9. julija 1949 so tedanje jugoslovanske oblasti na taborišče na Golem otoku v Kvarnerju pripeljale prve politične zapornike.
Taborišče je bilo v prvi vrsti namenjeno informbirojevcem, t.j. tistim članom komunistične partije in drugim Jugoslovanom, ki so po razkolu med Titom in Stalinom leta 1948 ostali zvesti Sovjetski zvezi.
Prisilno delu v kamnolomu in psihično mučenje
Zaporniki so bili podvrženi prisilnemu delu v kamnolomu ter tudi psihičnemu mučenju. Po besedah nekdanjega zapornika, sicer direktorja Zavoda za oživitev civilne družbe Andreja Aplenca se na otoku niso znašli le informbirojevci, pač pa tudi stari partizani, španski borci in nečlani partije.
Gabrič: Jugoslovanski komunisti so želeli biti bolj stalinovski od Stalina
Razhajanja med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo oz. t.i. informbirojevski spor je bil odraz tega, da so jugoslovanski komunisti želeli biti bolj stalinovski od Stalina, je na okrogli mizi z naslovom 60. obletnica odhoda prvih slovenskih zapornikov na Goli otok v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo dejal zgodovinar Aleš Gabrič.
"Takrat se je začela groba faza kolektivizacije"
Poudaril je še, da so želele jugoslovanske oblasti dokazati svojo pravovernost, šele ko so spoznale, da jim Stalin ne zaupa več, pa se je začelo obdobje najbolj rigidnih ravnanj. Med slednjimi je navedel začetek "grobe faze" kolektivizacije, razlastitev malih podjetnikov.
"Tito je po svoje najbolj podoben Stalinu"
To je po njegovem mnenju tudi posledica tega, da Jugoslavije niso osvobodili sovjetski tanki in pa "dediščina tega, da je Tito po svoje najbolj podoben Stalinu. Kult osebnosti je enak ali pa celo deloma močnejši".
"Ljudi brez sodne obravnave je bilo veliko več kot formalno obsojenih"
Raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino Gabrič je ob tem spomnil, da je bilo število zapornikov, ki so bili na Goli otok poslani "na družbeno koristno delo", torej brez sodne obsodbe, bistveno višje od tistih, ki so bili formalno obsojeni.
Izpolnjevanje petletnega plana s suženjsko delovno silo
Družbeno koristno delo ni bilo namenjeno, tako Gabrič, izstradanju zapornikov, pač pa "izpolnjevanju petletnega plana s suženjsko delovno silo". Goli otok oz. obračunavanje z informbirojevci je po besedah Gabriča sicer izhajalo iz strahu pred peto kolono in poskusom njene izolacije, ob tem pa je opozoril, da takšnega "preventivnega" ravnanja na noben način ni mogoče opravičiti.
"Dokumentov o odgovornih ni"
Na vprašanje, ali je mogoče izpostaviti odgovorne za Goli otok, je Gabrič opozoril, da dokumentov o tem ni, je pa jasno, da sta bila odgovorna tedanje državno in partijsko vodstvo.
Cenc: Goli otok je bil interni zapor partije
Bivši zapornik na Golem otoku in dolgoletni predsednik Društva žrtev komunističnega nasilja Miha Cenc pa je ocenil, da je bil Goli otok v bistvu "interni zapor partije". Kot je namreč pojasnil, je Goli otok služil tudi npr. temu, da so se partijski funkcionarji, tudi na nižjih ravneh, znebili njim neljubih posameznikov oz. konkurentov v politični karieri. V zvezi z mnenji, da se je partijski teror v 50. letih končal, pa je Cenc dejal, da je partijski protekcionizem trajal vse do leta 1990.
Dvakratni zapornik, sicer pa direktor Zavoda za oživitev civilne družbe Andrej Aplenc, je kot značilnost Golega otoka navedel kombinacijo "skrajnega fizičnega in psihičnega pritiska", ki je bil usmerjen v to, da posameznik stori etično zgrešeno dejanje, končni učinek pa je bil, da se je marsikateri zapornik moralno "zlomil".
Valičeva: Goli otok sodi med evidentne množične in sistemske kršitve
Direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič je v uvodu k okrogli mizi ocenila, da taborišče na Golem otoku "sodi med evidentne množične in sistemske kršitve, ki jih je izvajala jugoslovanska totalitarna oblast v času po drugi svetovni vojni".
Dodala je, da je trpljenje žrtev "skupni imenovalec, okoli katerega se je zedinila tudi Evropa" oz. Evropski parlament v svoji resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, pred nekaj dnevi pa je po njenih besedah tudi Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi sprejela posebno resolucijo, v kateri podpira resolucijo Evropskega parlamenta in pobudo o spominskem dnevu za vse žrtve totalitarnih režimov, 23. avgustu. Center se bo po njenih navedbah skupaj z Muzejem novejše zgodovine in RTV Slovenija pripravil na obeležitev tega dneva z javno projekcijo filma o Angeli Vode na gradu Rajhenburg nad Brestanico.
Kot je znano, so tedanje jugoslovanske komunistične oblasti 9. julija 1949 na taborišče na Golem otoku poslale prve zapornike, tudi iz Slovenije.
1
