Malo poguma za spremembo

Vključeni v spori med državami, entitetami bi si bržčas želeli odmevnosti izraelsko-palestinskega spora. Najsi bo to v okviru spodbud, tako političnih kot gospodarskih, kot v smislu mednarodnih izrazov podpore, ki ustvarjajo verodostojnost ključnih oseb navznoter. Tovrstnih sporov je v širši Evropi ogromno. Moldavsko Pridnestrje, armensko-azerbajdžanski spor glede Gorskega Karabaha, Abhazija, Južna Osetija v Gruziji in drugi. Vsem je lastno posredništvo večjih, ki za potrebe svojih interesov vztrajajo. Kako dolgo še?

Če vzamemo Bližnji vzhod, potem je jasno, da strateški interesi ne poznajo časovnih omejitev. Ne poznajo izteka časa in nujnosti sprememb. So večni, tako kot so večna tamkajšnja mesta; sveta in obenem prekleta. V iskanju rešitve, ki bo zadovoljila vse in obenem ne uničila vsega, se je ameriški predsednik namesto strategije za izraelsko-palestinski spor odločil za srečanje o izraelsko-palestinskem sporu. Nedvomno, tematika je težavna. Rešitve, ki so večkrat predelane, obnovljene in potrjene, so še vedno na mizi, bolj ali manj kažejo v enako smer. Smer, ki je diametralno nasprotna smeri ekspanzije naselbin in ohranjanju bojevniške retorike. Pa ne uspe. Mirovna pogajanja, ki naj bi jih skladno z besedami izraelskega premiera nadaljevali ali začeli (kar koli je že bliže odlašanju) sredi prihodnjega meseca so bolj kot ne vizija. Podobno neotipljiva kot tista Busheva, ko je govoril o dveh državah. Obamova vizija je sicer še bolj problematična, saj med uresničevanjem predvideva izločitev izraelske sle po obvladovanju ozemlja, okolice za dosego varnosti. Hkrati s potešitvijo tega občutja predpostavlja palestinsko strinjanje in pristanek na občutek ne-varnosti. Manj racionalne, upravičene občutke stresa ali strahu naj bi nadomestilo racionalno vrednotenje pridobljenega.

Prepoznanje interesa druge strani kot relevantnega in upoštevanja vrednega je za razrešitev izraelsko-palestinskega spora nuja. Če nič drugega, bi že pripravljanje domačih javnosti za kompromise dajalo vedeti, da si katera od strani te dejansko želi. Trenutno so razmere obratne. Znova je namreč slišati pritrjevanje ostrejšim, s tem skrajnim stališčem. Ta so že dolgo nazaj postala osrednji problem tamkajšnjih družb, saj se njihovo ponavljanje in potrjevanje osmišlja v šolskih učbenikih, v otroških oddajah, kaj šele v resnejših, aktualno političnih diskurzih. Ne glede na to, kaj pravi mednarodna politika, so pričakovanja ogromna. Razlog zanje je prav trajna politika nizkih pričakovanj. Ta namreč krepi prepričanje, da je maksimalno dosegljivo.