Brglez razkril zanimivo podrobnost iz ozadja odmevnega dejanja Fajonove #video

Foto: Ana Kovač Milan Brglez se je rodil 1. septembra 1967 v Celju. Po akademski karieri na Fakulteti za družbene vede, kjer je bil med drugim predstojnik katedre za mednarodne odnose, se je leta 2014 podal v politiko. Pridružil se je Stranki Mira Cerarja in postal predsednik državnega zbora. Po sporu s Cerarjem so ga iz stranke izključili, zato se je pridružil stranki SD, na listi katere je bil izvoljen za evropskega poslanca.

Na predsedniških volitvah bo nastopil kot kandidat SD in Gibanja Svoboda.

Začniva kar s sobotnim kongresom stranke SD. Eden od delegatov je na dogodku dejal, da sta ZDA in zveza Nato glavna krivca za vojno v Ukrajini. Se strinjate s to izjavo?

Ta izjava je v bistvu samo dokaz, da so Socialni demokrati demokratična stranka. Vsakdo lahko izraža svoje mnenje, ni pa to mnenje SD. Tisto, kar sam mislim glede celotne tematike ukrajinske vojne, je vsekakor, da je agresijo na Ukrajino izvedla Ruska federacija, kar je nedopustno in v nasprotju z mednarodnim pravom, zato je treba Ukrajini pomagati, da se obrani, vendar je hkrati treba poskrbeti tudi za drugi del, ki ga zahteva naša ustava. To je iskanje mirovnega izhoda po diplomatski poti.

Konec koncev imamo v konfliktu državo, ki nima samo jedrskega orožja, ampak ji tudi ni mogoče preprečiti, da bi ga uporabila. Treba je storiti vse, da pride do prekinitve sovražnosti. Ko do nje pride, se je treba usesti za diplomatsko mizo. Vedeti je treba, da ima Evropa zelo malo kanalov, preko katerih lahko karkoli vpliva. Edini znotraj Evropske unije, ki ima nekaj vpliva, je francoski predsednik Emmanuel Macron. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je uspel z nekaterimi delnimi sporazumi glede izvoza žita. Sam sem sicer upal, da bo ta moment še močnejši, ampak ravno takšni majhni koraki lahko vodijo vsaj do prekinitve sovražnosti in potem do pogajanj, do mirovnega sporazuma in naslednje varnostne ureditve, ki bo morala upoštevati Ukrajino in vključevati tudi Rusijo, pa če si to želimo ali ne.

Sila, ki ima toliko jedrskega arzenala, preprosto ne more biti izključena. Seveda je zato svet videti drugače, če ga gledaš s strani Združenih narodov ali pa z evropske perspektive, ko marsikdo razmišlja, kako bi Rusijo izključil. Nova ureditev brez RF bi kvečjemu vodila v naslednjo vojno. Nikakor ne smemo priti do jedrske opcije v kakršnemkoli pomenu te besede. Mislim, da smo bliže temu, rdeči telefon pa še vedno ne zvoni.

Torej se ne strinjate s to izjavo s kongresa?

Ne. Tudi ko predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen govori glede cen energije, da naj pošljemo račun ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. To nima smisla, saj stvari preveč poenostavlja. Imamo problem, da smo odvisni od ruskih fosilnih goriv in da smo tudi nasploh odvisni od fosilnih goriv. Če na tem področju ne bomo nekaj naredili, pač ne bo civilizacije konec zaradi vojne, ampak ker se bo planet toliko spremenil, da ne bomo mogli več na njem živeti.

Potem imamo še tretji element, ki je morda celo ključen, in sicer dopuščanje špekulacij na evropskih energetskih trgih, ki višajo ceno za potrošnike, in povezavo cen plina s cenami elektrike, kar je del našega modela. Ni nujno, da je tako. To je mogoče spremeniti. Naš predsednik vlade Robert Golob je bil uspešen pri energetski kapici, da se o tej opciji sploh lahko sploh lahko razmišlja na EU ravni.

Brez njegovega znanja na ravni predsednikov vlad in tudi v razmerju do evropske komisije bi se zelo težko zadeva obrnila v to smer, saj se je zdelo, da je to prepovedana tema, o kateri se ne pogovarjamo, ker gre za prosti trg. Ampak prosti trg ustvarja ekstra dobičke na eni strani in na drugi energetsko revščino.

Kar se tiče ruske agresije na Ukrajino, imamo na eni strani pozive k miru in pogajanjem, na drugi pa nekateri razmerje med Ukrajino in Rusijo primerjajo s položajem posiljevalca in njegove žrtve. S posiljevalci se namreč ne pogaja. Poleg tega Rusijo vodi vojni zločinec in lažnivec, ki mu ni mogoče verjeti ničesar. A ne bi bila edina prava pot, da se prisili Rusijo k umiku z ukrajinskega ozemlja in odstranitev Putina z oblasti?

Vprašanje je, ali imamo učinkovita sredstva za to. Lahko se povsem strinjam s tem, kar omenjate. Kot sem rekel, Ukrajini je treba pomagati, da se brani. Defenzivno orožje in vse to, kar pripomore k obrambi, je sestavni del tega, kar počnemo. Ne moremo pa biti involvirani na način, da Ukrajina vstopi v zvezo Nato v času vojne, ker to dejansko pomeni neposredni prehod v jedrski spopad med Natom in Rusko federacijo. Ne pravim, da ne dopuščam možnosti, da bi ureditev po ukrajinski vojni dopustila to možnost, ampak zdaj nikakor.

Realnost mednarodne politike je taka. Imamo jedrsko silo, ki lahko z njo udari. Tudi če jo konvencionalno premagamo, ostane še vedno tisto drugo, kjer pa vemo, da ni zmagovalcev oziroma smo vsi poraženci. Položaj torej ni čisto isti kot pri posiljevalcu in njegovi žrtvi. Nimaš sodišča in sredstev prisile, ki bi tega zločinca avtomatsko postavila v zapor. Tudi verjetnost tega, da bo ljudstvo samo zamenjalo tega voditelja, je manjša, ker je avtoritarno vodenje v Rusiji tako močno.

Sicer pa je, možnost, ki jo omenjate, da se Rusijo prisili k umiku, pravilna. Meni se tukaj bolj porodi vprašanje osvobodilnega boja Ukrajincev. Ta je nekaj, kar je treba podpreti. Nekoga, ki se brani, je treba maksimalno podpreti, kolikor lahko, a ne da pri tem razstrelimo svet.

Poleg te vojne imamo še podnebne spremembe in na oboje moramo hkrati reagirati. Že ta odločitev Evrope, tudi če bi bil mir, da druge prepriča, da je treba planet zaščititi, ni bila samoumevna. Nekje je treba nujno začeti in mislim, da je pravilno, da je Evropa začela s tem pred vojno in da se zaradi vojne ne pozabi na to, da je treba rešiti tudi planet. Samo vprašanje je, koliko časa nam preostane. V primeru jedrske vojne govorimo o urah, v primeru nedelovanja glede podnebnih sprememb pa mogoče o letih. Vsekakor nimamo toliko časa, da bi bili prepričani, da bodo lahko naši otroci ali pa njihovi otroci imeli vsaj znosno prihodnost, kaj šele lepšo, kot je naša.

"En tak primer družbene odgovornosti, ki ni zaukazana ali regulirana, je Ivo Boscarol. Javna sredstva, ki so bila vložena v podjetje, je delno vrnil družbi. Ampak to je naredil prostovoljno. Na dolgi rok to ne sme biti prostovoljno. Družbena odgovornost je zahteva do podjetniškega sektorja, ki mora obstajati sama po sebi." Foto: Ana Kovač

Na kongresu ste dejali, da ste neodvisni od interesov tranzicijskega kapitala. "Če ne veste, katera kandidatka je odvisna od njega, potem ne veste ničesar o politiki," ste dodali.

Prvič, in to je osnovno, je treba vedeti, da je bil to mobilizacijski govor. Mobiliziral sem ljudi, ker sem pozno vstopil v kampanjo, da mi bodo pomagali tam, kjer mene ne bo. Tisto, kar je dejanski očitek, je to, da je za to, da bi naša socialna država lahko preživela, ali da bi jo lahko preoblikovali v še močnejšo, nujno potrebno, da vsi plačujejo davke in prispevke. Če vsi namenoma izplačujejo podpovprečne plače, potem je tisti del, ki gre v prispevke, zelo majhen, od prispevkov za zdravstveno in socialno blagajno pa je odvisna celotna socialna država, predvsem tisti del, ki ga ljudje najbolj čutijo, od čakalnih vrst do vseh socialnih transferjev, ki smo jih navajeni.

Družbeno odgovorno gospodarstvo se mora vesti odgovorno. En tak primer družbene odgovornosti, ki pa ni zaukazana ali regulirana, je Ivo Boscarol. Javna sredstva, ki so bila vložena v podjetje, je delno vrnil družbi. Ampak to je naredil prostovoljno. Na dolgi rok pa to ne sme biti prostovoljno. Družbena odgovornost je zahteva do podjetniškega sektorja, ki mora obstajati sama po sebi.

Pri tem pa mora biti zelo proaktivna vloga države, da investira v tisto, kar omogoča zeleni in digitalni preboj. S tem ustvarja pogoje ali infrastrukture, da bo novo podjetništvo lahko ustvarjalo dobičke pod pogoji družbene in okoljske odgovornosti. Ta nov družben dogovor mora biti nekako dosežen in vključevati vse deležnike. Nihče ne smem ostati zada, nihče ne sme biti na slabšem. So pa to dolgoročne zadeve, s katerimi se politika v trenutnih razmerah nima časa ukvarjati in tukaj je vloga predsednika republike, da usmerja razpravo, da ima tudi mnenje v njej in da posledično pride do nekih skupnih zaključkov, ki so lahko tudi osnova za izvršno in zakonodajno politiko.

Zdaj se zdi, kot da vam je nekoliko žal za to izjavo na kongresu.

Ne, ni mi žal. Bila je pa močna v kontekstu motivacijskega govora, ki sem ga povedal iz srca. Ni bil napisan in ni bil vsak stavek odmerjen. Preprosto sem ga povedal in dvignil dvorano. To je bilo tisto, kar sem želel. Jih navdušiti za te volitve, ker so pomembne, in da mi pomagajo, da zmagamo skupaj. Delegati so iz cele Slovenije in do vseh je to sporočilo prišlo. To mi je bilo pomembno, ker mislim, da je prednost, ki jo imam pred drugimi kandidati ravno v tem, da lahko pokrijem teren.

Kaj bi pa vi odgovorili, če bi kdo rekel, da tisti, ki ne ve, da sta stranki SD in Gibanje Svoboda odvisni od tranzicijskega kapitala, ne ve ničesar o politiki?

Bom takole povedal. Tudi če bi bili, samo nista, …

Saj sta. A nista?

Rekel sem, tudi če bi bili, samo nista. Če pa trdiš, da sta ti dve stranki odvisni od tranzicijskega kapitala, potem lahko rečeš, da je celotna politika odvisna od njega.

Vprašanje naše tranzicije je nekaj, kar je na marsikateri točki nedokončana zgodba, s tem se absolutno strinjam, ampak to, kar trdim je, da s tem nimam praktično nič. V politiko sem prišel osem let nazaj. Takoj sem se moral ukvarjati z državnim zborom in sem pač poskušal vodenje državnega zbora izpeljati po svojih najboljših močeh. Mogoče sem bil moteč člen, da tranzicijski kapital v tistem obdobju ni uspel narediti še kaj več.

Bi vi kot predsednik državnega zbora boksali v državnem zboru v podporo bolnim otrokom, kot je to storila Urška Klakočar Zupančič.

Poznate me, veste, da ne bi ravnal enako. Ampak po drugi strani pa veste tudi, da je to, kako predsednik državnega zbora odpre državni zbor, kaj je znotraj njega možno, seveda izven rednega dela, njegova ali njena domena. Meni je pri vsem tem ključen dober namen. Dober namen predsednice Državnega zbora presega tisto, kar so pravzaprav očitki, ki letijo na njen račun.

"Vprašanje naše tranzicije je nekaj, kar je na marsikateri točki nedokončana zgodba, s tem se absolutno strinjam, ampak to, kar trdim je, da s tem nimam praktično nič." Foto: Ana Kovač

Nekdanji predsednik vlade in strankarski kolega v SMC Miro Cerar vas je v pogovoru za Siol.net označil za nenačelnega in dvoličnega človeka s skrajnimi ideološkimi pogledi. "Osebno ne želim za predsednika republike nekoga s takšnim značajem, kot ga ima gospod Brglez," je dejal Cerar. Kaj mu odgovarjate?

Iz te stranke nisem preprosto šel, ampak so me izključili, in to na nelegalen način. To je ključno. Od takrat naprej so se trasirale poti, tudi ko jo je še Miro vodil, v bistvu za njen prehod v drugo opcijo, v tretjo Janševo vlado. Vse to se je takrat dogajalo, kaj več pa ne bi želel komentirati, ker sem se nekako odločil, odkar so me izključili, da stvari v zvezi s SMC ne komentiram.

Je pa ilustrativni primer, ki govori o tem, kdo od naju je bil kje, vprašanje ustavnosti zakona o tujcih. Dve leti in pol kasneje je ustavno sodišče pritrdilo meni. V razumevanju razlike med tem, kaj stranka zahteva skozi disciplino, in na drugi strani, kaj zahtevajo volivke in volivci ter še zlasti ustava, je zelo jasno, na katero stran se bom postavil. Vedno se bom postavil v bran ustave ter ljudi, neodvisno od tega kar kdorkoli zahteva. Tako je bilo takrat, tako je zdaj in tako bo tudi v bodoče.

Mi je pa žal ljudi na terenu, članov SMC, s katerimi sem ohranil stike tudi "po izgonu" in ki so bili razočarani nad tem, kaj se je iz projekta Stranke Mira Cerarja zgodilo. Teh ljudi mi je žal, ker so bili dobri ljudje, zavezani k stvari.

Bi vi kot predsednik republike predlagali Mira Cerarja za ustavnega sodnika, če bi se izkazalo, da ima zadostno podporo državnega zbora?

Sam ne gojim zamer. Glede na strokovnost, to mi je osnovno vodilo, niti ne bi bilo zame merilo, ali ima ali nima podpore. Strokovnost je prva. Mogoče je še dodaten kriterij, ki je v slovenski družbi in politiki pomemben, spolna uravnoteženost. Kar se svetovnonazorskih zadev tiče, so mi te manj pomembne. Najmanj pomembna od vsega mi je politična podpora, ki jo nekdo pred procesom predlaganja uživa.

Miro je strokovnjak, kljub temu da se je mogoče v tistem sporu glede zakona o tujcih napačno postavil, ampak to načeloma ne igra tako velike vloge, da ga ne bi mogel predlagati. Seveda, če bi si on to želel. Nisem prepričan, da bi si.

Ali drži, da ste se po izključitvi iz SMC želeli priključiti stranki Levica, a vas v tej stranki niso želeli, ker bi bili premočna konkurenca Luki Mescu?

Veliko vprašanje je, kaj storiti po tistem, ko te izključijo iz stranke. Ostal sem član poslanske skupine, ker te iz nje ne morejo izključiti, ker so te v njo postavili volivci. Tam sem ostal, a nisem mogel opravljati svojega dela.

Mislim, da so bili takrat imenovani štirje odbori. Zdravko Počivalšek in Miro Cerar, ker sta bila še ministra iz prejšnje vlade, nista mogla biti v njih. Sam nisem prišel niti v enega, pa nas je bilo deset poslancev. Dajte zdaj seštet te zadeve. Bil sem odrezan na tak ali drugačen način. In seveda je bilo vprašanje iskanja nadaljnje poti relevantno.

Edini dve opciji, za kateri bi se lahko ideološko odločil, sta bili Levica in SD. Na koncu so mi Socialni demokrati ponudili mesto v svoji poslanski skupini, za kar sem hvaležen. V članstvo nisem takoj prestopil, ampak šele takrat, ko so hoteli, da zaradi svoje načelnosti, ki je socialdemokratskega izvora, vodim konferenco SD. Gre za zelo pomemben organ, ki odloča o koalicijskih povezavah in programskih zadevah. Šele takrat sem prestopil.

Čas prestopanja v drugo poslansko skupino je sicer bilo treba tempirati zelo pazljivo, ker so bila razmerja znotraj koalicijskih strank manjšinske vlade zelo tresoča in bi lahko kakršnakoli prehitra poteza vplivala na to, ali bi se nam sploh uspelo pogajati ali ne, pa še zunajkoalicijskega partnerja smo imeli, to je bila Levica. Če bi se zgodilo, da bi bila v tisti konstelaciji v koaliciji Nova Slovenija in tudi SD, bi verjetno moral ostati nepovezan poslanec. Kaj bi se potem zgodilo, ne vem. A se ni.

Novice Sandi Češko: Sam bi bil bolj oster do naših neposrednih tekmecev na volitvah #video

Je bil odvzem poslanskega mandata Janezu Janši prava poteza ali mogoče ta korak po vseh teh letih obžalujete?

Ne obžalujem tega koraka. To je ena zadeva. Poleg tega ni šlo za odvzem mandata. Mandate smo vsem potrdili, tudi Janši. Potem se je začelo izsiljevanje. Kadarkoli smo razpisali mesta v komisiji za nadzor varnostno-obveščevalnih služb, je SDS za položaj v komisiji predlagala nekoga, ki je bil takrat še vedno pravnomočno obsojen, saj proces Patria na ustavnem sodišču takrat še ni bil zaključen. Nadzora, ki je sestavni del normalnega parlamentarnega dela, ni bilo mogoče vzpostaviti, zato je prišlo do tega, da smo pogledali, kaj pravi zakon.

Janez Janša je še vedno imel več kot šest mesecev pravnomočne kazni in sem kot predsednik DZ moral narediti vse, da je, kljub temu da je bil v zaporu, lahko delal v državnem zboru. Dejansko je takrat edinkrat bil konstantno v parlamentu. Vedno ste ga lahko videli na vseh sejah.

V DZ se je glasovalo samo o tem, ali si Janša zasluži izjemo od pravila, da nekdo, ki je na toliko obsojen, ne more biti poslanec. Kaj se je na koncu zgodilo? Proces je padel, Patria kot taka ni bila več aktualna. Bilo je jasno, da ga bo ustavno sodišče vrnilo v DZ. Lahko bi ga vrnilo tudi, če proces ne bi padel. Tudi ta možnost je obstajala in potem ko bi ga tako opredeljenega vrnili v DZ, tudi ne bi bil noben problem konstituirati tega organa.

Alternativa je bila, da SDS sploh ne bi bilo v KNOVS. V tem primeru največja opozicijska stranka ne bi bila del komisije, veste pa, da ta organ mora voditi opozicija. Nobena alternativa ni bila dobra. Na koncu se je zgodilo, da je ustavno sodišče razveljavilo odločitev, in zakon, ki jo je omogočil. Sicer pa je o tem, ali si ali ne zasluži izjeme od tega pravila, ki je bila opredeljena v takrat veljavnem zakonu, negativno glasovalo 59 poslancev. Torej: mandat ni bil vzet, le zakon smo spoštovali. Morda še zanimivost: če se prav spomnim, je zakon, ki ga je razveljavilo ustavno sodišče, sprejela Janševa vlada.

"Vedno sem se zavzemal za drugačen način varovanja meja. Meja naj bo živa, naj bo naseljena z  ljudmi. To je ključni moment. Normalno, da podpiram to, da se ograje rušijo, saj te ne ustavijo migracijskega in begunskega toka." Foto: Ana Kovač

Bi se vi poklonili pred spomenikom Borisa Kidriča, kot je to pred leti storila predsednica SD Tanja Fajon?

Bil sem povabljen, da to naredim. In ni me bilo tam.

Pred začetkom kampanje ste poleg funkcij v stranki SD zapustili tudi položaj predsednika šahovske zveze. Zakaj ste odstopili s tega položaja? So v ozadju tudi ugotovitve inšpektorata, ki je na šahovski zvezi odkril nepravilnosti pri porabi javnega denarja? 

Nobenih nepravilnosti ni bilo. Osem odločitev inšpekcijskega nadzora imamo, vse so pozitivne in kažejo, da je bil denar ustrezno porabljen. Medtem ko so potekali ti nadzori, smo izvedli dve prvenstvi, posamično in ekipno evropsko prvenstvo. V grozljivem času pandemije. Končne odločitve tako Fundacije za šport kot tudi tiste, vezane na ministrstvo za izobraževanje, so takšne, da je vse skladno s predpisi.

Bilo pa je eno negativno poročilo?

Ni bilo negativno, nujna so bila nekatera pojasnila, ki smo jih takoj dali. To poročilo nekateri zlorabljajo, kot da je končno. Ni. Če se prav spomnim, ta sklep ni niti podpisan. 

Problem na šahovski zvezi je malo število zaposlenih. Ko med pripravami na prvenstvo zaradi nagajanja pošlješ inšpekcijo, za en teden ustaviš delo in priprave na prvenstvo.

Šahovska zveza je v solidni finančni situaciji, normalno pa je, da če grem na volitve, da sem svoje položaje v civilni družbi, bil sem tudi predsednik Akademije za družbeno odgovornost, pustil na strani. Prav tako se mi zdi logično, da če si skupni kandidat dveh strank, da nimaš nobene visoke funkcije znotraj nobene od njiju. O članstvu v SD se ne pogajam.

Robert Golob in Vesna Vuković, nekdanja novinarka Necenzurirano, ki je v stranki Gibanje Svoboda avgusta prevzela skrb za odnose z javnostmi, po več mesecih še vedno nista pojasnila nakazil podjetja GEN-I v času, ko ga je vodil Golob, podjetju, ki ga je ustanovila Vukovićeva. Šlo naj bi za 103 tisoč evrov. Se vam zdi to prav, da sta se glede tega zavila v molk?

Mislim, da je to še vedno vprašanje predvsem zanju. To ni vprašanje zame. Vsekakor premalo poznam zadevo, da bi lahko komentiral. Obstajajo pa tudi parlamentarne poti, po katerih se lahko te stvari raziščejo, če recimo novinarji sami ne morete.

Novice Golobovih 103 tisoč evrov: čas je minil, Vesna Vuković pa še vedno nič

Še en primer molka imamo. GEN-I noče razkriti Golobovih celotnih bruto prihodkov za lansko leto, ker pravijo, da je po zakonu dovolj, če razkrijejo neto številke. Spet se zdi, da se nekdo igra skrivalnice pred javnostjo.

Te zakonodaje nisem nikoli v celoti preverjal, da bi vedel, kako in kaj. Vsakdo mora poskrbeti, da je transparenten glede svojih prihodkov. Sam sem. Kar se tiče mene, boste našli vse na spletu.

Novice GEN-I: Razkrili smo Golobove neto prihodke. In to je dovolj.

"Mi je pa žal ljudi na terenu, članov SMC, s katerimi sem ohranil stike tudi "po izgonu", in ki so bili razočarani nad tem, kaj se je iz projekta Stranke Mira Cerarja zgodilo." Foto: Ana Kovač

Podpirate podiranje ograje na meji s Hrvaško v času, ko beležimo visoko rast nezakonitih prehodov meje?

Ja. Vedno sem se zavzemal za drugačen način varovanja meja. Meja naj bo živa, naj bo naseljena z  ljudmi. To je ključni moment. Normalno, da podpiram to, da se ograje rušijo, saj te ne ustavijo migracijskega in begunskega toka.

Vprašanje je, ali imamo postopkovno vse urejeno tako, kot mora biti. Zakon o tujcih je ravno o tem govoril, da lahko nekoga izženeš, preden ugotoviš, ali gre za migranta ali begunca, vemo pa, da je treba beguncu dati azil. Dodatno je pomembno vedeti, da po našem pravu in tudi mednarodnih standardih takšen izgon pomeni mučenje, saj si odgovoren za vse, kar se zgodi, potem ko ga potencialno vračajo po tej poti nazaj. Vemo pa, da begunec beži od tam, kjer mu nekaj grozi.

In to je Hrvaška?

Ne, ne. Gre za celo pot …

Ampak vmes na poti so že varne države.

Ni važno, kje so varne države in kje niso. Važno je, kaj narediš, ko pride na tvojo mejo. In ko je na tvoji meji, je na tvojem ozemlju, in nimaš pravice, da mu ne zagotoviš postopka. Nisem rekel, da mu moraš dati takoj vse pravice, ker je socialni del že vnaprej okrnjen, čeprav govorijo drugače. Npr. ko so v preteklosti razlagali, koliko kot država porabimo za prosilce, so govorili tudi o stroških, ki jih ima država tudi z delovnimi mesti, da skrbi za zanje, ne pa o tem, koliko temu prosilcu dejansko pripada. Mislim, da gre za 18 evrov žepnine.

Seveda o vsem na koncu odločajo sodišča, ampak najprej pa morajo upravni organi povedati svoje. Pri nas je bila po moje povsem drug položaj kot recimo v Italiji, ki je zaposlila nove sodnike, ki so lahko odločali o teh postopkih. Mislim, da sta bila pri nas dodana le dva. Mi smo se ukvarjali s tem, ali bomo imeli policiste ali vojake ali oboje na meji. To je bil del obupa, ker se ni moglo najti skupne evropske rešitve, kot smo jo, hvala bogu, našli zdaj v primeru ukrajinskih  beguncev, kjer imajo začasno zaščito na evropski ravni. Takrat je to hotela ministrica za notranje zadeve Vesna Gjerkeš, a EU ni bila za to. Tokrat torej smo solidarni, takrat pa nismo bili.

Novice Strma rast nezakonitih migracij. Policija svari: Naš azilni sistem se zlorablja.

Po predsedniških bomo imeli tudi lokalne volitve. Ima ljubljanski župan Zoran Janković vašo podporo?

Nikoli nisem nasprotoval temu, da kandidira. Sicer ne živim več v Ljubljani. Dokler sem, sem videl smisel v grajenju infrastrukture in v tem, koliko se je Ljubljana spreminjala. Tako da ja, načeloma ima mojo podporo.

Kljub aferi farmacevtka?

"Afer" je bilo zelo veliko. Kolikor poznam sodne postopke, nobena ni bila izpeljana do konca. V takih primerih pač tisti, ki je obtožen, in postopki niso dokazali njegove krivde, velja po pravu za nedolžnega. Ni kaj drugega za narediti. Enako kot v primeru Janše in zadeve Patria.

Ja, čeprav so bili pri Jankoviću dokazi uničeni.

Skladno s sodnim redom, če se prav spomnim. Če se prav spomnim, je takratni pravosodni minister Goran Klemenčič poskušal na tem področju predlagati nekaj sprememb. Sicer pa je bilo sodelovanje s slednjim mogoče eno najtesnejših znotraj takratnega mandata. Tudi glede pogledov na migracijske zadeve, kjer se je pač vedno pojavljalo vprašanje pravosodja.