Dušan Merc: Društvo pisateljev ni namenjeno pisanju pisem proti janšizmu

Po objavi Merčevega stališča se je javno oglasil tudi član društva pisateljev Željko Kozinc.

Njegov odziv si lahko v celoti preberete spodaj: 

Spoštovane kolegice pisateljice in kolegi pisatelji, Pridružujem se stališču predsednika DSP o podpisovanju »Kulturniškemu pismu o janšizmu«. Zraven želim obrazložiti še svoje stališče. Ne bo tako vzorno kratko in jedrnato, kot je Merčevo.Dovoljenje za nastop Thompsona, hujskaškega pevca, kakor je v pismu pravilno navedeno, po mojem ni tako velika napaka Janševe vlade, da bi z njim naše društvo že v drugi vrstici svojega pisma utemeljevalo pridružitev »splošnemu protestu zoper janšizem«. Protesti so, ampak niso splošni. Thompsonov koncert in bedne sodne ter ministrske miškulance  – in še druge napake sedanje vlade – so minorne ob resnosti težav, v katere smo zalezli in s katerimi se mora ta izvoljena vlada spoprijeti.

Reševanje številnih kriznih razmer in dosedanjih zavoženosti – predvsem pa pripravljenost na nove grožnje pandemij z vsemi njihovimi posledicami - bo šele pokazalo, kakšna je v resnici ta vlada.Vem, da že s temi nekaj stavki tvegam, da bodo avtorji kulturniškega pisma prepoznavali janšista v meni; kar bo napačno. Se mi pa že kar pogosto dogaja, da ko v želji po argumentih, treznosti in distanci le s kako besedo omenim, da je skrb zbujajočega hujskaštva žal obilo na obeh straneh, srepo udarijo vame očitajoči pogledi, celo odkrita posmehljivost.

Ne bi se čudil, če bi me kdo še obdolžil, da v pričujočem sporočilu zagovarjam dovoljenje za Thompsonov koncert. Vsaj tega se res lahko ubranim: morda sem edini še živi slovenski literat, ki je na svoji koži doživel ustaštvo. V zimi 1941 so k nam domov, takrat v Zagreb, prihrumeli oboroženi ustaši, češ majstore, trebamo te: moj takrat še ne tridesetletni oče je bil v zagrebškem predmestju Trešnjevka namreč znan kot dober ključavničar. Sredi noči so ga prisilili, da jim je odprl vrata meščanskega stanovanja na Ilici, ne da vedel, kakšen pošasten zločin bo omogočil. Ustaši so pred njegovimi očmi ubili družinskega očeta, Juda, ki je stal pred svojo družino, da bi jo obranil. Ubili so tudi hišno, ki se jim je edina še upala upreti. Mojemu očetu pa so zagrozili: budi spreman, još ćemo te trebat. Potem so stanovanje izropali.

Očeta je to popolnoma strlo. Pobegnil je v Slovenijo, družino pa je moral pustiti v Zagrebu. Oblasti so mojo mamo za nekaj dni strpale v zapor, potem pa storile vse, da je družina začela propadati. Od štirih otrok so trije umrli: od izčrpanosti, mraza, lakote, tifusa, med njimi tudi moj brat dvojček. Oče je bil kasneje kot partizan Kozjanskega odreda ujet in že postavljen pred zid, ko je neki verman, njegov sodelavec v brestaniški elektrarni, rekel: tega je pa škoda, dober mojster je … Očeta so poslali v taborišče, bil je suženj v podzemni tovarni letalskih motorjev. Sam pa svoje matere celo otroštvo nisem videl nasmejane.

Kakšno zvezo ima ta družinska zgodba s Kulturniškim pismom o janšizmu? Nobene. Kot nima nobene zveze z janšizmom Thompson. Hujskaški pevec prihaja prav političnemu boju tiste strani, ki je pač, verjetno začasno, izgubila oblast. Kakšno zvezo imamo nekatere pisateljice in pisatelji s političnimi intrigami? Nobene. Kaj z bojem proti fantomu janšizma? DSP je bila visoka moralna in kulturna avtoriteta, ki je pripomogla veliko k duhovnemu polu osamosvojitve Slovenije; a niti takrat, ko smo imeli resnično nevarnega sovražnika, ne boste našli take ravni izjav, povzetih iz cestnega protestnega besednjaka in brez teže argumentov.

Po demokratičnih pravilih, na katera se tako inflatorno sklicujemo vsevprek in za vse rabe, ima po mojem Janševa in sedanja vladna politika enako legitimne politične pravice, kot smo jih z nekaj malega godrnjanja, ne pa z zmerljivkami in strastnim javnim linčem dopuščali šarčistični, ceraristični … itede politiki. Da si janšizem poskuša podrediti družbo s »stopnjevanjem ideoloških nestrpnosti in razdorov, z razvrednotenjem, marginalizacijo in razkrojem kulturne živosti in samozavesti, s protiintelektualizmom, zastraševanjem, z vzorčnim vnašanjem tujih nacionalizmov, s težnjo po izključevanju ter izničevanju drugih in drugače mislečih, z uveljavljanjem paravojaških enot in policijskega šikaniranja, z brezobzirnim strankarskim aktivizmom, selektivnim populizmom, s podrejenostjo kultu vodje in enoumjem« k sreči marsikaj sploh ni res; vsaj resni argumenti hitro umanjkajo. Je pa res, da si ljudje radi naslikamo za sovražnike demone, če se sami ne znamo domisliti, kako bi si na bolj učinkovite načine prizadevali za svoje cilje.

Kakšna pisma smo doslej v DSP podpisovali, ko se je ena stran slovenske politike 24 let »ponujala v plen« …, kdaj smo se protestno zamislili »nad današnjo kapitalsko lastniško strukturo …«, zakaj šele zdaj s kulturniškim pismom opozarjamo, da je »večina slovenskega gospodarskega kapitala že razgrabljena in uničena …«, s čim  utemeljujemo, da »je ob pravkar sprejetih svežnjih zakonov neodgovornemu pohlepu gospodarskega kapitala vse bolj na voljo tudi slovenski naravni kapital« … (Bil sem pri Delu v sedemdesetih letih prvi in edini novinar, ki je pisal o slovenskem okolju, ko sta ga politika in tihi partijski kapital precej huje uničevala, kot je zdaj »vse huje« pod janšizmom) … In, člani DSP, smo pisali pisma o tem?

Ali je res šele ta vlada, v borih treh mesecih, ko smo imeli opraviti predvsem s korono, povzročila toliko škode, da »ni mogoče zatiskati oči, da si sedaj prav te plenilske politike prizadevajo za lastninjenje zdravstva, šolstva, javne infrastrukture in kulture« …? »Janšizem« bo kriv tudi za probleme zdravstva, o katerem smo leta dolgo pod več bolj toleriranimi vladami brezplodno bili plat zvona … Pod prejšnjimi vladami so zlasti mladi kulturniki živeli enako na robu, pa se niso postavljali zase sedeč pred svojim ministrstvom. Bilo ni prav nič manj prekarjata ali več priložnosti za mlade.

Vladi, ki je zmogla družbi zagotoviti vsaj nekaj konkretne denarne podpore, in bo morala s prihodnjimi ukrepi podobno izboljšati prihodnost aktivne populacije, pa odrekamo že možnost, ki jo ima vsaka legitimna vlada v demokraciji, da bi to pokazala. Dajte nam nazaj prejšnje vlade, da bo po starem? (Da vse, kar je tiskanega, na čelu z nam tako potrebnimi založbami, propada naprej po prejšnjem vzorcu?)  Ker da Tvito samo spletkari in nas zaničujoče razdvaja, ker njegova političarka privzdiguje Modrijane … Ali ste prezrli, da so bili Modrijani pod vsemi vladami enako priljubljeni in da neko mnenje ne bo poslabšalo dejstva, kako malo nas berejo in še manj kupujejo?

Vlado, Boris, Draga: visoko vas cenim kot avtorje; ne pa tak zdrs v politiko. Hočete, da tako vmešavanje znižuje čast pisateljevanja, hočete doživeti usodo slovenskega novinarstva? Boris, tvoja pesem o svobodi je čudovita. Lepo jo je poslušati na svobodi, biti njen glagol, lepo pa tudi razmišljati o njeni neizrekljivosti. Kakor je pel Branko Miljković: hoće li sloboda umeti da peva kao što su sužnji pevali o njoj … Ali se tvoje pismo res hoče približati geslu Smrt janšizmu, svoboda vsem? Nosilci tega gesla, katerim bi nas rad pridružil, naj ob svoji svobodi za vse upoštevajo tudi mene. Tvojemu kulturniškemu pismu se ne pridružujem, preveč cenim DSP in njegovo potrebo po dostojanstvu in samospoštovanju.Pravico imaš, boste rekli. Upam vsaj, da boste res spoštovali pravico misliti drugače. 

Željko Kozinc