Sreda, 21. 4. 2010, 9.18
8 let, 8 mesecev
Predsednikova brca
Poleg tega, da ima prvi stalni predsednik Evropske unije še vedno dovolj časa za pisanje poezije haiku, preseneča tudi dejstvo, da van Rompuy dejansko in predvsem vse bolj jasno opredeljuje svoj prostor pod evropskim soncem. Njegova vloga je z Lizbonsko pogodbo meglena, kar ga postavlja v poseben, a kot kaže v marsičem privilegiran položaj. Od njega ni nihče želel nič posebnega (sicer bi bržčas izbrali katerega od velikih kalibrov, ki so se ponujali ali so bili ponujeni), a je vsak njegov korak preudarjen in premočrten. Najprej je sklical vrh EU v neki bruseljski knjižnici in že tako stopil iz začrtanih okvirov. Nedavno je bil njegov pragmatizem viden ob vodenju evroskupine ob spomladanskem vrhu EU. Ne nazadnje je potrditev dobil ob postavitvi mehanizma pomoči Grčiji, saj ta predvideva vzpostavitev delovne skupine za opredelitev strožjega nadzora nad uresničevanjem proračunskih in gospodarskih pravil. Vzpostavil jo bo prav van Rompuy v sodelovanju z Evropsko komisijo, kar je prineslo že prvi živahen odziv iz Barrosove komisije. Po pisanju spletnega biltena EuObserver je ta krepko pohitela in rok za svojo pobudo za krepitev gospodarskega sodelovanja postavila na 12. maj.
Dva poudarka. Prvi je konkurenčnost, ki jo siceršnji usmerjevalci agende čutijo z novo nastalimi razmerami, kar jih očitno spodbuja k tvornim odzivom. In to ni slabo za oplemenitenje evropskih idej, čeprav dinamika izhaja iz nepričakovane sfere. Druga zgodba je tista, ki jo je nedavno omenil britanski liberalni evroposlanec Andrew Duff. Ta je v časniku Financial Times zapisal, kaj je možnost, če se van Rompuy in Barroso ne bosta zmogla koordinirati in sodelovati. »Če tega ne bosta zmogla storiti, potem smo lahko dokaj gotovi, da bo leta 2014 naslednik van Rompuya na mestu predsednika Evropskega sveta ista oseba, ki bo nasledila Joseja Manuela Barrosa na čelu Evropske komisije.« Združitev funkcij sama po sebi ni videti kot nekaj nevarnega, a se s tem nedvomno postavljajo dvomi o pretiranem zbližanju interesov članic, ki naj bi jih predstavljal skupni predsednik Evropskega sveta ter stališč komisije, ki v številnih primerih deluje nadnacionalno.
Van Rompuy je v zadnjih treh do štirih mesecih od kritik, da je neznan, da nima karizme, da je siva miška, prispel do očitkov, da je pučist, ker je vodil vrh evroskupine, češ da pravila unije tega ne predvidevajo. "Gospe in gospodje, pa kaj sem res videti kot diktator?" Besede dolgoletnega francoskega predsednika in generala Charlesa de Gaulla, ki jih je konec marca v Bruslju uporabil van Rompuy. Pustimo ob strani, da diktatorji nimajo enotnega videza, lahko se pozabavamo že s samim dejstvom, da je diskretni van Rompuy v svojem kratkem mandatu sprožil številne govorice, kritike, odobravanja. Kar kaže na to, da »brca«. Krepi dinamiko običajne politike, morda tudi političnih procesov v EU.
To ni slabo. Se pa s krepitvijo Evropskega sveta, ki ga predpostavlja vzpon sive miške, krepi nacionalna komponenta evropske povezave. Nedvomno posledica širitvene utrujenosti – širitev je eden osrednjih projektov komisije – in očitne potrebe po notranji konsolidaciji EU po dolgotrajni institucionalni krizi.