(Ne)Prepričljiva blokada

Osrednji poudarek, morda celo najbolj uspešna politika evropskega procesa je politika širitve. Širitev je v evropski skupnosti razumljena kot ključni element krepitve evropske miselnosti navzven, obenem tudi kot proces, ki dokazuje uspešnost projekta za notranje potrebe. Blokade, ki jih posamične države postavljajo v postopku so razumljene kot ustrezne in legitimne, če so tako predstavljene. Razprava o treh poglavjih, pri katerih Ljubljana uveljavlja vsebinske pridržke pri hrvaških pristopnih pogajanjih, je tipičen primer pozabljivosti in kratkotrajnosti veljave sodobnega medijskega, pa tudi političnega diskurza. Ob umiku pridržkov pri sklenitvi arbitražnega sporazuma, s čimer so stekla pristopna pogajanja, je bilo namreč jasno povedano, da Slovenija ohranja pridržke, ki so vsebinske narave. In ti izhajajo iz nejasnosti glede Ekološko ribolovnega območja, SOPS-a in JEK-a.

Zdajšnja napihnjena zgodba je neresna, saj pridržki (upravičeni ali ne) v teh treh poglavjih niso od včeraj. Še manj od prejšnjega tedna. So od lani decembra. Slovenska diplomacija pa se je očitno pustila zapeljati na led in tudi tokrat nerodno prevzela nase vlogo nagajive sosede. Ob slabem napredku Hrvaške pri ključnih poglavjih, ki še zdaleč nista pripravljena na odprtje, to je pravosodje in konkurenca, je slovenska “blokada” primeren izgovor za notranjepolitične potrebe. Ne glede na to, da je v zadnjem obdobju resnejši pristop hrvaške premierke prestavil marsikateri korupcijski tabu v državi, je slovenska blokada iz »neznanih« vzrokov dobrodošla za notranjepolitično konsolidacijo, s tem pa je tudi pogajalsko orodje, orodje pritiska. Kljub temu, da ni natančnih podatkov o tem, kako daleč je slovensko-hrvaško usklajevanje glede pristopnih poglavij okolje, ribištvo ter zunanja, varnostna in obrambna politika, je iz izjav političnih akterjev možno sklepati, da so razlike dokaj občutne. Do naslednje medvladne pristopne konference je še veliko časa (do sredine februarja). Če ena stran vztraja, da so vsebinski zadržki v fazi usklajevanj, druga stran pa, da gre za notranjepolitično vprašanje države članice ali celo, da je vsebina neznana, potem … No potem, je bržčas vse jasno.

Resno. Videz je pol ali celo tri četrtine argumenta. Komunikacija Evropske unije skorajda temelji na tej ravni. Javna diplomacija, na tone sporočil za javnost, izobraževalni seminarji za mnenjske voditelje, novinarje, vsakodnevni brifingi z izrazito podrobnimi (tudi obrobnimi) podatki. Vse skupaj je usmerjeno predvsem v ustvarjanje videza dobrega dela in kreiranja podlage za javno predstavljanje argumentov. Ne pravim, da je to vse, kar počne EU. Nikakor. A bruseljska mašinerija je dobro naoljena, dobro finančno podkrepljena in s količino informacij (nadležno) vseprisotna. Javno komuniciranje je ključni del politike. Zgolj to.