94-letna babica: Zakaj tako dolgo živim? Preveč skrbi sem imela.

Stara mama, babica, oma in še kakšno ime bi se našlo. Izredno pomemben član v družini, oseba, na katero se lahko vedno zaneseš, oseba, ki vzgaja več generacij, ter oseba, polna modrosti in izkušenj, ki vedno najde nasvet in ve, kako potolažiti.

Ena takšnih babic je Frančiška Vencelj, ki je bila najprej mama osmim otrokom, nato babica 18 vnukom in vnukinjam, danes pa je tudi prababica 15 pravnukom.

Pri svojih 94 letih – praznuje na današnji dan – ima izkušenj, doživetij in modrih nasvetov za nešteto knjig.

Skromnost in življenje v naravi Ko jo povprašam, kako bi ocenila ali na kratko opisala teh 94 let, je njen odgovor kratek in jedrnat: "Bilo je dobro in slabo. Vsakega nekaj." Prepričana pa je, da je njen recept za takšno starost predvsem skromno življenje in to, da je živela v naravi. "Narava je tista, ki daje zdravje, in jaz sem vedno rada bila zunaj, v naravi, že od malega. Hodila sem po njivah, gozdovih, vinogradih. Povsod sem rada delala," pojasni.

"No, pa tudi preveč skrbi sem imela, zato tako dolgo živim," hudomušno doda v smehu.

Delo v kuhinji ji ni dišalo, želela je delati zunaj Frančiška se je rodila leta 1921 na Dolenjskem. V družini je bilo devet otrok, ki pa so zelo zgodaj ostali brez mame. Oče se po njeni smrti ni več poročil, ker pa je bil invalid (brez ene noge), so morali otroci že zgodaj poprijeti za delo.

Za očeta so skrbela predvsem dekleta, med njimi tudi Frančiška, ki je očetu veliko pomagala pri njegovem delu. Bil je namreč prevoznik. Kot pojasni Frančiška, je prevažal vse, od zdravnikov in učiteljev, ki so se morali udeležiti kakšnega sestanka, pa do sira in drugih živil, ki jih je moral dostaviti na semenj.

Za razliko od njene starejše sestre Frančiški ni bilo do dela v kuhinji, veliko raje je delala zunaj, a jo je oče kmalu po končani osnovni šoli za leto dni poslal v gospodinjsko šolo, da bi se naučila kuhati. Ko še ni bila stara 18 let, je šolo končala, nato pa skoraj 20 let živela doma. "Želela sem sicer dobiti kakšno službo, a mi oče ni pustil, potem pa se je tako ali tako že začela vojna," pojasni.

Vojna je bila za njihovo družino hud udarec, saj so jim pobrali vse, "do zadnje žlice", pripoveduje Frančiška. Med vojno sta umrla tudi dva brata.

Dan, ko se je življenje povsem spremenilo Potem ko so se dekleta poročila in odselila z domačije, sta z očetom ostala še Frančiška in brat Ivan. Čeprav so večkrat "spraševali" za njo, kot opiše Frančiška, je sama vedno govorila, da se ne bo poročila, in pri tem je vztrajala, dokler jih ni obiskal duhovnik. Ta je začel pripovedovati o družini s šestimi otroki, ki jim je umrla mama, in njihovem očetu Antonu, ki je ostal brez žene. Duhovnik, ki je bil hkrati tudi brat umrle ženske, je vprašal, ali bi bila Frančiška pripravljena iti k njim in se poročiti. Obiskal jo je tudi Anton in jo povprašal "kako in kaj". "Pa sem mu odgovorila, da še ne vem točno, da bom še premislila," pove Frančiška.

Na koncu se je odločila, da gre. Tako je brat Ivan ostal na domačiji, Frančiška pa se je leta 1957, ko je bila stara 36 let, poročila, odšla na domačijo v Brezo in postala mama šestim otokom.

"Vsi so me lepo sprejeli. Nobenega otroka nisem zaničevala, vse sem imela rada. Tudi na splošno sem bila vajena otrok in sem jih bila vedno vesela," pravi Frančiška, ki je imela po poroki še dva otroka, sina in hčer. "Nikoli mi ni bilo težko. Bila sem vesela, veliko in rada sem delala," še pove.

Življenje takrat je bilo skromno, a kljub temu dobro. Tudi zato bi Frančiška raje živela v tistih časih. "Zdaj imamo vsega preveč v glavi in na splošno je vsega preveč," je izpostavila.

Za krajšanje časa: pletenje, kuhanje, pospravljanje, poslušanje radia, branje Danes 94-letna Frančiška živi sama. Sama kuha, pospravlja, ima celo dva vrtova in njivo, ki jih obdeluje ob pomoči otrok in vnukov.

Dneve, predvsem zimske, si krajša s pletenjem, branjem, redno pa posluša tudi radio in je tako vedno na tekočem. Ko se pogovarjava o tem, da se stanje v Sloveniji vendarle nekoliko izboljšuje (pretekli konec tedna smo dobili podatek, da je imela Slovenija leta 2014 2,6-odstotno gospodarsko rast), jo povprašam še, kaj bi ona kot oseba s številnimi izkušnjami svetovala našim politikom, da bi bile razmere v naši državi še boljše.

Najprej odgovori, da o politiki ne ve veliko, da bi lahko dajala nasvete, nato pa le doda: "Da bosta mir in pravica. Da ne bi bilo obsojanja po krivici. Tudi sama sem že občutila veliko krivico. To me najbolj teži. Krivica in če kdo dela, kar ni prav."

Nasvet za srečno življenje Meni tudi, da Slovenija ima priložnost za še lepšo prihodnost. "Če bodo ljudje prav ravnali in če bodo več molili. Včasih se je veliko več molilo in smo lepo živeli," še izpostavi.

Kaj pa poleg molitve Frančiška še svetuje ljudem, če želijo biti srečni? "Naj se imajo radi in naj ne delajo krivice. Če bo pravica, nam bo dobro še naprej." Povsem preprost nasvet, ki bi, če bi ga upoštevali, verjetno res lahko prinesel veliko pozitivnih sprememb.

Ne avtomobili, Frančiška prisega na kolo Frančiška se svojih 94 let življenja z veseljem spominja in čeprav pravi, da je veliko stvari že pozabila, ji takšnih in drugačnih zgodb nikoli ne zmanjka. Navsezadnje je v življenju zamenjala več denarnih valut, prišla od tega, da so se vozili s konjem, do tega, da mimo njene hiše peljejo najboljši avtomobili, da ne izpostavljamo mobitelov, računalnikov in drugega napredka v tehnologiji, o katerem v času, ko je odraščala, ni bilo ne duha ne sluha.

A ne glede na napredek Frančiška prisega na kolo, čeprav zaradi bolečin, ki jih je prinesla starost, ne more več sesti nanj in se odpeljati v svet, po opravkih, na obiske, tako kot je to počela večino svojega življenja.

Tudi zato je rojstnodnevna želja nekako pričakovana. "Da bi še lahko hodila in da bi se vozila s kolesom (smeh, op. p.)."