Varčevanje le temelj za reforme

Še preden je dobro sedel na ministrski stolček, je v javnost namreč udarila anonimka, ki mu je očitala nasilje v družini, kar sam odločno zanika.

"Do te ovadbe je prišlo, ko je moja soproga, s katero sva skupaj, v trenutku jeze reagirala tako, kot je, in povedala nekaj, kar se ni zgodilo. To se je zgodilo pred enim letom, in to, da se zdaj o tem govori, pripisujem temu, da sem na položaju," zatrjuje Senko Pličanič.

In še preden je vlada dodobra prevzela krmilo, ga je doletel spopad s sindikati. "Vsaj na začetku to sploh niso bila pogajanja," je prepričan minister, ki mu ni jasno, kakšne interese sindikati v položaju, v katerem je država, sploh imajo. Referendum bi bil za državo slab scenarij, cilj vlade namreč ni varčevanje, temveč uveljavitev reform za zagon gospodarstva, ki jih bo vlada lahko izpeljala le tako, da se bo čim manj na novo zadolžila, razloži v videoposnetku.

Z ministrom smo se pogovarjali v torek, ko še ni bilo jasno, ali bo vladi uspelo prepričati sindikate o nujnosti varčevalnih ukrepov.

Čeprav menite, da pogajanja, vsaj v začetni fazi, niso bila pogajanja, ker je šlo po vašem mnenju za zavračanje vsakega približevalnega predloga s strani vlade, pa je dogovor na koncu le sklenjen. Lahko torej rečete, da so bila pogajanja uspešna? Po doseženem pogajanja ocenjujem kot uspešna, saj sta bila danes podpisana tako dogovor kot tudi sporazum, s katerima smo prišli do uskladitve na vseh ključnih točkah. To je izjemno pomemben korak na poti Slovenije iz krize, ki bo z reformami, ki jih nameravamo izpeljati, bistveno prispeval k zagonu gospodarske rasti in razvoju naše države. Število podpisnikov obeh omenjenih dokumentov s strani sindikatov kaže na to, da jih večina razume položaj, ki je v naši državi. Pomembno je, da smo stopili skupaj, da se s tem končuje obdobje negotovosti in lahko optimistično nadaljujemo naprej.

Opozicija je pred včerajšnjo izredno sejo opozarjala, da se o tako pomembnih zadevah, kot je sprejem zakona o uravnoteženju javnih financ, ne bi smelo odločati tako na hitro.

Vsi ti protiargumenti, da je zakon slab, da je protiustaven, da je premalo časa, da je treba imeti za vsak zakon ne vem koliko časa na voljo, so sicer legitimni, vsak bi si želel več časa, vendar ga ni. Tudi predsednik vlade ponavlja, da je vsak dan, ki ga izgubljamo, pomemben. Vsak dan stane toliko in toliko milijonov evrov. Rad bi opozoril na stališče predsednika stranke SD, da v veliki večini podpira ukrepe vlade. Sam je bil do pred kratkim predsednik vlade in najbolje ve, da drugače, kot vlada pristopa k stvari, ni mogoče.

To je pričakovano, saj Pahorju to navsezadnje ni uspelo, težko bi zdaj, ko je v opoziciji, govoril drugače.

Njemu ni uspelo iz različnih razlogov. Mislim, da ni produktivno razmišljanje, kdo je zdaj kriv, da mu ni uspelo, in v kolikšni meri je kriv kdo, ki je zdaj v vladi ali parlamentu. Dejansko stanje 8. maja 2012 je tako, kot je, in to stanje moramo reševati. Lahko pa po tem, ko bomo zadevo rešili, analiziramo, kdo je za kaj kriv. Če bomo zdaj ta čas porabili za takšno razmišljanje, bo potem v resnici še slabše. Marsikdo je v zadnjih mesecih v medijih razpravljal, da je primerjava z Grčijo strašenje in izvajanje pritiska na javnost, na druge subjekte v tem prostoru, jaz pa lahko povem, da odkar sem v tej vlogi in sem bil prisiljen analizirati finančno stanje v tej državi, mi je danes popolnoma jasno, da se to v resnici lahko zgodi. Trenutno še ni tako, a v primeru referenduma se lahko to hitro zgodi.

Sindikat vojakov Slovenije je vložil kolektivno tožbo zaradi neizplačila regresa 4. maja, sporazuma niso podpisali niti policisti. Svoje videnje kršenja kolektivne pogodbe je podal tudi vaš kolega Rajko Pirnat, ki je med drugim zapisal, da vlada s svojimi sklepi ne more enostransko spreminjati obveznosti iz veljavne kolektivne pogodbe in da je neizplačilo regresa iztožljiva pravica vsakega javnega uslužbenca. Bi ga lahko demantirali?

Kar je vlada predlagala, je zamik izplačila regresa za en mesec in drugačna višina regresa. Po našem predlogu bi tisti z višjimi plačami dobili nižji, tisti z nižjimi pa višji regres. Tožba sindikata vojakov temelji na dogovoru, ki je bil sklenjen med vlado in sindikati. Po dosedanji praksi ta dogovor nikoli ni štel za kolektivno pogodbo.

Ampak prav o tem govori Pirnat, da je dogovor v bistvu veljavna kolektivna pogodba.

Vse se koncentrira na vprašanju pravne narave tega dogovora. Ocena vlade je, da dogovora ni mogoče šteti za kolektivno pogodbo, ker dosedanja praksa govori drugače, saj so se takšni dogovori sklepali tudi prej. Kar se je sklepalo na podlagi dogovorov, se je potem izvedlo bodisi s spremembo kolektivne pogodbe bodisi s spremembo nekega zakona. In če je tako, potem je logično, da dogovora ni mogoče šteti za kolektivno pogodbo. Razumete pa lahko, da so lahko stališča pravnikov različna in tudi v tem primeru so. Vendar, sodišče bo razsodilo, vlada pa bo odločitev sodišča spoštovala.

Niste se strinjali s prenosom tožilstva pod okrilje notranjega ministrstva, enakega mnenja je tudi stroka, a je slednji kljub temu tam, kjer je. Opažate kakšne slabe strani tega prenosa?

Še vedno mislim, da bi pristojnost, ki jo ima vlada oziroma izvršilna veja oblasti v razmerju do državnega tožilstva, seveda morala biti locirana na ministrstvu, ki ga vodim, iz mnogih razlogov, ki jih ne bom spet navajal. Tožilci so pri svojem delu samostojni, zato mislim, da je tam, kjer je, v okviru MNZ, prav tako v redu in ne vidim nobenega razloga, zakaj bi sama premestitev za zdaj kakorkoli spreminjala obseg pristojnosti izvršilne veje v razmerju do tožilstva.

Razlogi, zakaj bi bilo bolje, da bi bilo tožilstvo pod pravosodjem, so tudi pravne in simbolne narave, ampak njihov obseg se nič ne spreminja. Vse, kar je kolega Gorenak do zdaj storil, nič ne kaže, da bi sam peljal kako drugače. Pred časom sem bil vprašan glede ustanovitve posebnega direktorata za tožilstvo, ali imenovanje državne sekretarke kakorkoli kaže v neko drugo smer – sam bi ravnal enako. To, da je ustanovljen direktorat, kaže na resno namero ministra Gorenaka, da pristojnosti, ki jih ima on v razmerju do tožilstva, resno izvede. To je eden od ciljev te vlade, da pospeši oziroma pomaga tožilstvu, da bi delalo bolje. Ti cilji so enaki in bi jih tudi v podobni smeri, najprej organizacijsko, sam speljal.

Napovedali ste dvig ugleda sodstva, a če imajo najslabše mnenje o delovanju sodstva prav vladni predstavniki, nekateri sodne odločbe celo ignorirajo, kako boste prepričali ljudi o samostojnosti, strokovnosti sodnih odločitev?

Zanesljivo je eno od izhodišč, ukrepov v tej smeri dviganja ugleda in učinkovitosti sodstva, da predstavniki vseh vej oblasti spoštujejo odločitve sodne veje oblasti. Ta vlada, odkar je nastopila mandat, je ravnala tako, ne vidim nobenih primerov, da bi vlada ravnala kako drugače.

Poudarili ste, da odkar je prevzela mandat, pred tem pa?

Jaz lahko komentiram to vlado, katere član sem. Ravno obratno, sam imam zelo dobre odnose s predsednikom vrhovnega sodišča Maslešo. Ravno včeraj smo imeli sestanek tudi s predsednikom vlade, pogovor je bil konstruktiven in produktiven. Sestanek bomo tudi ponovili in bo bolj vsebinski, včerajšnji je bil povezan z aktualnimi zakoni, z rebalansom proračuna. V nadaljevanju pa se bomo natančno dogovorili, kako lahko izvršilna veja oblasti maksimalno pomaga sodni veji, da doseže dva temeljna cilja; da poveča učinkovitost, torej sodne zaostanke zlasti na področju gospodarskih sporov, in da poveča svoj ugled in se okrepi kot samostojna veja oblasti.

Ko gre za povečanje učinkovitosti sodstva, bi rad poudaril, kako ključno je učinkovito delovanje sodstva za delovanje gospodarstva, to je ključnega pomena. Gre za neposredno povezavo med učinkovitostjo sodstva in gospodarsko uspešnostjo neke države.

Kako?

Če sodišča niso dovolj učinkovita, če so tudi sodbe premalo kakovostne, zlasti ko gre za gospodarske spore, podjetja ne morejo poslovati, propadajo, kar se je zelo jasno pokazalo v vrsti primerov, od tu naprej ni več treba pojasnjevati, saj gre za domina efekt. Ko propade eno podjetje, to potegne za seboj drugo podjetje, vse to pa je v veliki meri povezano ravno z učinkovitostjo sodstva. Če se to spremeni in pospeši, se ta tok obrne in v tej smeri sodstvo deluje kot servis gospodarstvu, ki bistveno pripomore k sanaciji gospodarstva in tudi k nemotenemu delovanju gospodarstva.

Neuradno je med sodniki slišati, da so sodne odločbe, ki jih spišejo, čeprav vedo, da bi morale biti drugačne, takšne, ker se bojijo, da bi na višji instanci po pritožbi v nasprotnem primeru padle.

Ne morem komentirati, dejstvo pa je, da je v sodstvu treba še precej narediti, to ve tudi vrhovno sodišče, v mnogih pogledih. Omenil bi dva; eno je, da se poveča transparentnosti sojenja, da se sodstvo bolj odpre javnosti in da tudi javnost razume odločitve sodišča. Ni dovolj samo odpreti sojenje za javnost, še vedno je treba vložiti nekaj napora v to, da bi javnost razumela, kako pravo deluje.

Na drugi strani pa to, kar je v moji pristojnosti, da je treba uveljaviti sistem ciljnega vodenja, sistem sodobnega menedžmenta, ki bo v okviru sodstva uveljavil princip, da tisti, ki vodi nek sistem, tudi osebno odgovarja s svojim mandatom za uspešnost svojih podrejenih. To ne pomeni, da se predsednik vtika v konkretno delo sodnikov in sodnic, mora pa zagotoviti hitro in učinkovito delo. Sodstvo bo v to moralo ugrizniti, pri čemer jim bom skušal pomagal.

Zavzemate se za začasni mandat sodnikov, ki bi kasneje prešel v trajnega. Je tudi to ena od oblik?

Tisto, za kar se zavzemam, je, da se mora pravnik, preden bi postal sodnik ali sodnica, dokazati, da je za sodnika primeren in sposoben. Tukaj ne gre samo za strokovne kompetence, povezane s pravom, temveč tudi za druge kompetence. Te so zelo pomembne, če želimo povečati ugled. Biti sodnik pomeni zavedati se, da si nosilec neke samostojne veje državne oblasti, kar zahteva tudi osebnostne in druge kompetence. Sam dobro vem, kakšen je proces izobraževanja bodočih sodnikov in sodnic in v okviru tega procesa tem znanjem ni namenjeno dovolj pozornosti, tudi zaradi bolonjske reforme. Pravniki, ko diplomirajo, morajo te veščine, kompetence razviti na drugačen način, nekatere stvari so povezane z osebnostjo posameznika.

Pred sabo imam konkretno referenco, kako naj bi to bilo videti, pri čemer izhajam iz ameriških izkušenj. Kako sodniki funkcionirajo, kakšen položaj imajo, ugled, kako jih sprejemajo druge veje oblasti.

Vendar se sistema precej razlikujeta.

Oba pravna sistema, precendenčni in kontinentalni, ki je v evropskih državah, se razlikujeta, vendar vedno manj. Tudi v kontinentalni sistem evropskih držav prihaja precendenčni sistem, denimo prek evropskega sodišča za človekove pravice. Če dosežemo polovico te avtoritete, ki jo imajo ameriški sodniki, smo na pravi poti.

Skupaj s kolegom Pirnatom ste prek Inštituta za javno upravo pomagali pri pripravi zakonodaje, pravnih mnenjih ves čas od osamosvojitve. Supervizor razkriva, da je v devetih letih inštitut dobil več kot šest milijonov evrov za storitve, po nekaterih podatkih ste tudi sami precej zaslužili. Glede na varčevalne ukrepe in ugotovitve, da je znotraj javnih služb dovolj strokovnjakov, predvidevam, da z vaših ministrstev ne bo naročil za zunanje strokovnjake.

Izhajati je treba iz sklepov vlade, da je prepovedano sklepanje svetovalnih in avtorskih pogodb. Torej tega ne bo, dokler bo ta sklep veljal. S kolegom sva res sodelovala pri pripravi zakonov, vedno na povabilo ministrstev, zakoni s področja upravnega prava so kakovostni. V času po osamosvojitvi je bilo treba celotno zakonodajo napisati na novo, ker je šlo za novo državo, hkrati pa smo se vključevali v Evropsko unijo. Šlo je za velik zalogaj, zato je bilo treba iskati tudi zunanjo pomoč.

Če izhajam iz obstoječega stanja, teh možnosti torej ni. Pa vseeno, v državni upravi, tudi v resorju, ki ga vodim, je precej znanja, a ko gre za velike projekte, za zelo zahtevne zakone, še vedno mislim, da se bo državna uprava na splošno v prihodnosti morala opreti tudi na zunanje strokovnjake. Spet bo treba v kratkem času, če bomo želeli izpeljati vse reforme, ki jih bo več, narediti veliko.