Senko Pličanič: Primer Hilde Tovšak nam je dal eno veliko lekcijo

"V zadnjem času smo imeli preveč neprimernih zapletov ali napak. Tega je dovolj. Ker eden od njih ni imel hujših posledic, ne smemo odnehati. Vsi skupaj moramo nekaj ukreniti. Tudi danes sva se s predsednico vlade ponovno sestala in se dogovorila za nadaljnje aktivnosti," v Intervjuju tedna pojasnjuje pravosodni minister.

Poudarja tudi, da pričakuje natančno poročilo vseh vpletenih v zadevo, ki je ves teden razburjala slovensko javnost, vendar pa mora javnost razumeti, da morata nadaljnje ukrepe izvesti sodstvo in tožilstvo, ker sam teh pristojnosti nima.

Lahko za začetek povzamete bistvo včerajšnjega sestanka pri premierki Alenki Bratušek?

Včeraj smo se pogovarjali seveda o zadevi Tovšak, in sicer o dveh stvareh v zvezi s tem. Vsaj vladna stran je diskutirala o tem, da je treba zadevi priti do dna. Ugotoviti, kaj je šlo narobe v sodstvu in tožilstvu oziroma v sodstvu ali tožilstvu. Nato pa ustrezno sankcionirati tistega, ki je storil kaj narobe. To, kaj je šlo narobe, bosta morala ugotoviti sodstvo oziroma predsednik vrhovnega sodišča Masleša pri sodiščih in generalni državni tožilec Zvonko Fišer, kaj je šlo narobe pri tožilcih. Oba bosta morala poskrbeti, da se zadeva razišče.

Glavna stvar, vsaj z moje strani, je poskrbeti, da se ne bo zgodilo tako kot pogosto v preteklosti, da je zadeva potihnila, karavana je šla dalje in ugotovilo se ni nič. V tem primeru gre res za prelomno situacijo, ko se državljani in državljanke upravičeno sprašujejo, ali živijo v pravni državi, kjer obstaja pravičnost. Zdaj sta sodstvo in tožilstvo na preizkušnji, da pokažeta, da odgovorno razumeta, kakšno je njuno poslanstvo, da razumeta, da sta tako sodstvo kot tožilstvo, tako kot velja za druge veje oblasti, za druge funkcionarje, v službi ljudstva in da njim polagata račune.

Vodja specializiranega tožilstva Harij Furlan vam je včeraj posredoval poročilo, ki ste ga zahtevali. Ga lahko pokomentirate?

Poročilo sem dobil. Vodja specializiranega tožilstva v njem na približno petih straneh kronološko pojasnjuje potek dogodkov. Seveda pa je to le eno poročilo, pogled le z ene strani. Dokler ne dobim vseh poročil, tudi od gospoda Fišerja in z obeh sodišč v Ljubljani in Mariboru, nimam celovitih informacij, da bi lahko ugotavljal, kaj se je dogajalo in kaj je šlo narobe. Pred tem ne morem nič komentirati. Ne smem govoriti na pamet. Tega si ne morem in ne smem privoščiti.

Na Planet Siol.net smo dobili nekatere informacije, da ne tožilca Furlana ne katerega drugega tožilca v petek na naroku za preiskavo sploh ni bilo. Dejstvo je, da gre za očitno pomemben primer, če se s tem ukvarjajo specializirani tožilci. Kako je potem mogoče, da tožilca na naroku, kjer se podajajo novi dokazni predlogi, kot je bil recimo predlog zagovornika za odpravo nezakonitega pripora, ni. Ker če bi bil, bi lahko slišal predloge zagovornikov in bi lahko odreagiral, ali bi ugovarjal ali pa bi vložil obtožnico, ki jo je vložil po tistem, ko je bil sklep o odpravi pripora že sprejet.

Kot rečeno, imam v tem trenutku premalo celovitih informacij. Vem pa, da je pogosta praksa, da se državni tožilci ne udeležujejo preiskovalnih narokov. Delno je to razumljivo, ker so zelo obremenjeni in jih je pač precej manj od odvetnikov. Delno pa je morda tudi to eno izmed vprašanj, ali je takšna praksa pravilna. Vse kaže, da se je nekje zalomilo – za zdaj kaže na odgovornost tožilstva –, da je bila Tovšakova izpuščena iz pripora, na drugi strani pa je sodstvo, kar zadeva odpravo pripora, storilo napako, vendar na škodo Tovšakove, ker ji pač po uradni dolžnosti ni odpravilo pripora že 19. aprila. Tako vsaj izkazujejo določene informacije. Kot ste omenili prej, je nedopustno, da zadeva preprosto potihne. Podoben primer je pobeg Anesa Selmana v zadevi Balkanski bojevnik, kjer je tožilstvo pozabilo predlagati podaljšanje pripora, pa se ni zgodilo nič. Na drugi strani pa imamo primer tožilke Aleksandre Štiblar, ko je opozarjala na domnevne nepravilnosti znotraj tožilskih vrst, pa se jo sankcionira.

Iz tega, kar sprašujete, jasno izhaja, da sankcije so. Torej sankcije za neodgovorno, nepravilno ravnanje sodnika ali tožilca so, cela paleta njih. Hočem poudariti, da jih mora uveljaviti tožilski sistem za svoje zaposlene in sodni sistem za svoje. Ta dva sistema morata poskrbeti, da se zadevi zdaj pride do dna, da se ugotovi, kdo je odgovoren, in da se ga sankcionira. Primer gospe Štiblar, o kateri govorite, poznam iz medijev in se strinjam, da meče zelo čudno luč na tožilstvo. A njen primer kaže, da je sistem, v tem primeru tožilski, zmožen poiskati odgovornega in ga sankcionirati. Sicer je v tem primeru morda vprašanje, če je res našel pravega. A kadar želi, obstajajo pravne podlage in sposobnost ukrepati. Zato ne morem mirno poslušati odgovornih ljudi iz enega ali drugega sistema, da pač nikjer nobene odgovornosti ni, da je ta popolnoma razpršena, da se ne da narediti nič. To ni res, to je nedopustno. Zakonodaja je jasna, zato od obeh nosilcev sistemov pričakujem, da tako postopata in zadevi prideta do dna. Tu ni več umika.

Hildo Tovšak so danes ponoči prijeli. Policiji se je predala sama. Bodo zdaj zadeve razvodenele?

Ne, v zadnjem času smo imeli preveč neprimernih zapletov ali napak. Tega je dovolj. Ker eden od njih ni imel hujših posledic, ne smemo odnehati. Vsi skupaj moramo nekaj ukreniti. Tudi danes sva se s predsednico vlade ponovno sestala in se dogovorila za nadaljnje aktivnosti.

Je pa hitra vrnitev Tovšakove vsekakor pozitivna. Prvič, ker smo morda zdaj lahko malce mirnejši, da je šlo verjetno za napake in ne za kaj hujšega. In drugič – očitno je, da postopki zoper njo dosegajo svoj namen in Tovšakova dojema, da bo ceno za svoja dejanja morala plačati in da se roki pravice ni mogoče izmikati.

Kako torej naprej?

Pričakujem, da bodo poročila pravosodnih organov izčrpna in si bom lahko na tej podlagi ustvaril celovito sliko. In tudi ko bom imel celovito sliko, je še vedno vsa odgovornost na strani sodstva in tožilstva. Kot minister za pravosodje bom seznanjen, lahko bom komentiral, vendar pa v rokah nimam nobenega orodja, nobene pristojnosti, da bi ukrepal ali predlagal ukrepe zoper tiste, za katere bi se izkazalo, da so odgovorni. To pristojnost ima sodstvo za svoj del in tožilstvo za svoj del.

Ker pa po eni strani razočarana javnost terja natančne odgovore in po drugi strani funkcionarji v pravosodju opozarjajo, da so pod prehudimi pritiski, bom zagotovil še neodvisno strokovno mnenje.

Imenoval bom posebno, od ministrstva ločeno in neodvisno skupino ekspertov, ki bo z različnih strokovnih vidikov proučila ta primer ter oblikovala kritično strokovno mnenje, identificirala vse odgovorne in podala predloge za učinkovitejše delovanje pravosodja.

Ker moramo najprej dobiti vsa poročila in nato dati skupini čas, bomo izsledke lahko predstavil enkrat julija.

Na seji vlade ste predlagali tri vsebinske sklope ukrepov, ki bi izboljšali razmere v pravosodju. Kako si predstavljate večjo osebno odgovornost, ki je tudi eden od ukrepov?

Primer Hilde Tovšak je samo dodatno pokazal dvoje, in sicer da je zelo verjetno, da ne en ne drug sistem ne delujeta dovolj transparentno in učinkovito ter da so za to potrebne zakonske spremembe, ki gredo v smer večje učinkovitosti, zlasti sodstva. O tem govorim že nekaj časa, ukrepe imam pripravljene že nekaj časa, še iz prejšnjega mandata, zdaj so še izboljšani in sem prepričan, da je njihov sprejem nujen. Te spremembe niso povezane s primerom Hilde Tovšak v smislu, da je ona pobegnila zato, ker je zakonodaja, ki ureja kazenski postopek, slaba. Mislim, da je popolnoma jasno, da je tukaj vsa odgovornost na tistih, ki to zakonodajo izvajajo, torej na sodnikih in tožilcih, oni naj zdaj ugotovijo, kdo je naredil, če je, kakšno napako.

Vendar spremembe so potrebne, tudi sistemske. Če želiš spremeniti ravnanja ljudi, moraš spremeniti okolje.

Kaj konkretno boste torej storili?

Eden od ukrepov je ravno sprememba zakona o sodiščih in sodniški službi, ki gre v smeri, da po eni strani povečuje pristojnosti predsednikov sodišč na račun zmanjševanja pristojnosti pravosodnega ministra, sodnega sveta in drugih. Torej, tudi jaz se odrekam delu pristojnosti, ki so po naravi takšne, da sodijo k predsedniku sodišča, saj se nanašajo na kadrovske zadeve in podobno. Delno gre prenos pristojnosti tudi na račun pristojnosti sodnega sveta, ker je prav, da so te pristojnosti v rokah predsednika sodišča. Torej krepimo pristojnosti predsednika sodišča, hkrati pa povečujemo njegovo odgovornost, da je bolj kot zdaj odgovoren za učinkovito, hitro, gladko in kakovostno sojenje.

Na drugi strani je pomembna sprememba, ki bo delovala preventivno in zmanjšala možnost primerov, kot je primer Tovšakove, ki ni osamljen primer. Tu pa želim za moje ministrstvo večja pooblastila. Gremo v smeri nadzora s strani ministrstva oziroma izvršilne veje oblasti v razmerju do sodne veje, ampak ne nadzora nad vsebino odločanja. Tukaj je jasno, da je sodna veja samostojna in avtonomna in to avtonomijo je treba skrbno varovati. Tu ni nobene dileme. Tisto, kar pa kot izvršilna veja oblasti, ki imamo odgovornost tudi za splošno stanje v državi in s tem tudi v pravosodju, ne moremo dopustiti, pa je, da se sodstvo samo ne more ukvarjati z učinkovitostjo, ne da bi imela izvršilna veja možnost nadzora. V pogovorih so tudi ljudje iz pravosodja to sami priznali in pristali na takšno rešitev.

Očitajo vam rokohitrstvo in preveliko hitenje …

Ti očitki pa res niso upravičeni in jih ne jemljem posebej resno. Ravno včeraj je bila sprejeta prenova insolvenčne zakonodaje. Tudi tam smo imeli precejšnje probleme. Poskrbel sem za širok dialog in v slabem letu smo pripravili res dobre rešitve. Rešitve za ohranitev delovnih mest in zaščito upnikov.

Zato sem optimist, da so tudi tu predlagane spremembe dobre. Seveda pa vse ni samo zakonodaja. Primer Tovšakove in podobni primeri so nam dali veliko lekcijo. Kažejo, da bo očitno potrebno več energije vložiti v izobraževanje v obeh sistemih. Prepričan sem, da če bi imeli drugačen način izobraževanja, bolj učinkovit, bolj obligatoren, tako za sodnike kot tožilce, se primer Tovšakove ne bi zgodil. To pa je moja pristojnost. Zato bom maksimalno okrepil e-izobraževanje in klasične programe našega Centra za izobraževanje v pravosodju.

Predvsem moramo spremeniti način razmišljanja. Ljudje v pravosodju morajo biti visoko strokovni, odločni in biti jim mora mar za pravičnost in učinkovitost. Vodilni v pravosodju pa morajo biti tudi bolj odprti in odgovorni do javnosti. To je standard javne funkcije, to državljanke in državljani upravičeno pričakujejo.