Aleksander Kolednik

Sobota,
29. 10. 2022,
22.09

Osveženo pred

1 leto, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 7,71

53

Natisni članek

Robert Golob Janez Janša Janez Janša intervju Milan Kučan Borut Pahor

Sobota, 29. 10. 2022, 22.09

1 leto, 6 mesecev

Borut Pahor: Janez Janša je to že spoznal, Robert Golob pa še bo #video

Aleksander Kolednik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 7,71

53

"Pri predsedniku Golobu imam, seveda, to moram priznati, neko težavo, ker sva rojaka, se poznava, poznam njegov vihravi značaj, zato bi se recimo tako izjavo potrudil videti nekoliko manj boleče, kot pa jo, verjamem, lahko vidi nekdo drug," je izjavo premierja Roberta Goloba, da zagotovo ne bodo dovolili, da se kandidat SDS zavihti v predsedniško palačo, v intervjuju za Siol.net komentiral predsednik republike Borut Pahor. "Vedno je težko voditi vlado. Pa tudi lepo. Ko pride do rezultatov v splošno dobro, so zadoščenja velika, niso pa tako pogosta. To je, mislim, predsednik Janša že spoznal, in ne prvič, predsednik Golob pa še bo," je še poudaril. Kaj Slovenkam in Slovencem sporoča pred koncem mandata, pa si poglejte v zgornjem videoposnetku. 

Borut Pahor | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač Borut Pahor je rojen 2. novembra 1963 v Postojni. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani politolog smeri mednarodne dejavnosti. Svojo poklicno pot je začel leta 1990 kot delegat tedanje Skupščine Republike Slovenije. Leta 1992 je bil izvoljen za poslanca državnega zbora. Leto kasneje je postal podpredsednik Združene liste socialnih demokratov (ZLSD), današnjih Socialnih demokratov (SD), leta 1997 pa predsednik stranke. V naslednjih letih je postal tudi predsednik državnega zbora in evropski poslanec.

Volitve v državni zbor 2008 so Socialnim demokratom prinesle relativno zmago. Borut Pahor je postal predsednik vlade. Mandat je leta 2011 predčasno končal z neizglasovano zaupnico.

Junija 2012 je napovedal kandidaturo na predsedniških volitvah, na katerih je bil izvoljen za četrtega predsednika Republike Slovenije. Ponovni mandat, ki ga bo zaključil 23. decembra letos, je prejel leta 2017.

Gospod predsednik, kakšna je vaša ocena prvega kroga predsedniških volitev? Je bilo vse, od kampanje do izvedbe volitev, na takšnem nivoju, kot je to pričakovati od neke razvite, demokratične države?

Morate razumeti mojo samodisciplino pri odgovoru. V kampanjo se ne mešam in je ne komentiram. Sem zadržan. Zdi se mi, da to pritiče predsedniku republike, zlasti tistemu, ki zapušča ta položaj, zato bom samo zelo skopo rekel, da si želim, da bi ljudje razumeli pomen teh volitev, da bi bili v kampanji do kandidatov zahtevni in imeli do njih visoka pričakovanja, ker bo nekdo izmed njih zasedel ta položaj, ki je pomemben. Morda celo bolj, kot si ljudje mislijo. Tudi takrat, ko se predsednik ne vidi, lahko pomembno vpliva na to, kako se nekatere stvari v državi razvijajo. In obratno, lahko je zelo glasen, pa zaradi tega ni nobene pomembne razlike.

Pravnik Matej Avbelj je v kolumni za Siol.net izpostavil, da na teh volitvah še vedno nismo presegli okvirjev političnega spopada, ki ga poosebljata Milan Kučan in Janez Janša, ter da zaradi tega v volilnih kampanjah manjka vsebine. Kaj menite vi?

Teh stvari že nekaj časa ne vidim tako. A to je stvar osebnih okusov in ocen. Kampanja za predsednika republike je precej bolj personalna, kot so preostale. Morda je do neke mere na lokalni ravni podobna kandidaturi za župana, ampak samo ponekod. Kandidatura za predsednika republike je res unikatna. Če pa kandidat želi, je lahko kampanja osebno zelo neodvisna od vseh drugih, sicer pomembnih stvari v politiki. Sam sem jo tako jemal od vsega začetka, ker sem tudi hotel kot predsednik republike potem ob izvolitvi dati svojemu delu ton, ki bo presegel delitve in bo poskušal povezovati ter graditi vključujočo družbo. Tudi zdaj imata oba kandidata priliko, da se, če to želita in sta to tudi sposobna, lahko zelo dvigneta iz teh okvirjev, ki jih opaža cenjeni profesor Avbelj.

Matej Avbelj
Mnenja Drugi krog: spet Milan Kučan proti Janezu Janši?

Kakšno je vaše mnenje o Milanu Kučanu in njegovi pretekli ter zdajšnji vlogi, ki jo ima v slovenski politiki?

Glejte, že to, da je bil prvi predsednik, je pomembno in bo vedno ostalo pomembno. Vedno se mi je zdelo, da je bila njegova vloga najbolj pomembna v času tranzicije, ko je pravzaprav z eno razsodnostjo zavaroval ta proces po mirni poti. Na svoj način je pomembno sooblikoval osamosvojitev. Bil eden od očetov, ni bil pa nestor. To je bil nesporno Jože Pučnik. On je dajal ton in dinamiko temu procesu. Kučan je bil pomemben. Eden od, kot jim sam rečem, devetih očetov. Po štirih pokojnih − Francetu Bučarju, Jožetu Pučniku, Janezu Drnovšku in Ivanu Omanu − sem se odločil tudi poimenovati dvorane.

Mislim, da je prav, da imamo do ljudi, ki so tako ali drugače pomembno in pozitivno oblikovali našo novejšo politično zgodovino, zrel odnos. Seveda lahko tudi kritičen, ampak vendarle je treba z nekim spoštovanjem govoriti o njih.

Enako me zanima vaše mnenje o Janezu Janši, za katerega vam očitajo, da ste se v času njegove zadnje vlade premalo oglašali in da ste bili do njega preveč prizanesljivi, medtem ko ste se po prihodu Golobove vlade oglasili pri vsaj dveh temah.

Vidim, da ne zaleže, če kaj pojasnim. Velikokrat sem skušal pojasniti, da sem z vsemi vladami, torej tudi z Janševo, poskušal sodelovati. In tudi sem. Vedno sem imel kakšna kritična opažanja, če so se mi zdela pomembna in koristna. Tako tudi v času Janševe vlade. Prav zanimivo se mi zdi, da nekateri kar ponavljajo, ne da bi jim bilo mar za resnico, da recimo nisem nič rekel o RTV-ju, STA-ju ali državnih tožilcih. Moja stališča so bila jasna. Tisto, kar je verjetno moje kritike zmotilo in jih še vedno moti, je, da nisem naredil nič robustnega ali odločilnega, da bi zamajal vlado. To pa nikoli ni bila moja politika. Vlad nikoli nisem podiral ali jih podpiral, z njimi sem sodeloval.

Tudi nekdanjega predsednika vlade in predsednika SDS poznam tako dolgo kot prvega predsednika Kučana. Tudi njega spoštujem tako kot predsednika Kučana, zaradi njegovega prispevka k temu, da smo imeli demokratično preobrazbo in da imamo samostojno Slovenijo. Tako kot imam marsikdaj drugačno mnenje od predsednika Kučana, ga imam tudi od prvaka SDS in bivšega premierja.

Nacionalno oziroma državno zgodovino je treba vedno gledati skozi duh nekega časa. Mislim, da sta oba v nekem svojem času igrala zelo pomembni vlogi in da jo predsednik SDS seveda igra še danes, saj ima tudi formalno nominacijo in mandat. Vedno se mi je zdelo, da so posamične osebnosti zelo pomembne. Tega nikoli nisem podcenjeval, zato tudi ta poimenovanja štirih dvoran.

Brez idejnih voditeljev, ki so na nek način orali brazdo in navdahnili ljudske množice, ne bi bilo prelomnih korakov do samostojne države in razvoja po njeni ustanovitvi. Ampak hkrati sem vedno kot politik verjel in še danes mislim, da je kolektivni duh povezovanja različnih osebnosti, njihovih značajskih razlik in kakovosti tisto, kar potem vendarle na koncu koncev dolgoročno odloča o razvoju neke nacije. Vsak od nas ima neke kakovosti. Če jih je sposoben dati v nek mozaik drugih kakovosti in značajev, lahko dobimo čudovito reprezentanco. Nikoli nisem mislil, da je mogoče dolgo časa, razen v prelomnih trenutkih, voditi nacijo ali državo samo z enega piedestala enega človeka. Vedno se mi je zdelo, da je to lahko sijajno delo, če je kolektivno. Tako mislim tudi danes. Tega občutka za povezovanje in sodelovanje je mogoče še vedno premalo. Želel bi si ga več, a se ne pritožujem.

"Ob vseh teh kritikah glede neoglašanja moram reči, da ne bi nič spremenil. To je prva stvar. In drugič, nekateri zdaj zelo ožijo vlogo predsednika na to, da se oglaša o vsaki zadevi. Prihodnost bo pokazala, kako zelo napačno je to izhodišče." | Foto: Ana Kovač "Ob vseh teh kritikah glede neoglašanja moram reči, da ne bi nič spremenil. To je prva stvar. In drugič, nekateri zdaj zelo ožijo vlogo predsednika na to, da se oglaša o vsaki zadevi. Prihodnost bo pokazala, kako zelo napačno je to izhodišče." Foto: Ana Kovač

Robert Golob
Novice Golob: Ne bomo dovolili, da se kandidat SDS zavihti v predsedniško palačo #video

Premier Robert Golob je dejal, da zagotovo ne bodo dovolili, da se kandidat SDS zavihti v predsedniško palačo. "To bi bilo nekaj, kar bi Slovenijo vrnilo v mračne čase zadnjih dveh let, in tega si zagotovo nihče ne želi," je dodal. Kako vidite to njegovo izjavo?

Tako kot sem bil vedno zadržan pri takih izjavah pri drugih predsednikih vlad, sem tudi pri premierju Golobu. Mimogrede, prej ste rekli, da sem prej molčal v času Janševe vlade, potem pa se razgovoril.

Tako govorijo tisti, ki vam to očitajo.

Hočem samo povedati, da je njihovo geslo takšno, da "če kritiziraš pravega, kar kritiziraj, če pa našega, pa bodi tiho". Toliko o tej načelnosti. Mimogrede, ko sem opozarjal na odločitev vlade glede veleposlanika, to moram povedati, je moja pristojnost na koncu, da sprejmem končno odločitev. To je torej v moji pristojnosti. To ni katerakoli odločitev ali politika vlade, ampak odločitev, ki je v moji pristojnosti. Enako velja ne nazadnje za boxerje, ker to dvoje je bilo predmet polemik, zakaj sem se oglasil. Sem vrhovni poveljnik obrambnih sil. Enkrat na leto dobim oceno o pripravljenosti, tudi sicer pa imam neke ustavne pristojnosti. Zato torej ne bi smelo nikogar presenetiti, da sem se oglasil pri dveh stvareh, pri katerih imam izvršne pristojnosti.

No, ampak zdaj pojdimo na izjavo Goloba. Pri predsedniku Golobu imam, seveda, to moram priznati, neko težavo, ker sva rojaka, se poznava, poznam njegov vihravi značaj, zato bi se recimo tako izjavo potrudil videti nekoliko manj boleče, kot pa jo, verjamem, lahko vidi nekdo drug. To moram priznati. Ne rečem, da sva zelo tesna osebna prijatelja, ne skrivam pa, da sva si bila vedno na nek način malo naklonjena, se razumela v vseh različnostih, in tako ga tudi sam danes vidim. Vem za njegove posebnosti, a jih ima vsak. Vem, da sploh ni tako mislil, kot je njegova izjava dejansko zvenela. Če bi jo položili komu drugemu v usta, da ne rečem komu, bi delovala precej, kako naj rečem, pomagajte mi ...

Totalitarno?

Mogoče je to preveč. Reciva mogoče avtoritarno. A kot pravim, če bi hotel pretiravati. Ker pa ga poznam, ker vem, kakšen je, ker poznam njegov vihravi značaj in seveda cenim njegovo inteligentnost, vem, da ni tako mislil. Je pa seveda, če besede potem zapišete na papir in jih preberete, mogoče treba povedati, da je to pretirana izjava, ki mu je mogoče za trenutek ušla. Ni bila izrečena disciplinirano. Vsaj to moram pa že povedati, če me vprašate, čeprav se ne oglašam glede takih izjav predsednikov vlad. Tega nisem storil pri nobenem od predsednikov vlad. Zdi se mi, da mora biti predsednik republike zadržan.

Tudi sicer, veste, ko govoriva o tem oglašanju, mnenjih in tako naprej. V politiki sem 30 let. Odigral sem različne politične vloge. Nekaterih sploh ne bi mogel, če ne bi imel vsak dan mnenja o vseh zadevah. Ko sem bil predsednik vlade, sem vodil tiskovne konference z vsemi ministri vsak teden. Stalno sem bil na voljo javnosti, ker se mi je zdelo to prav, in bil na koncu svojega mandata predmet kritike, da sem bil preveč v javnosti in da bi moral biti bolj zadržan. In to kritiko sem takrat sprejel. Dejansko sem potem pogledal zadnja tri leta in mislim, da bi bilo kdaj pametneje, da bi bil bolj zadržan.

Ko sem postal predsednik države, sem menil, da moram biti zelo zadržan, ker sem tako videl to funkcijo. Lahko bi na koncu mojega mandata zame rekli, da sem se pogosto oglašal, a mogoče potem ne bilo spomenika na Kongresnem trgu. Raje imam spomenik kot kakšno izjavo. Pa morda ne bi bilo stiska rok z italijanskim predsednikom Sergiem Mattarello in vrnjenega Narodnega doma. Raje imam, da je vrnjen Narodni dom. Mogoče bi bila kakšna izjava več, a tudi ne bi bilo skupne slovesnosti ob 100. obletnici koroškega plebiscita v Celovcu in tudi ne opravičila avstrijskega predsednika Alexandra Van der Bellena v slovenščini. Mogoče bi veliko govoril, a ne bi uspel deset let obdržati pobude Brdo−Brioni in tako naprej.

Skratka, bilo mi je bolj do tega, da poskušam biti predsednik vseh, da se ne vtikam v dnevno politiko, da jo komentiram le toliko, kolikor se mi zdi, da je to koristno za napredek države. Ob vseh teh kritikah glede neoglašanja moram reči, da ne bi nič spremenil. To je prva stvar. In drugič, nekateri zdaj zelo ožijo vlogo predsednika na to, da se oglaša o vsaki zadevi. Prihodnost bo pokazala, kako zelo napačno je to izhodišče. Mislim, da ima predsednik marsikje drugje velike možnosti. Saj sem se oglašal, vendar mogoče to, da ima predsednik jasno mnenje o vseh stvareh, ni najbolj bistveno za to, kako izvede svojo vlogo. Predsednik ima neko tiho moč, s katero mora znati ravnati. Sam sem hotel po svojih dveh mandatih videti nekatere rezultate, vidne v tem, da smo naredili stvarne in simbolne rezultate v spravi, v tem, da je vrnjen Narodni dom, da je slovenska manjšina v Italiji po vseh teh dogodkih, po poklonu dvema spomenikoma v Bazovici, še bolj povzdignjena. Raje sem dosegel to, kot pa podal kakšno izjavo.

"Nedavno sem večerjal s Tonyjem Blairom in z veseljem sva se spominjala teh prelomnih časov iz let 1997 in 1998. Veste, to so bili časi, ko so enega predsednika socialdemokratov res z iskrenostjo vzeli za svojega partnerja v snovanju evropske socialdemokracije, recimo neke nove dobe. To je bilo za nas takrat zelo pomembno, in ni mi žal." | Foto: Ana Kovač "Nedavno sem večerjal s Tonyjem Blairom in z veseljem sva se spominjala teh prelomnih časov iz let 1997 in 1998. Veste, to so bili časi, ko so enega predsednika socialdemokratov res z iskrenostjo vzeli za svojega partnerja v snovanju evropske socialdemokracije, recimo neke nove dobe. To je bilo za nas takrat zelo pomembno, in ni mi žal." Foto: Ana Kovač

V zadnjih tednih je bilo kar nekaj debat o delitvi in ravnotežju oblasti. Nekdanji predsednik Kučan se je ob tem oglasil in dejal, da ne bi bilo dobro, če bi ena stranka, mislil je na Gibanje Svoboda, zasedla vse tri najvišje politične položaje v državi. Kakšno je vaše stališče glede tega?

Na koncu odločajo ljudje. Zlasti pri predsedniku republike. Pri predsedniku vlade ne. Ljudje odločajo o poslancih, ti pa o predsedniku vlade, prav tako pa tudi o predsedniku ali predsednici parlamenta. Pri predsedniku republike pa odločajo ljudje. Tukaj se mi ne zdi primerno ljudem ožiti možnosti zaradi nekaterih načel, saj je edino načelo to, da na koncu oni odločajo. Oni so gospodarji te odločitve. In če bi se na svobodnih volitvah ljudje odločili, da so vsi trije predsedniki iz iste stranke, bi se pač odločili. Že vedo, zakaj. Ta ultimativnost ljudi izbere predsednika republike, to je namreč edina funkcija v državni politiki, ki je izbrana od ljudi, in je tako pomembna, da je ne smemo okrniti z nobenimi drugimi vsiljenimi principi.

Kakšni pa so odnosi z vašo matično stranko SD? Takratni vodja poslancev SD Matjaž Han nam je lani v intervjuju za Siol.net dejal, da vas nekateri v stranki ne marajo preveč.

Glejte, jaz sem stranko vodil 15 let. Prej sem bil vedno njen član, v nobeni drugi stranki nisem bil. Vedno mi je bila ideja socialdemokracije najbližja, tudi zdaj mi je. Mislim, da smo naredili velike reči, ko smo premikali stranko v bolj zmeren prostor, lahko rečem v malo bolj liberalen, vsekakor bolj duhovno širok in odprt. Zato mi nikoli ni bilo žal. Temu smo dali tudi ime tretja pot. Zgledovali smo se po nekaterih vzorcih Blairovih laburistov, nemških Schröderjevih socialdemokratov, ameriških Clintonovih demokratov, italijanskih Prodijevih levih demokratov in Perssonovih švedskih socialdemokratov, nismo jih pa kopirali. Mi smo bili s tretjo potjo edina srednje- in vzhodnoevropska stranka, ki je šla s tega vidika na Zahod. Takrat in danes je to bilo tudi predmet kritike. To je predmet kritike tudi v državah, s katerimi smo proizvedli to zamisel.

Nedavno sem večerjal s Tonyjem Blairom in z veseljem sva se spominjala teh prelomnih časov iz let 1997 in 1998. Veste, to so bili časi, ko so enega predsednika socialdemokratov res z iskrenostjo vzeli za svojega partnerja v snovanju evropske socialdemokracije, recimo neke nove dobe. To je bilo za nas takrat zelo pomembno, in ni mi žal.

Seveda sem si pa zaradi tega nakopal tudi kritike, in to je čisto v redu. Z njimi lahko živim. Kot predsednik republike sem, to vsi vedo, zamrznil svoj status v stranki. Funkcijo predsednika republike sem želel opravljati neobremenjeno. Želel sem, da ljudje vedo, da nisem nikomur dolžan. In tudi nisem bil. Vedno sem cenil podporo svoje stranke pri izvolitvi, tako pri prvi kot pri drugi. Stranka pa je vedela, da se zaradi tega ne bom vsiljeval njeni politiki in tudi ne bom pustil, da se ona vsiljuje moji.

Zdaj, po koncu mandata, pa mislim, da je prav, da se usedem z vodstvom stranke in se pogovorim. Morda bo kdo v stranki menil, da jim bom s tem, ko se bom znova aktiviral, povzročal težave. Tega ne želim. Če pa bodo menili, da je v redu, če bom član, čeprav se ne mislim zelo aktivirati in biti politični aktivist, potem pa tudi v redu. Skratka, glede tega sem pripravljen narediti tako, da bo stranki prav. Tako ali tako nimam načrtov, tudi če bi znova postal član stranke, da bi se zelo aktivno vključeval v njeno delo. Glede tega torej še nisem ničesar sklenil. Rad bi se posvetoval z vodilnimi ljudmi iz stranke in naredil tudi tako, da bo njim prav. Tukaj nimam neke trmaste zamisli.

"Spomnim se, ko smo konec julija 2015 dobili obvestilo, da Hrvaška zaradi prisluhov, ki so prišli v javnost, odstopa od dela arbitražnega sodišča. Takrat je bilo zame zelo pomembno, kaj bom storil. Ne nazadnje me je še toliko več ljudi gledalo, ker sem imel s kolegico Jadranko Kosor pomembno vlogo pri arbitražnem sporazumu. Takrat sem se, zdi se mi, pravilno, po enem tednu premislekov odločil, da bom šel vseeno naprej z dobrimi odnosi s Hrvaško in njihovo predsednico Kolindo Grabar Kitarović." | Foto: Ana Kovač "Spomnim se, ko smo konec julija 2015 dobili obvestilo, da Hrvaška zaradi prisluhov, ki so prišli v javnost, odstopa od dela arbitražnega sodišča. Takrat je bilo zame zelo pomembno, kaj bom storil. Ne nazadnje me je še toliko več ljudi gledalo, ker sem imel s kolegico Jadranko Kosor pomembno vlogo pri arbitražnem sporazumu. Takrat sem se, zdi se mi, pravilno, po enem tednu premislekov odločil, da bom šel vseeno naprej z dobrimi odnosi s Hrvaško in njihovo predsednico Kolindo Grabar Kitarović." Foto: Ana Kovač

Tanji Fajon nekateri očitajo, da vam je nekako obrnila hrbet, čeprav ste jo menda ravno vi pripeljali v politiko.

No, to, da sem jaz Tanjo povabil, ni nobena skrivnost. Nikoli mi ni bilo žal. Mislim, da je bila sijajna evropska poslanka. Nikoli pa seveda kot predsednik republike nisem in tudi zdaj ne bom komentiral njenega dela na čelu stranke. Nikoli nisem komentiral nobene stranke in tudi danes je ne bom. Tega nisem nikoli počel in mislim, da se je to dobro obrestovalo.

Bi lahko mogoče primerjali delo prejšnje vlade, ki jo je vodil Janez Janša, in zdajšnje pod vodstvom Roberta Goloba? So kakšne razlike in mogoče tudi podobnosti?

Vedno je težko voditi vlado. Pa tudi lepo. Ko pride do rezultatov v splošno dobro, so zadoščenja velika, niso pa tako pogosta. To je, mislim, predsednik Janša že spoznal, in ne prvič, predsednik Golob pa še bo. So pa seveda tudi razlike, zagotovo. V osebnem pristopu, političnem pristopu, ideološkem pristopu. Predsednik Janša je takoj vstopil v čas zdravstvene krize, ki je bila takrat že evidentna. Predsednik Golob zdaj vstopa v čas krize, ki je povezana z vojno v Ukrajini in vsemi njenimi posledicami. Ta kriza vsem še ni evidentna, ampak to šele postaja. Javnost skušam opozoriti, da so pred nami večji problemi, kot se zdi. Tudi rešitve bodo mogoče neobičajne, zato da se bomo izvlekli iz situacije, v katero še polzimo.

Mislim, da sem bil eden prvih, ki je opozoril na problem inflacije, in eden tistih, ki so tudi javno zelo kmalu začeli govoriti o nevarnosti recesije. Vse to se zdaj izkazuje kot točno. To vam pravim zato, ker mi je eden od predsednikov, ki je bil gost na tiskovni konferenci lansko leto, ko sem govoril o tem, da se začenjam bati inflacije in njenih posledic, pred časom, ko sva se srečala v tujini, rekel, da je takrat to razumel kot eno tako navrženo misel, ker ni dobro razumel, zakaj bi nekdo razmišljal o inflaciji v času, ko še razlogi zanjo niso bili vidni.

Mislim tudi, da bo recesija. Nekateri rečejo, da bo zgolj tehnična, ne čisto prava, sam pa mislim, da bo kar prava recesija in da bomo imeli prave težave. Problemi, ki so povezani z vojno v Ukrajini, ne bodo omejeni samo na visoke cene energentov ali pa na običajne probleme z inflacijo, ampak bo šlo pri tem tudi za strukturne premike v evropski varnostni, politični in drugi stvarnosti, tega pa ne bo mogoče krotiti samo s kakšno aktivno fiskalno politiko. To se je dalo pri zdravstveni krizi veliko bolj, kot bo mogoče samo s fiskalno politiko krotiti probleme, ki bodo nastali zaradi vojne v Ukrajini. Na eni strani je imel Janša težko delo, a tudi lažje. Zdi se, kot da bo imel premier Golob malo lažje delo, pa bo v resnici imel težje, samo tega se še ne da videti.

A vas je vsega tega kaj strah?

Ne, skrbi me, ni me pa strah. Mislim, da smo mi vendarle postali že precej izkušeni in da nevarnosti, da bi se zaradi velikih problemov Slovenija razklala, ni. Tukaj sem torej eden redkih, ki ne govori o razkolu, ampak o razhajanjih, o velikih razlikah, ampak ne takih, ki bi bile velik problem in bi Slovenijo razklale, kot so jo sredi polovice prejšnjega stoletja, na začetku druge svetovne na jugoslovanskih tleh, kar je privedlo do bratomora in uzurpacije oblasti po vojni. Mislim, da se to ne bo zgodilo. Nisem tako pesimističen.

Mislim, da je ta zrelost, ki se je pokazala že pri plebiscitu in osamosvojitvi, zdaj še veliko večja. S tega vidika me ni strah. Strah bi me bilo, če bi se bal tega razkola, ki bi bil ultimativen in bi Slovence razdelil na dva tabora v času, ko bi okoliščine terjale enotnost. Tega se ne bojim. Skrbi pa imam. Sem le bil predsednik vlade v času, ko smo se ukvarjali s finančno in gospodarsko krizo. Dobro se spomnim tistega ponedeljka, ko je bankrotirala banka Lehman Brothers. Zdelo se mi je, da bi morali vsi razumeti, da se pripravlja nekaj velikega, kar nas bo treslo kot v bobnu pralnega stroja, a so vsi še kar naprej govorili o visokih pričakovanjih glede blaginje ter tega in onega. Bilo pa je jasno, da se bo stresel svet ter da se bo zelo osiromašilo socialno in drugo življenje. Zdi se mi, da se bo tudi zdaj to zgodilo, zato razmer ne smemo podcenjevati.

A veste, strukturno je naše gospodarstvo zdaj veliko bolje pripravljeno. To je dobra stran te krize, ki prihaja. Tu ne gre samo za gospodarstvo, ne gre samo za socialo. Tu se bo mešalo marsikaj. Recimo, če bi v enem trenutku del javnosti menil, da so razlogi za njihove težave skriti v naši podpori Ukrajini, in bi šli na ulice ter rekli, da hočejo mir in normalno življenje, podpora Ukrajini pa nam to normalnost odnaša in zaradi tega težje živimo, bi to posledično začelo majati enotnost evropskih in zahodnih oblasti glede podpore Ukrajini, kar bi lahko privedlo do velikih težav. To velja prav za vse, za Slovence pa se mi zdi, da še posebej.

Mi moramo biti del te enotnosti zahodnega sveta, saj ima lahko njen razpad zelo radikalne konsekvence za naš položaj tako v mednarodni skupnosti kot tudi mogoče za slabši razplet dogodkov, tudi za našo varnost, ekonomsko in socialno, za vse nas. Tudi politično. Mi moramo predvsem čuvati Evropsko unijo. Za zdaj se mi zdi, če povlečem vzporednico z začetkom svojega mandata predsednika vlade, da sem hitro s svojimi sodelavci in prijatelji v tujini ugotovil, da se bo zgodilo nekaj zelo hudega. Če se spomnite, me je prav Janša kritiziral, češ da govorim o tem, da bodo hudi časi, v bistvu pa gre samo za prehlad, ki terja en aspirin. Bojim se, da bi bile tudi zdaj takšne ocene. Časi bodo kar zahtevni. Skrbi me, ni me pa strah.

"Dobro se spomnim tistega ponedeljka, ko je bankrotirala banka Lehman Brothers. Zdelo se mi je, da bi morali vsi razumeti, da se pripravlja nekaj velikega, kar nas bo treslo kot v bobnu pralnega stroja, a so vsi še kar naprej govorili o visokih pričakovanjih glede blaginje ter tega in onega." | Foto: Ana Kovač "Dobro se spomnim tistega ponedeljka, ko je bankrotirala banka Lehman Brothers. Zdelo se mi je, da bi morali vsi razumeti, da se pripravlja nekaj velikega, kar nas bo treslo kot v bobnu pralnega stroja, a so vsi še kar naprej govorili o visokih pričakovanjih glede blaginje ter tega in onega." Foto: Ana Kovač

V teh negotovih varnostnih razmerah je tudi pomembno dejstvo, da Slovenija še vedno ni vzpostavila srednje bataljonske bojne skupine. To zavezo smo zvezi Nato dali že leta 2006. Kako kot vrhovni poveljnik oboroženih sil gledate na to?

Tukaj greva nazaj na to mojo kritiko in stališče, da ni bilo prepričljivih razlogov za odstop od nadaljevanja nakupa boxerjev, ki bi bili pravzaprav steber te srednje bataljonske skupine. Tudi ni prepričljivih alternativ. To se mi zdi še večji problem. Čas pa teče. Obljuba vlade je, da bo imela alternativo do konca leta. Sam take prepričljive alternative ne vidim. Ne bom nič jezen, ravno nasprotno, če bi se vlada odločila, da prekliče svojo odločitev o tem, da stornira ta nakup in se vrne k nakupu.

Ampak pri vsem tem ne gre samo za varnostne konsekvence, čeprav tudi. Vojna v Ukrajini lahko ima nepredvidljive razsežnosti. Mi nismo vojaško neposredno ogroženi, a kot ste rekli, se je stopnja varnosti poslabšala. V tem smislu bi bilo tako in drugače prav, da bi pospešeno nadaljevali nakup vojaške opreme. Tudi v političnem smislu bi se mi zdelo prav, da se glede tega v teh okoliščinah ne omahuje, ampak da se gre naprej, vendar je to odločitev vlade, sam pa sem svoje stališče že povedal. Želim si le, da bi se morda znova odločili za nabavo boxerjev ali pa da bi sprejeli neko prepričljivo alternativo, ki bi bila hitro izvedljiva.

Gospod predsednik, v politiki ste že več desetletij. Kako so se v tem času razvijali vaši pogledi na Slovenijo in svet okoli nas? Kako so se spremenila vaša politična stališča?

Gotovo so se. Zorela so. Seveda so nekatera v temelju ostala, ampak so zorela in se mogoče potem v njihovi implementaciji tudi prilagajala. Danes, ko pogledam teh 32 let od trenutka, ko sem postal eden najmlajših delegatov v Bučarjevi skupščini aprila 1990, pa do danes, mislim, pa ne želim biti sentimentalen, da je bilo teh 30 let zame eno najlepših obdobij naše narodne zgodovine. Tudi danes. Seveda imamo veliko pripomb, kritik. Ampak to, kar smo ustvarili Slovenci, vsi, ki živimo v tej čudoviti domovini, so fantastične stvari, in lahko bi bile predmet za malo več samozavesti, tudi za več odprtosti, tako duhovne kot politične. Kar nam je uspelo, je nenavadno veliko.

To, da imamo svojo lastno državo, je izjemno. To, da je naša država suveren del ene evropske družine, je čudovito. Da jo soustvarjamo in da smo del zahodnega sveta tudi s članstvom v Natu, so izjemne stvari, ki niso samoumevne. Želel bi, da zdaj to še zori. Da gre naprej. Da razumemo, da ustvarjamo nekaj izjemnega za naše otroke in tudi za njihove otroke. V tem smislu se mi zdi, da kdaj preveč kdaj pa premalo menimo, kaj lahko storimo za to, da bi tako prihodnost zavarovali otrokom.

Seveda mi ne moremo odločati o vseh stvareh v svetovni politiki. Ni na nas, da odločimo o razpletu vojne v Ukrajini, ampak smo tukaj, smo akter v tem, predvsem pa doma. Moramo paziti drug na drugega, se spodbujati, hkrati pa negovati tudi vse različnosti, jih razumeti in znati z njimi živeti. To demokratično razpoloženje bi morali bolj negovati. Vi menite tako, jaz drugače. Oba imava neka prepričanja, kdaj se lahko domeniva za kompromise, kdaj pa tudi ne, a morava ravno tako živeti v eni strpni družbi.

Malo bolj bi morali negovati to našo demokratično politično kulturo, ker je demokracija vogal in steber nastanka naše države, njenega obstoja in razvoja. V tem smislu bi morali Slovenci še bolj razumeti, tudi zaradi izkušnje v času druge svetovne vojne in po njej, da je demokracija nekaj, kar je sveti gral naše nacije. Morda to celo bolj velja za nas kot za kakšno drugo nacijo.

Torej 23. december, ko boste predali posle svoji naslednici ali nasledniku, pričakujete nekako s pozitivnimi vtisi za nazaj in s skrbmi za naprej?

Odhajam z zadoščenjem. Zadovoljen sem s tem, kar mi je uspelo narediti. Lahko tudi ne bi uspel v nekaterih stremljenjih, ki sem si jih zadal ob začetku mandata, pa večinoma sem. Nekatere stvari so bile celo presežene. So malenkosti, kjer bi ravnal drugače, vendar ne zelo drugače. Mislim, da bi bil pohlepen, če bi hotel še več. Kar je, je čisto v redu. Nekatere stvari bodo ostale za dlje časa, kot kdo ta hip ocenjuje. S tem sem zadovoljen.

Prvič po dvaintridesetih letih skoraj zagotovo ne bom imel več nobenih odgovornosti do javnega življenja, vendar bom kot vsak aktiven državljan seveda gledal na to, kje sem, kako se stvari razvijajo ali lahko kako pomagam kot pač eden od dveh milijonov Slovencev in 400 milijonov Evropejcev za to, da živimo mirno in varno življenje.

Nekaj zadev ste prej že omenili, pa vseeno, kaj štejete za največji dosežek svojega predsedovanja?

Če bi moral izbrati, saj me veliko ljudi vpraša, ali obstaja nek trenutek, ki odraža pravzaprav spekter vseh stremljenj in sanj mojega dela, potem bi izbral stisk roke z Mattarello pred dvema spomenikoma v Bazovici na dan, ko je bil Sloveniji vrnjen Narodni dom. To je bilo stoletno dejanje. Vem, da so si za obe stvari, zlasti za vrnitev Narodnega doma, v stotih letih mnogi prizadevali. Vem, da je bil moj osebni prispevek pri tej odločitvi italijanskih oblasti pomemben, in ga ne podcenjujem, a ga nikoli nočem javno zelo poudarjati, vendar zanj vem.

Ta stisk roke in ta dan, 13. julij 2020, sta zelo pomembna. Ne samo zato, ker je bil vrnjen Narodni dom in smo naredili eno izjemno evropsko dejanje, ki je odmevalo ne samo v Italiji in Sloveniji, temveč tudi širše, ampak ker je to dejanje, če boste vprašali veliko večino naših rojakov čez mejo, vplivalo na njihovo bolj kakovostno, bolj izpolnjeno življenje med italijansko večino. To pa se mi zdi  dogodek, ki je zares prelomen.

Sicer pa nikoli nisem obžaloval tega, da sem skušal biti predsednik vseh in povezovati skupnost. Mislim, da sem bil ravno dovolj zrel, osebnostno in politično, da sem razumel, da funkcija predsednika republike ni, da bi imel o vsaki stvari javno stališče in da bi serviral svoja mnenja, ampak da počasi, strpno in potrpežljivo gradi skupnost, narodno in državljansko. To pa lahko samo, če ga velika večina dojema kot svojega predsednika. To mislim, da je bil moj dosežek.

Je mogoče tudi kakšen grenak spomin, kakšen trenutek, za katerega bi si želeli, da ga raje ne bi bilo?

Zagotovo, a so malenkostni. Ne tako veliki, kot recimo tisti, ki sem jih lahko nesel s sabo, ko sem končal mandat predsednika vlade. Bili so tudi pomembni politični trenutki, ko je bilo treba dobro premisliti, kaj in kako. Spomnim se, ko smo konec julija 2015 dobili obvestilo, da Hrvaška zaradi prisluhov, ki so prišli v javnost, odstopa od dela arbitražnega sodišča. Takrat je bilo zame zelo pomembno, kaj bom storil. Ne nazadnje me je še toliko več ljudi gledalo, ker sem imel s kolegico Jadranko Kosor pomembno vlogo pri arbitražnem sporazumu. Takrat sem se, zdi se mi, pravilno, po enem tednu premislekov odločil, da bom šel vseeno naprej z dobrimi odnosi s Hrvaško in njihovo predsednico Kolindo Grabar Kitarović.

Iz svojih izkušenj sem lahko ugotovil, da bo samo, če bo dobra klima med državama, enkrat ta sporazum tudi uveljavljen, če bo sodišče sprejelo odločitev. In to se je obrestovalo. Ni bila lahka odločitev. Nekateri ljudje so mislili, da je treba zelo zaropotati, ampak izkušnje in intuicija so mi govorile drugače, in te odločitve nisem obžaloval. Ni pa se bilo enostavno takrat odločiti, da gremo naprej. Nekateri so menili, da Hrvaška hodi po nas, mi pa smo bili pripravljeni potrpežljivo prenašati vse to. A kasneje se je izkazalo, da je bilo to sodelovanje s Hrvaško dobro. Danes so odnosi zgledni in enkrat bo tudi ta arbitražna odločba uveljavljena.

"Poznam veliko bivših predsednikov, ki so imeli iluzije o njihovi prihodnji diplomatski ali drugi službi, pa so se vse razbile na čereh resničnosti." | Foto: Ana Kovač "Poznam veliko bivših predsednikov, ki so imeli iluzije o njihovi prihodnji diplomatski ali drugi službi, pa so se vse razbile na čereh resničnosti." Foto: Ana Kovač

Že nekaj časa se postavljajo vprašanja, kaj boste počeli po koncu mandata. Je že kaj več znanega o vaši prihodnosti?

Proti koncu tega leta se bom seveda s tem še bolj intenzivno ukvarjal. Ne pričakujem, da bom neko odločitev sprejel takoj. V začetku prihodnjega leta je še nekaj obveznosti, ki jih moram narediti, imam pa tudi po zakonu pravico do pisarne in dveh sodelavk ali sodelavcev. Takrat želimo nekatere stvari urediti tudi z vidika mojega zdajšnjega dela, arhive in tako naprej. Potem pa bi rad delal nekaj, kar bi mi prinašalo veselje. V tem primeru tudi vem, da bom to dobro počel. Rad bi izpolnil pričakovanja svojega bodočega delodajalca. To, kar imam, so vendarle izkušnje, znanje, in če bi to lahko komu prav prišlo, sem pač pripravljen to dati na razpolago.

Kaj bi pa radi počeli?

Nekaj, kar bi me izpolnjevalo v tem znanju in izkušnjah, ki jih imam. To je lahko tako v gospodarstvu kot kjerkoli drugje.

Nekateri so vam že pripisovali diplomatsko službo nekje na Balkanu.

Ne, takšne službe ne rastejo kot gobe po dežju. Nimam takih iluzij. Poznam veliko bivših predsednikov, ki so imeli iluzije o njihovi prihodnji diplomatski ali drugi službi, pa so se vse razbile na čereh resničnosti. Če bi se pojavilo kaj takega, kar bi me veselilo, ne bi bilo v tem trenutku v redu, če bi rekel, da ne bi o tem razmislil. Ampak ne pričakujem tega. Moram biti zelo odkrit. S tem čisto spodobno živim. Nisem nenadomestljiv. Vem pa, da je veliko takih služb, kjer bi se lahko našel, če bi le imel priložnosti, in bi, kot rečeno, za koristi delodajalcev tudi vestno in upam inovativno ter uspešno opravljal delo.

Kakšno je vaše sporočilo Slovenkam in Slovencem pred koncem vašega mandata?

Mislim, da smo z ustanovitvijo lastne države dosegli fantastičen cilj v svojem narodnem razvoju. Tudi naprej se mi zdi, da smo z vključitvijo v evropsko družino narodov, v zahodni svet kot suverena država in suverena nacija, dosegli impozantne rezultate. Ne sicer brez napak in stranpoti.

Zdaj pa se očitno po epidemiji covid-19 spoprijemamo z novo nastajajočo veliko strukturno krizo, ki je v največji meri posledica vojne v Ukrajini, a ne samo te. Vse to bo zahtevalo, da staknemo glave, da razmislimo o velikih korakih. Ne o majhnih, eksekutivnih korakih, ki jih lahko naredi vlada ali državni zbor, ampak o velikih korakih, ki jih lahko storimo skupaj kot nacija, kot skupnost, narodna in državljanska. Rad bi, da se zavemo svoje odgovornosti, svojih priložnosti. Mislim, da nam bo potem v svetu, ki se bo spreminjal, v Evropi, ki se bo spreminjala, lahko tudi proti našim željam, lažje krmariti svojo usodo.