Rdeča luč! (komentar)

Nemška kanclerka Angela Merkel je v nedeljskem pogovoru za televizijsko ARD jasno izključila finančno pomoč Nemčije Grčiji, pri čemer se je sklicevala na Lizbonsko pogodbo. Člena z naukom: »Kar si skuhal, tudi pojej«, sicer v pogodbi nisem opazil, a je jasen. Nemčija se ne igra z denarjem davkoplačevalcev. Zato pa dvigovanje starostne meje za upokojitev, brezposelnost med mladimi, dolgovi držav, proračunski primanjkljaji ter socialna izključenost, ki jo morda prinaša kombinacija naštetega, tudi v drugih evropskih družbah ponujajo tempirane bombice, ki se lahko ob brezskrbnem ravnanju prelahko sprožijo. Ne gre le za Grčijo. S tovrstnimi pastmi se soočamo v razvitem svetu. Le da jih za zdaj še nismo prepoznali kot izrazito nevarne. Odlašanje z resnimi, temeljitimi reformami do trenutka, ko bodo razpoke vidne, pa je neodgovorno. S semaforji ali brez.

Težave, ki so postale vidne po zlomu septembru 2008, prinašajo vpogled v način dela, kot smo ga poznali in ga še spoznavamo. Ali ga bomo spoznali do obisti je odvisno od tega, koliko časa bo statistična žaga potrebovala, da bo do konca iznakazila razmerje med gospodarsko rastjo in stagnacijo ali rastjo nezaposlenosti. Nekaj je že jasno. Napovedi o gospodarski rasti ne občuti vse večje število brezposelnih v Evropski uniji. Glede na to, da je bila v celotni EU januarja letos stopnja brezposelnosti 9,5 odstotka je skorajda nepredstavljivo, s kako težkimi razmerami se soočajo v Španiji, kjer imajo skorajda petino za delo zmožnega prebivalstva brez službe.

Nedvomno bo kriza prekratka, da bi se dotični zamislili nad moralno trdnostjo svojega početja. A tistim tako ni pomoči. Žalosti, da je po vsej EU vzorec ravnanja enak. Kriza ne izbira žrtev, najbolj prizadene najbolj ranljive. Postopek dvigovanja minimalne plače je pri nas prinesel tudi zniževanje števila delovnih mest, pri čemer so tisti, ki so imeli srečo, da so ostali pri »minimalki«, dobili dodatno delo vsakogar, ki ga je izgubil. Opazujemo lahko tudi izkoriščene priložnosti za lažje odpuščanje, za zniževanje stroškov. Na mednarodnem področju obilico ukrepov, za katere so se posamične države članice skupine G20 obvezale, da jih v boju proti krizi ne bodo sprejemale. Skupina Global Trade Alert ugotavlja, da so države G20 poskrbele za 64 odstotkov vseh protekcionističnih ukrepov od oktobra lani. Vse skupaj je bilo takih ukrepov 80, kar nekako sledi povprečju v lanskem letu, ki se je ustalilo nekje pri 100 tovrstnih ukrepih na četrtletje.

Po tistem, ko so države ravno besedo na P označile kot eno najhujših nevarnosti za mednarodno trgovanje, so poskrbele tudi za to, da se v praksi uveljavlja drugačno pravilo. Podobno kot pri Grčiji, ki je dolga leta načrtno zavajala domačo in tujo javnost. Živela na veliki nogi, razsipno in nerazsodno. Zdaj pa se mora obnašati odgovorno, sicer... sicer ji ne bo nihče pomagal. V bistvu bi bil to sijajen nauk ter gonilo za reforme preobrazbe, spremembe. Škoda je le, da je za tak nauk potrebnega ogromno denarja davkoplačevalcev in da vedno pride šele na koncu. A če to ne bo zaleglo, potem ne more nič. Stalno ponavljajoče prakse, ki (prej prikrite) zdaj v soju žarometov sledijo recesiji oz. krizi, kažejo na to, da je zgodovinski spomin lahko zelo kratek. Odvisen tudi od tega, s čigavim denarjem se igrate.