Sreda, 24. 8. 2011, 7.12
8 let, 8 mesecev
"Na Facebooku potrdim vsakogar"
Pred mediji je 39-letni Klemenčič, nosilec bronaste olimpijske medalje, ki je letos v dvojcu z Milanom Janšo povsem resno ciljal na nastop na svetovnem prvenstvu v veslanju na Bledu, precej bolj zadržan kot pred leti, ko je s svojimi komičnimi vložki skrbel za prešerno razpoloženje med veslači in navijači. Se spomnite, kakšne so bile vaše otroške želje? Kakšen bi bil za vas idealen poklic? Poleg kuhanja, ki me navdušuje že od nekdaj, me že od otroštva spremljajo številne športne aktivnosti. Po naravi sem pač tak, da rad delam več stvari hkrati. Kdo vas je najbolj zaznamoval? Verjetno moja mami, s katero sva živela sama. Ja, zagotovo ona in nihče drug. Lahko pa tudi rečem, da sem sam svoj mojster. Trenirali ste več vrst športov, kako to, da ste se ustavili ravno pri veslanju? V veslanju sem pristal zaradi Denisa Žveglja, ki je bil v 8. razredu moj sošolec in je že takrat treniral veslanje. Sam sem začel dokaj pozno, pri 16 letih. Pred tem sem poskusil vse možne športne discipline, od smučanja, s katerim sem se resneje ukvarjal kot prvošolec, do odbojke, hokeja in karateja. Pri vseh športih sem zdržal največ 14 dni in se nato ustavil pri veslanju. Kaj je tehtnico prevesilo v korist veslanja? Je bila to družba, mogoče uspehi …? Ja, uspeh se je pokazal dokaj hitro, v vsega pol leta. Čez nekaj dni bo na Bledu svetovno prvenstvo v veslanju. Tudi sami ste si želeli nastopiti v vlogi tekmovalca. Kakšen je bil vaš načrt? Načrt je bil, da se z Milanom Janšo uvrstiva v slovensko veslaško reprezentanco, kar pa nama zaradi določenih okoliščin ni uspelo. Morda sva vse skupaj vzela prelahko. Čeprav so svoj davek terjale tudi poškodbe, pa ne želim iskati izgovorov. Kljub temu da se nama ni izšlo, ne obžalujeva niti dneva treninga, ki sva ga v letu dni posvetila temu projektu. Ali nameravata s treningi nadaljevati? Ne. Nekateri so nama sicer predlagali, naj se poskusiva uvrstiti na olimpijske igre v Londonu, vendar sem takrat nekoliko v šali dejal, da so štiri olimpijade dovolj, raje bi nastopal pred domačimi navijači. Sta razmišljala o vlogi predtekmovalca, kot nekakšen revialni del? Ah, ne. Med veslaškim prvenstvom bom za nacionalno televizijo delal kot komentator. Kako si po napornih dneh napolnite baterije? Ukvarjate se tudi s sommelierstvom … To gre z roko v roki z dejstvom, da rad dobro jem in pijem. Sommelierstvo je prav poseben užitek. Kako je to videti v praksi? Čim več je treba poskušati. Nekaj sem se o tem že naučil, vendar sem od vrhunskega degustatorja še precej oddaljen. O čem se ljudje najbolj motijo o vas? Lahko o čisto vsem. Kot mlad sem vzel v zakup, da se o meni govori in piše, pri čemer je zame najpomembnejše, da sem ostal tak, kot sem bil. Nisem se spremenil. Le jaz in moji ožji prijatelji vemo, kaj je res in kaj ne. Kako domači ste si s sodobnimi tehnologijami? Ali uporabljate Messenger, Facebook, Twitter? Ja, s Facebookom se ukvarjam toliko, da potrdim vse prošnje za prijateljstvo. Pa se potem še ukvarjate s temi številnimi virtualnimi prijatelji? Ne. Po eni strani mi je vse v zvezi s Facebookom smešno in nedojemljivo, po drugi strani pa te ljudi razumem. Škoda le, ker se nekateri ne zavedajo, kako se na ta način razkrivajo. Sedem minut na mesec je verjetno fino biti na Facebooku. Ne vem, morda ga bom v prihodnosti izkoristil za promocijske namene. Fascinira me, da me za prijateljstvo zaprosi pes Riko. To je le en primer. Imam pet tisoč virtualnih prijateljev in ne vem, kaj naj z njimi počnem. Kje bi bil idealen kraj za vaš posel (gostinstvo) in veslanje? Leta 1998 sem v Sydney odšel z resnim namenom, da tam ostanem dlje časa. Ostal sem šest mesecev, a sem se zaradi veslanja nato vrnil v Slovenijo. Sem pa take narave, da bi se lahko preselil že jutri. Nisem vezan na karkoli, ne na materialne dobrine ne na kaj drugega. Kaj vas sprošča v prostem času? Veliko stvari, tudi Športno turistično društvo Olimpik, ki sem ga ustanovil in v njegovem okviru organiziram športne prireditve. To je vendar delo, kaj pa užitek? Ni večjega užitka, ko na koncu vidiš, da so ljudje zadovoljni. Ljudje ne znajo uživati v vsakdanjih stvareh.