Aktivno državljanstvo
Sobota, 13. 1. 2024, 22.13
8 mesecev, 1 teden
AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO
"Če se najde kakšen pametnjakovič, ki bo rekel, da javni sektor nič ne dela, naj gre tja delat"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,86
Dolgoletni sindikalist Goran Lukić poudarja, da ne gre le za težavo sindikalizma, ampak nasploh organiziranja med delavci. Ob tem predsednica ZSSS Lidija Jerkič pove, da se neorganiziranost in njene posledice zelo jasno vidijo na pravicah prekarnih delavcev oziroma bolje rečeno na nepravicah.
Novo leto se je za aktualno vlado Roberta Goloba začelo burno, z dvema odprtima frontama: v zdravstvu in sodstvu. Potem ko so zdravniki in zobozdravniki izvedli enodnevno opozorilno stavko, je vlada s Fidesom ponovno sedla za pogajalsko mizo, na drugi strani pa sodniki do 24. januarja opozorilno protestirajo. Tudi konec meseca bo napeto, saj so stavko takrat napovedali zaposleni na upravnih enotah. "Z delavci na upravnih enotah sem v stiku in jih popolnoma podpiram. Plača in pogoji dela tam so nevzdržni, konkretno lahko govorim za ljubljansko upravno enoto. Če se najde kakšen pametnjakovič, ki bo rekel, da javni sektor nič ne dela, naj gre tja delat," je oster dolgoletni sindikalist Goran Lukić. Z njim in predsednico Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidijo Jerkič smo se pogovarjali o težavah današnjega sindikalizma in o tem, kakšno moč imajo delavci v Sloveniji.
Medtem ko je bilo nekdaj v sindikate vključenih okoli 65 odstotkov delavcev, je zdaj ta delež iz takih in drugačnih razlogov veliko nižji. Slovenija je stavkovni val doživela na začetku in koncu 90. let. Zdaj je stavk veliko manj. "V zadnjem času tradicija uporabe stavke kot klasičnega sindikalnega orodja pri nas ni tako prisotna kot v državah, kjer so stavke redne. Takšen primer je recimo Nemčija," pravi dolgoletni sindikalist in soustanovitelj društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
"Nobena stavka ni naključna, to so procesi, traja mesece in mesece, da zbereš ljudi in nadaljuješ močno mobilizacijo. Rekel bi, da je v Sloveniji še veliko potenciala za sindikalne aktivnosti," je za Siol.net povedal Goran Lukić.
Stavkovna gibanja pred razpadom države in prvih deset let po tem so bila pogosta zlasti zaradi stisk, povezanih s propadanjem delovnih mest in neizplačili plač. "Ker je zdaj te problematike manj, so pogostejše interesne stavke, ko delavci zahtevajo več, kot jim je že z zakonom ali kolektivno pogodbo zagotovljeno. Je pa stavk v splošnem manj, pogostejša oblika so protesti in shodi, ki pa se od prekinitve dela seveda razlikujejo," pa pove Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Ko na mizo vržeš ultimativno sindikalno karto
Glavno vprašanje pri vsem skupaj je, kakšen je vzgib za stavko. Sindikalno orodje stavke je odvisno od resnosti in teže sindikalnega pritiska, ta pa je odvisen od količine delavcev, ki so vključeni v stavko. "Če najaviš stavko in imaš s sabo pet odstotkov delavcev v podjetju, potem je to skoraj kontraproduktivno. S tem boš dal karte na mizo, zagrozil z ultimativno sindikalno karto in pokazal, da je tvoja mobilizacijska moč petodstotna. Stavka je stvar mobilizacije, torej koliko ljudi se lahko v danem trenutku mobilizira in to tudi zdrži. To ni stvar le enega dneva, oblikovati se mora stavkovni proces. Stavka je zadnja točka skupnega pogajalskega procesa," razloži Lukić.
Pri tem spomni na delodajalce, ki prav tako gledajo in vidijo, kakšna je mobilizacijska moč predstavnikov delavcev oziroma sindikatov v situaciji, ko se stavka začne.
Pravica do stavke je ena od temeljnih človekovih pravic, zapisana je v ustavi in je skorajda najstarejši zakon v našem pravnem redu. Je individualna pravica delavca, ki se uresničuje kolektivno. A ker pravica do stavke lahko prihaja v konflikt z drugimi ustavnimi pravicami, ima določene omejitve. 77. člen ustave tako navaja, da se lahko pravica do stavke z zakonom omeji, če je to v javni koristi.
Po zakonu o javnih uslužbencih imajo ti pravico do stavke, a za dejavnosti, ki bi ogrožale življenje ljudi, njihovo zdravje in varnost, veljajo določene stavkovne omejitve. Tako morajo delavci v zdravstvu, policisti, gasilci in vojaki tudi v času stavke opravljati minimalen obseg delovnega procesa. Delo in naloge v času stavke morajo biti določeni v kolektivni pogodbi. Stavkovne aktivnosti vojske in policije pa ureja posebna zakonodaja.
S stavkovno pravico je neposredno povezana pravica do sindikalnega organiziranja. Sindikati so zastopniki delavcev in njihovih interesov, zastopajo jih tako na pogajanjih kot pri organizaciji stavk.
Da se število članov sindikatov zmanjšuje, je znano po vsej Evropi. Kot pravi Jerkičeva, se to kaže v povečanem številu neorganiziranih delavcev, ponekod že v celotnih sektorjih. "Zaposleni zmotno menijo, da jim pripadajo pravice ne glede na članstvo v sindikatu. Nekaj časa bo morda še tako, če pa bodo sindikati postali prešibki, da bi lahko izvajali aktivnosti v pogajanjih na državni ravni za zakone na dejavnosti za kolektivne pogodbe, pa teh pravic seveda ne bo za nikogar. Zelo jasno se neorganiziranost in njene posledice vidijo na pravicah prekarnih delavcev. Bolje rečeno na nepravicah."
Predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidija Jerkič opozarja na zmoto zaposlenih ki menijo, da jim pripadajo pravice zaposlenih ne glede na članstvo v sindikatu.
Se je sindikalizem v Sloveniji znašel v težavah?
V zadnjih nekaj letih smo bili v Sloveniji priča več stavkam v javnem sektorju. Med odmevnejšimi so stavke zdravnikov, policistov, učiteljev in sodnikov. Aktualna vlada ima trenutno odprti dve fronti. Medtem ko se je po torkovi opozorilni stavki zdravnikov in zobozdravnikov znova začela pogajati s Fidesom, sodniki svoje aktivnosti zaostrujejo. Do 24. januarja bodo zaradi nespoštovanja ustavne odločbe, ki ugotavlja, da so sodniške plače prenizke, opozorilno protestirali. Upravne enote pa stavko napovedujejo za konec januarja.
Lukić ugotavlja, da ne gre le za težavo sindikalizma, ampak nasploh organiziranja med delavci. Veliki sistemi v klasičnih strukturah so razpadli, veliko je bilo stečajev, pred leti recimo v gospodarstvu. Velika podjetja je tako nadomestilo več manjših.
"Druga takšna stvar pa je najemanje zunanjih izvajalcev oziroma outsourcing. Imamo primere, ko je v enem sistemu, v eni proizvodni hali več podjetij, torej centralno oziroma matično podjetje in več zunanjih izvajalcev. Poleg tega so prisotne različne oblike dela. Predstavljajte si matično podjetje in še štiri druge, ljudje so tam za nedoločen čas, drugi za določen čas, tretji so tam že 20 let. Stabilni dejavnik delavskega procesa je torej vse bolj razdrobljen in na osnovi tega je veliko težje usmerjati mobilizacijo na neki skupni imenovalec. To so veliki izzivi za sindikat, torej kako dobiti enoto za mobilizacijo in vzdrževati mobilizacijo, ki je izjemno pomembna pri stavkah," pojasnjuje Lukić.
V javnem sektorju je sicer nekoliko drugače in operativno mogoče lažje, a so prisotni drugi pritiski, pravi sogovornik.
"Glede oblik dela in outsourcinga je drugače. Ni takšne razdrobljenosti, vseeno pa se tudi v javnem sektorju vse bolj kaže trend outsourcinga, ko vse več storitev izvaja zunanji izvajalec. Če samo pogledamo javna naročila čiščenja in varovanja. Ravno ti delavci so najnižje plačani. To je ironija. To so ljudje, ki bi morali biti v prvih bojnih linijah v primeru stavke, a se iz takšnih in drugačnih razlogov to ne dogaja. Jaz bi si zelo želel, da bi videl stavko vseh čistilk in varnostnikov, ki med drugim čistijo tudi razna ministrstva, zavode, institucije," je jasen Lukić.
"Javni sektor ima skupno enega samega delodajalca, to je država, v njenem imenu vlado, medtem ko je v zasebnem sektorju delodajalcev veliko število. Javni sektor ima enoten plačni sistem in eno krovno kolektivno pogodbo, medtem ko zasebni sektor tega nima. Tudi financiranje obeh sektorjev je drugačno. Pogoje imajo vsi enake, je pa javni sektor sindikalno bolj organiziran, kar pripelje tudi do tega, da se v tem sektorju lažje odločijo za skupne aktivnosti," pojasni predsednica ZSSS Lidija Jerkič.
Podjetja se pod mizo dogovarjajo z delavci
Ob tem Lukić opaža, da se je pogajalska moč prenesla s kolektivne na individualno raven. "Individualna raven dogovarjanja za urne postavke in dnevnice je prisotna v gradbeništvu in prevozništvu. To je, pa bom vljuden, napol zakonito oziroma konkretno nezakonito. Tukaj se vidi, kako je, če trg dela ni urejen. Zdaj je ogromno situacij, ko se podjetja pod mizo individualno dogovarjajo z delavci. Delavec potem sprejme urno postavko in to naj bi bil dialog, čeprav ni. Naivno je potem misliti, da bo takšen delavec razmišljal o stavki."
Stavka kot skupek zahtev za boljše in pravičnejše delovne pogoje je stara toliko kot naša civilizacija. Prva znana stavka v človeški zgodovini, dokazi katere so ohranjeni na papirusu, je bila v 12. stoletju pred našim štetjem v Egiptu, v času vladavine faraona Ramzesa III. Takrat so se delavci med gradnjo nekropole prvič organizirali in ustavili delo, ker niso dobili obljubljenega plačila v žitu.
V naslednjih stoletjih so večinoma stavkali kmetje. Fevdalni gospodarji so jih izkoriščali in jim odrekali osnovne pravice, zato so kmetje začeli organizirati kmečke upore.
Za prvo organizirano stavko v novejši zgodovini velja stavka rokodelcev oziroma proizvajalcev svile v Lyonu leta 1831. Delavci so prekinili delo in zahtevali boljše delovne pogoje, višjo plačo in politične pravice. Stavka se je razširila in rokodelcem so se kmalu pridružili še drugi delavci, trgovci in študenti. Čeprav je vlada stavko poskušala zatreti z vojsko, so na koncu popustili pritiskom in uvedli spremembe. Vpliv te stavke se je razširil čez meje in imel pomembne posledice v Evropi.
Pomembne družbene in politične posledice je imela prva splošna stavka delavcev v tekstilni tovarni v Sankt Peterburgu leta 1917. Nezadovoljnim delavcem, ki so zahtevali višje plače in boljše delovne pogoje, so se pridružili še javni uslužbenci, trgovci in študentje. Po državi je v enem tednu stavkalo več kot štiristo tisoč delavcev.
Mehika je kot prva država leta 1917 z ustavo zagotovila pravico do stavke.
Leta 1937 je v ZDA zaradi množične brezposelnosti izbruhnil največji stavkovni val v njeni zgodovini. Takrat se je zvrstilo skoraj pet tisoč stavk. Boj za delavske pravice se je sicer začel že nekaj desetletij prej, 1. maja 1886, ko so se v Chicagu zbrali delavci in od oblasti zahtevali osem urni delavnik. Organizirali so splošno stavko, kjer je prišlo do incidenta, ko je policija ubila dva udeleženca. Lokalni anarhisti so tri dni kasneje organizirali protest na trgu Haymarket, v katerem je umrlo 11 protestnikov in sedem policistov. Haymarketski izgred tako velja za začetek praznika dela.
Eden ključnih mejnikov slovenske demokratizacije predstavlja stavka delavcev Litostroja. 15. decembra 1987 je pet tisoč stavkajočih pod vodstvom Franceta Tomšiča izreklo nezaupnico partijskemu in samoupravnemu sistemu. Zahtevali so ustanovitev neodvisnih sindikatov in ustanovili iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije.
Po osamosvojitvi države je bil stavkovni val najmočnejši, saj se je v devetih letih zvrstilo skoraj 900 stavk. Največ stavk je bilo zaradi krčenja delavskih pravic, varčevalnih ukrepov, prenizkih plač in slabih delovnih pogojev.
Po gospodarski krizi leta 2008 so protestirale izžete delavke tekstilnega podjetja Mura, ki je, tako kot mnoga druga podjetja, nato zaprlo svoja vrata.
Spontani delavski upor so leta 2009 izvedli zaposleni v Gorenju. Zaradi suma, da so jih pri večmilijonski državni subvenciji za polni delovni čas ogoljufali, so ustavili proizvodnjo in nezaupnico izrekli tudi sindikatu.
Leta 2009 je po sprejemu zakona o udeležbi delavcev pri dobičku stavkalo več kot 150 tisoč delavk in delavcev. Največjo stavko v zgodovini Slovenije je organizirala ZSSS, po dolgotrajnih pogajanjih pa so z vlado podpisali pogodbo o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in povračilu stroškov za leti 2008 in 2009.
Leta 2012 so zaradi napovedanih varčevalnih ukrepov sindikati izvedli največjo stavko v zgodovini Slovenije. Stavkalo je več kot sto tisoč javnih uslužbencev, stavko pa so podprli tudi v gospodarstvu. Kljub sklenitvi dogovora so se demonstracije nadaljevale. Dolgotrajna stavka in povrhu še korupcijska afera sta odnesli takratnega predsednika vlade Janeza Janšo.
V času vlade Mira Cerarja so zaradi kadrovske podhranjenosti več mesecev stavkali policisti, kar je povzročilo večmilijonski minus v državni blagajni, ker policisti niso izrekali glob. Stavko so začeli 18. novembra 2015, po 198 dneh so jo zamrznili, prekinili pa 5. oktobra 2016, ko jim je vlada obljubila za okoli 66 evrov višje plače.
Leta 2017 se je zvrstilo kar nekaj stavk delavcev, med drugim so stavkovne zahteve izrazili piloti Adrie, delavci v energetiki, vozniki avtobusov v podjetju Arriva, zaposleni v Slovenski varnostno-obveščevalni službi (Sova) in zaposleni v Heliosu.
Leta 2018 so svoje zahteve s stavko večkrat poskušali uveljaviti sindikati javnega sektorja.
Stavka poštnih delavcev leta 2019 se je končala z dogovorom o povišanju plač in kadrovskimi spremembami.
Marca 2022 je potekala splošna stavka v vzgoji in izobraževanju, s katero so stavkajoči zahtevali plačilo za povečane delovne obremenitve v času epidemije covid-19 in zvišanje plač strokovnim delavcem.
Leta 2022 so večkrat stavkali zaposleni na RTV Slovenija, stavka pa se je nadaljevala tudi leta 2023. Lani so nezadovoljstvo nad slovenskim zdravstvenim sistemom s stavko izrazili pacienti. Stavkali so zaposleni na upravnih enotah, konec leta so s stavko zagrozili v zdravstvu in sodstvu, njihove napovedi pa so se v začetku letošnjega leta uresničile.
