Petek, 8. 2. 2019, 4.00
5 let, 9 mesecev
"Ideja o čisti slovenski kulturi je mit" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,06
30
Sociolog Aleš Črnič
"Četrt stoletja po nastanku samostojne Slovenije je naša družba prepredena z na videz samoumevnim prepričanjem o domnevno problematičnem pomanjkanju domoljubja. (...), pa je domoljubje res tako nesporna vrednota, za katero si velja na vso moč prizadevati," se sprašuje sociolog Aleš Črnič, čigar besede na spletni strani Slovenskega mladinskega gledališča vpeljujejo Dneve slovenskega nacionalizma.
Ob slovenskem kulturnem prazniku sta Slovensko mladinsko gledališče in Maska na Novi pošti organizirala štiridnevni dogodek, posvečen problematizaciji nacionalizma v Sloveniji in njegovim posledicam. Tega vprašanja so se na Dnevih slovenskega nacionalizma - program se z današnjim predavanjem-performansom Boštjana Narata ob 20. uri končuje - lotili prek predstav, predavanj, performansa in pogovorov.
Na pogovoru z naslovom Slovensko domoljubje in škandal pa je sodeloval tudi sociolog Aleš Črnič, profesor na Oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Ob slovenskem prazniku kulture sta Slovensko mladinsko gledališče in Maska na Novi pošti organizirala štiridnevni dogodek, ki tematizira razmah nacionalizma v Sloveniji. Kako zaznavate to problematiko?
Dnevi slovenskega nacionalizma se odvijajo ob obletnici javnega pogroma nad dvema lanskoletnima prejemnicama nagrade Prešernovega sklada Simono Semenič in Majo Smrekar, ki sta s svojim umetniškim delom v očeh določenega dela ljudi nedomoljubno kršili osnove pripadnosti slovenski naciji. Te dni pa bodo minila tudi tri leta, odkar so domoljubni Slovenci preprečili nastanitev šestim mladoletnim azilantom v dijaškem domu v Kranju. Gre za zgodbi, ki sta večplastni in v današnjem času prekleto aktualni.
Nacionalizem je, kot je rad rekel moj pokojni profesor, mentor in dolgoletni prijatelj Aleš Debeljak, edina od "velikih zgodb" 20. stoletja, ki je preživela v novem postmodernem tisočletju. Nacionalizem je danes celo močnejši, kot je bil ob koncu prejšnjega stoletja, in v mnogočem usodno določa naš čas tako globalno kot v Sloveniji.
Kje vse je mogoče iskati razloge za to?
Gre za zelo zapleteno mrežo raznovrstnih vzrokov, v grobem pa je jasno, da so razmere poznega kapitalizma tiste, ki brutalno cefrajo človeške družbe. V začetku našega tisočletja smo kot človeštvo postavljeni pred zelo resne izzive.
Eden teh je zagotovo ekološki. Drugi je razcep med bogatimi in revnimi, ki smo ga še do nedavnega označevali z metaforo 1 proti 99 odstotkov, zadnja leta pa z raziskavami Oxfama vemo, da je to postal povsem realen opis stanja v človeških družbah. Iz zgodovine pa vemo, da družbe, ki so preveč razslojene, dolgoročno propadejo.
V začetku našega tisočletja smo kot človeštvo postavljeni pred zelo resne izzive, poudarja kulturolog Aleš Črnič. Ob ekoloških so med temi tudi razmere poznega kapitalizma, "ki brutalno cefra človeške družbe".
Kakšni so še izzivi?
Nove, mestoma že kar spektakularne tehnologije s seboj prinašajo problematiko pomanjkanja dela, kar je strukturna značilnost poznega kapitalizma. A tega kot človeštvo ne znamo izkoristiti za to, da bi vsi skupaj manj delali za golo preživetje in več časa posvečali vprašanjem smisla, duha, kulture, umetnosti - torej tistemu, kar nas sploh dela človeške. Namesto tega tisti, ki imamo delo, delamo vse več (večinoma odločno preveč), druge, ki dela nimajo, pa odrivamo na sam rob preživetja.
Dela ne znamo družbeno porazdeliti na bolj enakomeren način, ker je naša kultura že stoletja utemeljena na delu. Ne samo v ekonomsko, temveč tudi kulturno nam delo pomeni primarni smisel in
"Znašli smo se v razmerah degradirane politične kulture, v katerih politike večinoma zanima le oblast zaradi nje same. Ključne težave našega časa pa zahtevajo poglobljeno razumevanje in gromozanske resurse, še tako dobro zastavljene spremembe bodo rezultate pokazale šele čez leta in desetletja. Politiki pa pogled le redko ponese prek meja tekočega mandata."
nas simbolno umešča v svet.
Kaj je vaš odgovor na to?
Pred nami je zahteven izziv, kako zgraditi družbo, kjer ustvarjene vrednosti ne bomo delili primarno na temelju dela, in kulturo, v kateri naše identitete, kako vidimo sebe in druge, ne bomo presojali na osnovi dela. Kmalu bo minilo že četrt stoletja, odkar je Jeremy Rifkin napisal knjigo Družbe brez dela, nedavno so slovenski avtorji iz kroga Slavka Gabra v znanstveni monografiji objavili razmisleke o prihodnosti šole v družbah brez dela. A v politični in širši družbeni praksi ni mogoče zaslediti prizadevanj za tovrstne spremembe.
"Priča smo vzponu populizmov, ki uporabljajo starodaven in nadvse učinkovit mehanizem. Poznamo ga že iz (pred)biblijskih časov: domnevne razloge za težave projiciraš v žrtvenega kozla, proti njemu nahujskaš ljudi, tako navznoter strneš skupnost, obenem pa poglobiš prepad med 'nami' in 'drugimi'. Ko sebe prikažeš kot odrešitelja, lahko politikansko vladaš, predvsem pa učinkovito preusmerjaš pozornost s pravih težav, ki so veliko težje rešljive."
Kje vidite razloge za to?
Znašli smo se v razmerah degradirane politične kulture, v katerih politike večinoma zanima le oblast zaradi nje same. Ključne težave našega časa pa zahtevajo poglobljeno razumevanje in gromozanske resurse, še tako dobro zastavljene spremembe bodo rezultate pokazale šele čez leta in desetletja. Politiki pa pogled le redko ponese prek meja tekočega mandata.
Drugi pomemben steber našega sveta, kapital, meri svoje cilje še v krajših časovnih obdobjih, razen redkih izjem so glavno merilo trimesečne finančne bilance. Tako izjemno kratkoviden pogled more niti uzreti velikanskih izzivov, ki so pred nami.
Zato smo priča vzponu populizmov, ki uporabljajo starodaven in nadvse učinkovit mehanizem. Poznamo ga že iz (pred)biblijskih časov: domnevne razloge za težave projiciraš v žrtvenega kozla, proti njemu nahujskaš ljudi, na tako navznoter strneš skupnost, obenem pa poglobiš prepad med "nami" in "drugimi". Ko sebe prikažeš kot odrešitelja, lahko politikansko vladaš, predvsem pa učinkovito preusmerjaš pozornost s pravih težav, ki so veliko težje rešljive. A zgodovina nas prepričljivo uči – čeprav se kot človeštvo očitno zelo slabo učimo – da takšen populističen pristop deluje kratkoročno, srednje- in dolgoročno pa proizvaja usodne družbene frakture in na koncu neizbežno vodi v nasilje.
Spremljamo lahko razmah različnih ravni nasilja.
V naših družbah je veliko nasilja, ker živimo v času politik strahu. Te načrtno in sistematično spodbujajo v nekem smislu najmočnejše človekovo čustvo, tj. strah. Politike strahu, ki se poslužujejo opisanega mehanizma žrtvenga kozla, vodijo v kulturo strahu, ki jo danes živimo. In ko se bojimo, tudi sovražimo. Vse, ki niso "mi".
"V naših družbah je veliko nasilja, ker živimo v času politik strahu. Te načrtno in sistematično spodbujajo v nekem smislu najmočnejše človekovo čustvo, tj. strah. Politike strahu, ki se poslužujejo opisanega mehanizma žrtvenga kozla, vodijo v kulturo strahu, ki jo danes živimo. In ko se bojimo, tudi sovražimo. Vse, ki niso 'mi'."
Omenili ste lanski primer Simone Semenič, v zadnjih dneh je mogoče po družbenih omrežjih mogoče slediti tudi verbalnim napadom na umetnika Arjana Pregla, ki mu prav tako očitajo nedomoljubje. V teh primerih gre za enačbo: družbena kritika je nedomoljubno dejanje, to pa je nekaj zavrženega.
Krepitev populističnega nacionalizma spremlja porast sovražnega govora, česar so bili oziroma so deležni tudi našteti umetnici in umetnik. Slovenija spada med države, ki imajo na tem področju zelo visok prag tolerance, tako kulturno kot pravno. Zato se je sovražni govor pri nas razmahnil prek vseh meja, kljub temu da nekateri družboslovci, humanisti in umetniki na to vprašanje opozarjamo že leta. Kot družba se moramo proti sovražnemu govoru boriti, saj neizbežno vodi v destruktivne procese, ki zmanjšujejo kohezivnost družbe in njeno učinkovitost, na koncu pa vodijo tudi v nasilje.
Na sovražni govor bi morali biti kot družba bolj občutljivi.
Koncept sovražnega govora smo oblikovali po drugi svetovni vojni. Na podlagi dogajanja v tridesetih letih v nacistični Nemčiji in potem kmalu še marsikje drugje smo namreč kot človeštvo ugotovili, kam vodi sistematična produkcija grešnega "drugega". Nacisti so proizvedli žrtvenega kozla – Jude, sledili so sistematično strašenje, hujskanje in zbujanje sovraštva. Od takrat brez kančka dvoma vemo, kam lahko pripeljejo besede, zato smo se po drugi svetovni vojni dogovorili, da je sovražni govor nekaj nesprejemljivega. Vendar pa danes, ko zaradi časovne oddaljenosti umirajo še zadnje priče strahot druge svetovne vojne, v Sloveniji in nekaterih drugih državah konceptu sovražnega govora vsiljujemo neposredno povezavo s konkretnim dejanjem nasilja. Tako v praksi de facto ukinjamo ta koncept in se mu odrekamo. Ko nekdo že udari, je prepozno, na to lekcijo iz sredine prejšnjega stoletja očitno pozabljamo.
Zato je odgovor, kot poudarjate ...
... ničelna toleranca do sovražnega govora. In izogibanje zmotnemu enačenju nestrpnosti s svobodo govora. Seveda je bistvo liberalne demokracije, da ima vsak posameznik pravico do mišljenja in njegovega izražanja, a ob tem so nedopustne vse oblike nestrpnosti. Vse, razen ene, ki je celo zapovedana: to je nestrpnost do nestrpnosti. Ker nestrpnost kot rak razžira temelje vsake družbe, na koncu, če se ne borimo proti njej že od samega začetka, od nje ne ostane več nič.
Pogosto smo priča premisi o vlogi kulture kot državotvornega elementa.
S to premiso se načeloma lahko celo strinjam, ampak ključno se mi zdi, kaj zares mislimo z državotvornostjo kulture. In znotraj tega tudi, ali naj bi to pomenilo, da mora biti kultura nujno tudi domoljubna.
Je domoljubje res takšna vrednota, ki jo je treba tako varovati, se sprašujete.
Danes se v Sloveniji in še marsikje drugje večina ljudi brez razmisleka strinja, da je v našem svetu domoljubja premalo. Šlo naj bi za nekaj absolutno dobrega, kar je treba načrtno gojiti. Otroke naj bi vzgajali v domoljubne posameznike, saj naj bi le ti omogočili kakovostno družbo. Več kot očitno pa je s tem nereflektiranim prepričanjem povezanih kar nekaj vprašanj, sploh ko se domoljubje splošči na eno samo obliko. Danes okoli nas prevladuje izključujoča nacionalistična različica, ki izhaja iz koncepta zemlje in krvi, rodne grude.
Kako sploh razumeti domoljubje?
Kot pove že sama beseda, gre za ljubezen do doma. Dom pa v današnjem svetu razumemo primarno v okviru nacionalne, pogosto še ožje, etnične kategorije. Marsikdo domoljubje razume celo kot sopomenko rodoljubju, kar je eksplicitno biološka kategorija: rod sestavljajo posamezniki iste krvi. Danes več kot očitno prevladujejo "rodnogrudovske" oblike domoljubja, ki od nas terjajo ljubezen do naše dežele in rodu.
Pri čemer je ključno, da je ljubezen emocionalna, ne racionalna kategorija. Ljubiti svojo skupnost, ne glede na vse; ali kot pravijo Američani: My Country, Right or Wrong. O problematičnosti takšnih izključujočih razumevanj lastne skupnosti bi nas spet moral prepričljivo podučiti že hiter pogled v zgodovino 20. stoletja. Drugo vprašanje pa je, ali je to edina mogoča oblika domoljubja ali obstajajo še druge, manj problematične oblike pripadanja lastni skupnosti.
"Tako je, vendar odgovor ni v prerekanju ali potrebujemo več ali manj domoljubja. Vprašanje je, kakšno domoljubje potrebujemo."
Domoljubje in rodnogrudovstvo, poudarjate, nista ustrezen prevod za patriotizem.
Po mojem trdnem prepričanju nista, saj patriotizem ni nujno zveden samo na emocionalno komponento, kot sta domoljubje ali rodoljubje, temveč v primerjavi z njima nosi v svojih možnih racionalnih razsežnostih tudi nemajhen politični potencial. Patriot izhaja iz latinske besede patriota in grške besede patriote, obe označujeta pripadnike patrije, tj. očetnjave, domovine. Pri čemer so klasični Grki z njo označevali predvsem barbare, ki so imeli skupno le patris, v primerjavi z Grki, ki so imeli skupen polis, tj. svobodno državo, zato so sebe označevali z besedo politai – državljani.
Ta stara beseda je potem skozi čas nosila različne pomene. Pomembna je postala v razsvetljenstvu, ko je dobila tako imenovane republikanske konotacije in je govorila predvsem o privrženosti res publici. Torej, naši skupni stvari, ki pa ni utemeljena biološko, temveč kulturno in predvsem politično. Skupnost, ki ji pripadamo, je stvar kulturnega konstrukta in temelji na družbeni pogodbi, ta pa je sestavljena iz temeljnih načel in pravil. Zavezanost taki skupnosti je lahko tudi čustvena, a primarno temelji na zavezanosti njenim temeljnim načelom, ne pa domnevno skupnim biološkim koreninam. Zato republikansko domoljubje ni brezpogojno, ampak terja kritičen odnos do lastne skupnosti. Svojo državo imam lahko rad, dokler spoštuje osnovne postulate, ki so praviloma zapisani v ustavi. Vendar pa je v to razsvetljensko razumevanje zarezalo 19. stoletje.
Čas oblikovanja nacionalnih držav.
Nastale so nacionalne države, ki se nam danes zdijo tako naravne kot gore, morje in zrak, kot da so tu od zmeraj in da bo vedno tako. Za temelj skupnosti postavijo narod, zgodovinsko gledano nedavni konstrukt, ki pa ga vse do danes jemljemo za samoumevnega. Pri tem pozabljamo, da narodi niso naravne, temveč "zamišljene skupnosti", kot pravi Benedict Anderson v svoji znameniti knjigi iz leta 1983.
Ko danes rečemo domoljub, mislimo človeka, ki je Slovenec "od zibeli do groba. Ne gane moja se zvestoba", kot pravijo. Merimo na tistega, ki s ponosom reče "Slovenec sem", pri čemer gre praviloma za izključujočo čustveno pripadnost.
"Ni prav, da je liberalna levica ideje domoljubja, nacionalne pripadnosti in podobne teme prepustila desnici. Slednja si je to polje brez boja prilastila in zato danes skoraj konsenzualno prevladujejo izključujoče etnocentrične oblike domoljubja."
Vendar je to v zgodovinski in družbeni perspektivi le ena od vsebin patriotizma?
Vse od antike do danes poznamo celo vrsto različnih koncepcij patriotizma. Omenili smo razsvetljenske republikanske in kasnejše etnocentrične oblike, ki v splošni percepciji prevladujejo tudi danes. A ob tem obstajajo tudi dobro domišljeni alternativni modeli. Jürgen Habermas, eden od ključnih mislecev našega časa, govori na primer o ustavnem patriotizmu. Ta si z republikanskim modelom, ki je vsaj v literaturi še kako živ, deli skupno prepričanje, da produktiven odnos do lastne skupnosti lahko temelji le na skupnih načelih, ne pa na biološki podstati.
Tu je nato še kozmopolitski patriotizem.
Ta združuje na prvi pogled izključujoče: kozmopolitsko zavezanost širšim skupnostim, kar človeštvu kot celoti, vendar ob tem ne zanika potrebe po lokalni pripadnosti, ki pa terja zavedanje širših družbenih kontekstov. Prav kozmopolitski patriotizem, o katerem je pri nas prepričljivo pisala Ksenija Vidmar Horvat, ponuja trdne nastavke za izgradnjo alternativ rodnogrudovskim oblikam.
Ni prav, da je liberalna levica ideje domoljubja, nacionalne pripadnosti in podobne teme prepustila desnici. Ta si je to polje brez boja prilastila in zato danes skoraj konsenzualno prevladujejo izključujoče etnocentrične oblike domoljubja.
"Naš čas je – ne samo v Sloveniji, temveč v globalnem kontekstu – čas izrazitega antiintelektualizma. Živimo v obdobju, ki je uperjeno proti misli, pa naj bo artikulirana bodisi skozi besedo bodisi skozi katero od umetniških praks."
Kako se v okvirih, ki smo jim priča, lotiti konstruktivnega pojmovanja patriotizma?
V našem času srhljivega vzpona populističnih nacionalizmov in kulture strahu pred priseljenci zlahka najdemo prepričljive argumente proti domoljubju. A to ni dovolj. Sam bi se sicer bolje počutil v svetu brez meja. A kdo lahko danes, pet desetletij po Lennonovi pesmi Imagine, iskreno verjame v enoten sveta brez držav, religij in politike, v katerem ne bi bilo "ničesar, za kar bi ubijali ali umirali, in bi vsi ljudje živeli v miru". Živimo v času radikalne odsotnosti pozitivnih utopij. Zato moramo po tem, ko dekonstruiramo rodnogrudovsko domoljubje, najti bolj produktivne oblike pripadnosti skupnosti, ki omogočajo vključevanje tudi drugih pripadnikov. Potem pa na tej osnovi zgraditi in v praksi uresniči nov progresivni model patriotizma.
V Sloveniji imamo festival domoljubne pesmi, osnovnošolci na Cankarjevem priznanju pišejo eseje na temo domoljubja, umetnico Simono Semenič je lani Inštitut za domoljubne vrednote prijavil policiji … Zahteve po domoljubju posegajo in si prilaščajo različna polja.
Tako je, vendar odgovor ni v prerekanju, ali potrebujemo več ali manj domoljubja. Vprašanje je, kakšno domoljubje potrebujemo.
Če podam aktualni primer, pred dnevi se je odvil eden od največjih spektaklov na svetu, finale ameriškega nogometa Super Bowl. Ne omenjam ga zaradi tega, ker je letos zmagala ekipa Patriotov Nove Anglije, temveč zaradi Colina Kaepernicka, ki je zaznamoval minulo leto.
Zelo uspešen temnopolti igralec, ki je začel protestno klečanje ob igranju himne pred vsako tekmo in je tako protestiral proti rasizmu v ZDA, je s tem razburil številne prave domoljube. Ko se je v polemiko na svoj vulgaren način vključil tudi predsednik Trump, so se protestu pridružili še drugi nogometaši.
Potem je ameriška korporacija Nike Kaepernicka postavila za osrednji lik svojega izjemno učinkovitega oglasa s sporočilom, da je pomembno slediti svojim sanjam ne glede na vse – tako kot je nogometaš sledil svojemu prepričanju in za to plačal visoko ceno, saj še danes nima kluba, za katerega bi lahko igral. Vse to je seveda še podžgalo široko razpravo, YouTube so preplavili posnetki ameriških domoljubov, ki demonstrativno zažigajo superge znamke Nike. A ko je korporacija pozneje objavila svoje poslovne rezultate, so ti pokazali, da je prodaja njihovih izdelkov strmo narasla. Tisti, ki so "glasovali z nogami" oziroma z denarnico, so preglasili kritike na YouTubu.
Kaj je torej Kaepernick? Izdajalec ali domoljub? Za Trumpa in tiste, ki sežigajo svoje "najkice", je izdajalec. Za številne druge, vključno z mano, je paradigmatski primer patriota: nekoga, ki je v boju za temeljne vrednote svoje skupnosti pripravljen žrtvovati tudi tisto, kar mu pomeni največ.
"Jürgen Habermas, eden ključnih mislecev našega časa, govori na primer o ustavnem patriotizmu. Ta si z republikanskim modelom, ki je vsaj v literaturi še kako živ, deli skupno prepričanje, da produktiven odnos do lastne skupnosti lahko temelji le na skupnih načelih, ne pa na biološki podstati."
Enako vprašanje si lahko zastavimo tudi v primeru družbenokritičnih in angažiranih umetniških del?
Tako je. Je z razvpitim performansom s slovensko zastavo z izrezanim grbom Simona Semenič zagrešila nedopustno svetoskrunstvo slovenskih nacionalnih simbolov ali je v najžlahtnejši patriotski maniri kritično osvetlila neko problematično polje znotraj naše skupnosti?
Po mojem gre seveda za imanentno patriotsko dejanje, množice slovenskih nacionalistov pa so glasno pokazale, da mislijo diametralno nasprotno. Na tej ravni se odvija bitka, iz katere se po mojem trdnem prepričanju ne smemo že vnaprej umakniti, češ, mi smo kozmopoliti in nas pritlehne nacionalne pripadnosti ne zadevajo.
"Problematično je hegemonsko prisvajanje vsega, kar naj bi spadalo v nacionalno kulturo. Ampak nobena kultura na svetu ni homogena, ideja o čisti slovenski kulturi je mit."
Domoljubje si tako prilašča tudi polje umetnosti.
Prilašča si vse, kar ima veze z nacijo in z nami, in to na način izključevanja. "Tukaj je Slovenija," sporoča grafit s karatanskim panterjem, "Kdor ne skače, ni Slovenec," kričijo športni navijači. Domačijski sentiment ponarodele Avsenikove viže ob spraševanju po izvorih lepot Slovenije zapoveduje tudi zgovorno zaplotniško napotilo "Ne išči sreče drugod, kot le doma". To so obrisi sodobnega slovenskega rodnogrudovskega domoljubja. A ne pozabimo, da se z njimi poistoveti le en del nacije, drugi del pa ne, velika večina intelektualcev in umetnikov od njih na vse pretege beži.
Ob tem se postavi tudi vprašanje razumevanja nacionalne kulture in njene konstrukcije.
Problematično je hegemonsko prisvajanje vsega, kar naj bi spadalo v nacionalno kulturo. Ampak nobena kultura na svetu ni homogena, ideja čiste slovenske kulture je mit. Zato kulturnih temeljev naše nacionalne identitete ne morejo predstavljati le slovenski literarni in gledališki klasiki ter narodnozabavna glasba, temveč tudi Vlado Kreslin in Katalena. Pa tudi Demolition Group in Laibach, Siddharta in N'Toko, Borghesia ter Koala Voice in Jardier (pa čeprav prepevajo v sodobni lingui franci, angleščini).
Ne glede na svoje etnično poreklo tvorijo pomemben del slovenske kulture tudi Saša Lošić, Chris Eckmann, Damir Avdić, Branko Đurić, Ivica Buljan, Goran Injac in – kljub politični blokadi njenega imenovanja za direktorico kranjskega gledališča leta 2010 – tudi Ivana Djilas. Slovenska kultura bi bila brez konceptualnega umetniškega dela treh Janezov Janš občutno siromašnejša, proteste proti uvrstitvi Vojnovićeve knjige Jugoslavija, moja dežela v srednješolski kurikulum leta 2013 pa je mogoče razumeti kot eminentno protipatriotski incident.
"Vse bolj pa se zapira prostor misli, znanstvene, neodvisne ali izražene skozi prostor umetnosti. Kjer vsi mislijo enako, zares ne misli nihče. Zato je tako dragocena vsaka umetniška gesta, ki dvigne vsaj kako obrv, če že ne tudi tudi krvnega tlaka."
Področje umetnosti kot polje kritike je ravno zaradi tega v določenem delu javnosti med drugim diskreditirana.
Umetnost je tisto polje, ki pogosto preizprašuje temeljna vprašanja naše identitete, kar seveda ogroža samoumevnost ideoloških odgovorov rodnogrudovskega tipa domoljubja. Ta je izjemno ranljiv za vsako obliko dekonstrukcije, zato se pogosto nestrpno in celo nasilno odzove na intelektualne in umetniške kritike.
Ob tem je treba ugotoviti, da resnična grožnja "pravim" domoljubom niso tujci, begunci, muslimani, čefurji, geji in lezbijke, vse bolj tudi vegetarijanci in vegani. Ti Drugi namreč sploh niso politični subjekt, so bolj orodje oziroma sredstvo, prek katerega nacionalistični populisti zasledujejo svoje politične cilje. Pravi nasprotnik klenih slovenskih domoljubov je tisti Slovenec in Slovenka, ki aktivno problematizira, kritično osvetljuje njihove problematične predpostavke in se zavzema za pravice Drugega.
V zadnjem času lahko spet spremljamo, kako umetnost in kultura v najširši javnosti svoj osrednji položaj dobita le, ko gre za škandal.
Naš čas je – ne samo v Sloveniji, temveč v globalnem kontekstu – čas izrazitega antiintelektualizma. Živimo v obdobju, ki je uperjeno proti misli, pa naj bo artikulirana ali z besedo ali s katero od umetniških praks.
Intelektualec postaja skoraj psovka …
… in enako velja za umetnika. Prevladujoča ideologija slavi uporabnost, učinkovitost, produktivnost, hitrost in mladost. Kritična umetnost te postavke problematizira, predvsem pa (razen redkih izjem, ki zgolj potrjujejo pravilo) ne prinaša profita.
Danes vse, tudi človeka samega, vrednotimo s kvantificiranimi, na zunaj vidnimi kazalniki. Velika hiša in draga limuzina, število sledilcev in všečkov na družbenih omrežjih, od osnovne šole do akademskega sveta smo predvsem še zbiralci točk.
Vse bolj pa se zapira prostor misli, znanstvene, neodvisne ali izražene skozi prostor umetnosti. Kjer vsi mislijo enako, zares ne misli nihče. Zato je tako dragocena vsaka umetniška gesta, ki dvigne vsaj kako obrv, če že ne tudi tudi krvnega tlaka. V tem je smisel svobode govora, ki jo je nujno varovati. Ampak ne tam, kjer množice skandirajo gesla proti Drugemu, temveč takrat, ko posamezniki kritično opozarjajo na mehke točke naše skupnosti.
Preberite še:
30