnim pliberškim vodom). No, njegovo umazano glavno vlogo v aretaciji velikana slovenske osamosvojitve Janeza Topliška sem podrobno opisal v knjigi Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo.

Junija 1990 je Žan postal Davor

Kakorkoli že, na dokumentu z dne 12. decembra 1989 z oznako "državna varnost, državna tajnost" je šlo za Predlog za uvedbo in vodenje dvojne kombinacije in nekdo je ob Žanu z roko napisal: "od junija 90 Davor". Torej so junija 1990, že po koncu SDV kot politične policije, slovenski obveščevalci Žana preimenovali v Davorja in ga še naprej uporabljali v tujini. Kot zanimivost naj še povem, da sta ta predlog podpisala tudi Nikola Prokšelj in Jože Žabkar, ki sta od leta 1987 do aprila 1990 brala poročanja Marte Kos (najprej udbaški vir Tara in pozneje udbaška sodelavka Blanka).

Kaj bi morala preveriti Sova?

Na podlagi vsega tega "izleta" v sovjetsko Moskvo sem hotel poudariti, da je Roman Jeglič lahko prestreljen z rusko obveščevalno službo, da so ga Rusi lahko pridobili, da je lahko Rusom izdal naše agente v Rusiji, da so mu Rusi morda podtaknili mlajšo žensko (to rade delajo vse obveščevalne službe) in tako naprej. Morda se dela tej prijateljici predsednice huda krivica, toda država je preveč pomembna stvar, da bi ob takih možnih obveščevalnih vdorih v predsedniško palačo samo zamahnili z roko. Še posebej zato, ker gre zdaj, žal, za naše smrtne sovražnike (rusko vodstvo), ki odkrito grozi z jedrskim napadom Evropski uniji in Angliji. Na potezi je (upam, da že) Sova, ki mora natančno preveriti Jegličevo obveščevalno delovanje v VIS. Pri tem mora od policije pridobiti (čeprav že zastarelo) dokumentacijo o kriminalni piramidi Catch the Cash, od Gorenja dobiti vso dokumentacijo, kaj je Jeglič delal kot predstavnik Gorenja (ali ni šlo samo za krinko) itn. Skratka treba je odvrniti ali potrditi močan sum o prestreljenosti predsednice države z rusko tajno policijo, in to z aktualnimi političnimi spori o tej zadevi nima nobene zveze, ima pa še kako zvezo z varnostjo slovenske države, torej nas vseh!