Pahor Ekspres

Politika zaupanja in dobro vzdušje med vladama sta, kar se tiče Slovenije in Hrvaške, ponudila kar nekaj premikov v odnosih. Predvsem na področju simbolike, saj je pozitiven odnos med predsednikoma Pahorjem in Kosorjevo prinesel krepko depolitizacijo obravnave odnosov med državama. Ne glede na to, kaj si mislite o arbitražnem sporazumu (o tem, kaj si misli o njem ustavno sodišče bomo morda izvedeli že v četrtek), o umiku pridržkov v evropskih pogajanjih Zagreba in drugih korakih, ki sta jih predsednika vlad storila, sta očitno z medsebojnim zaupanjem uspela normalizirati politične odnose. Po drugi strani pa sta tudi pokazala, da težave, ki izhajajo iz nerešenih vprašanj med državama morda le niso najbolj pereče. Vsaj v primerjavi s tistim, kar sledi, če se premaknemo bolj proti jugu in jugovzhodu.

Srbsko-hrvaških retoričnih obračunov smo se že kar navadili. Pričakovati, da bosta državi v odličnih odnosih manj kot dve desetletji po vojaških obračunih bi bilo iluzorno. Zato pa je manj iluzorno pričakovati, da stare strasti ne bi bile več predmet politikantstva. Res je, pozitivno vzdušje v odnosih med državami težav ne more odstraniti ali jih rešiti. Lahko pa jim daje podlago za iskanje rešitev, ki pa bodo možne le ob izdatni pomoči odgovorne politike. Prav odgovorne, racionalne politike pa na Balkanu ni ravno v izobilju. Dokaz je Kosovo. Dokaz je Srbija. Dve leti po razglasitvi neodvisnosti v Prištini še vedno preštevajo nekaj deset priznanj s celega sveta. Revščina, brezposelnost v psevdodržavi sta akutna problema. Vztrajanje Srbije pri negaciji države Kosovo je stalnica. O Kosovu se po Evropski uniji vse manj govori. Kot da bo molk nadomestilo za rešitev problema, ki obstaja in ne bo kar izginil. Ali še bolje, približevanje evropskim integracijam kot univerzalno zdravilo za vse tegobe. Podobno je v Bosni in Hercegovini. Kdo je že rekel, da je pustiti vladanje v roke politikov prenevarno?

Če kaj, potem bi morali prepoznati mitološke resnice in napihnjene scenarije, ki so vodili v vojaške morije in ki jih, brez katarze in brez spoznanja o napakah še naprej marsikje vodijo idejni sledilci tistih, ki sedijo v Haagu. Slika miru, stabilnosti in napredka proti evropskim integracijam, ki naj bi jo narisala bližajoča se konferenca na Brdu pri Kranju, daje prej videz vizije, če ne kar iluzije. Med državami, pa tudi znotraj njih (še posebej, če v precep vzamemo BIH, Makedonijo ali Kosovo) je še toliko nerešenega, toliko iracionalnega, da je že dejstvo, da v regiji vlada mir, uspeh. Poti predsednika vlade po prestolnicah držav nekdanje Jugoslavije dajejo vtis vlaka, ki se kiti z nazivom Balkan Ekspres, spominja pa prej na počasno parno lokomotivo, ki se na skoraj vsakem ovinku ustavi, da bi pobrala ves balast, ki ga politiki ne spustijo od sebe. Obstaja samo eno sporočilo. Če ga kdo želi slišati?! Pustite balast. Konferenca gor ali dol. Zavoljo stabilnosti, zavoljo napredka.