Drago Kos: Delal bom za 500 evrov

Tudi tokrat kritičen do Janševe in Pahorjeve vlade, pa tudi do organov, ki bi s komisijo morali hoditi z roko v roki.

Ostajate zunanji sodelavec protikorupcijske komisije, je bil to vaš predlog ali predlog zdajšnjega predsednika? Moram reči, da o tem, da bi se zaposlil prav v komisiji, nisem razmišljal in česa takega se sam ne bi spomnil. Zdajšnja rešitev mi ustreza, ker lahko nadaljujem nekatere mednarodne projekte, ki so komisiji seveda v veliko korist.

Kakšen bo vaš honorar? Za normalen obseg dela bom prejel 500 evrov na mesec, če se bo izkazalo, da je bilo potrebnega veliko več dela, za kar bo potrebno soglasje vodstva komisije, pa se honorar lahko zviša na 1000 evrov na mesec.

Ampak s tisoč evri … Ne, s petsto. Saj me pogodba ne veže, da ne bi počel še drugih stvari. In zagotovo jih bom, tako da denar ni najbolj pomemben.

Na primopredaji poslov ste poudarili, da je največji uspeh te komisije njen obstoj. Razčistimo; je bilo nasprotovanje komisiji v obdobju Janševe vlade posledica delovanja komisije ali pa je bilo nasprotovanje uperjeno proti vam osebno? Najprej sem bil prepričan, da je to samo zaradi mene. A ko so se pritiski in gonja stopnjevali, sem le ugotovil, da mora biti še nekaj drugega. Prepričan sem, da sem bil sam le del razlogov, šlo je bolj za to, da bi odpravili komisijo kot organ, ki je neodvisen, samostojen, ki opozarja na napake vlade, prej prejšnje, nato zdajšnje. Povsem noro bi bilo, da bi samo zaradi nestrpnosti Janeza Janše do Draga Kosa prejšnja vlada začela takšne postopke, se izpostavila tako doma kot v tujini s tem, ko je ukinjala komisijo. S tem ni okrnila samo ugleda države, ker komisija v tujini uživa veliko večji ugled kot v Sloveniji. Seveda to v tujini ni bilo sprejeto z navdušenjem, nasprotno. Iz prej zelo pozitivnega smo postali zelo negativen zgled. In delegacije, ki so se prej hodile k nam učit, kako se bojevati proti korupciji, so se zdaj hodile učit, kako naj preživijo.

Pohvalili ste se tudi s tem, da komisija v javnost ni dala nobene zaupane informacije. Moram reči, da je bil to eden od mojih največjih strahov. Ob imenovanju je bilo veliko govora, da bodo ti podatki zlorabljeni v politične namene. Zato sem res vesel, da noben, res noben podatek ni šel v javnost. Najbolj občutljivi so podatki o premoženjskem stanju slovenskih funkcionarjev. Seveda je bilo treba te podatke zavarovati tako, da do njih niso mogli priti nepooblaščeni, kar smo zagotovili s tehničnim varovanjem. Treba pa je bilo zagotoviti tudi, da podatkov ne bi zlorabil kdo od domačih, pooblaščenih. Uvedli smo poseben sistem do dostopa, samo pooblaščeni so imeli dostop do podatkov z oznako tajnosti in poseben postopek dostopa. Tako bi bilo mogoče, tudi če bi se kaj pojavilo v javnosti, izredno hitro odkriti, kdo je kriv.

Na vas se ves čas lepi etiketa, da ste povsod tam, kjer se pojavljajo afere. Takšne zgodbe samo v Sloveniji imenujemo afere. Drugod po svetu je to čisto navaden kriminal. Od trenutka, ko sem leta 1993 prišel v Ljubljano, sem bil vseskozi na delovnih mestih, kjer sem se moral ukvarjati s kriminalom, od trgovine z orožjem, Depale vasi do zdaj, ko se ukvarjam s korupcijo. Bolj zanimivo je vprašanje, zakaj pa se na drugi strani vedno znova srečujem z istimi ljudmi? Zakaj so to ljudje, ki se venomer motajo na robu zakona ali ga prestopijo, pa tega ne bi smeli početi? Zame je jasno, država me plačuje, da se s tem ukvarjam. Tisti drugi pa so skoraj vedno isti in bolj kot ne od njih poslušamo, da gre za afere, zarote. To so zgodbe, ki jim še otroci v vrtcu ne verjamejo več.

Ste zadovoljni, da je primer Patria doživel obtožnico? Moram priznati, da sem na začetku dvomil o tem glede na to, kako se je stvar začela, od založenih depeš in težav tožilstva pri preiskovanju. Zato sem pozitivno presenečen, da je tožilstvo spisalo obtožnico. In ne samo to, sodišče je ta obtožni predlog sprejelo, kar pomeni, da je stvar že tako daleč, da je bilo vse, kar so delali komisija, policija in tožilstvo, več kot upravičeno. Vse, kar je bilo opravljeno, je z odločitvijo, da predlog sprejme, verificiralo sodišče. Ali bodo obdolženci tudi obsojeni, je stvar sodišča. Če bodo obsojeni, okej, če ne, pa tudi. Jasno pa je, da je elementov dovolj, da se sojenje začne. In mislim, da si slovenska javnost zasluži to sojenje, da bo lahko javno in sproti spremljala vse argumente, ker bodo potem odpadle vse nebulozne ideje o raznih zarotah.

Kot eno od uspešno opravljenih nalog komisije ste omenili tudi primer Natalije Markač. Kdo v tej zadevi se spreneveda? Socialna služba, inšpektorji, ministrstvo? Če bo gospe Markačevi z ustreznimi inštitucijami uspelo dokazati, da so bile stvari napačne, osebno sem prepričan, da je bilo v tem primeru hudo narobe, se bo izkazalo tole: da so zatajili ves sistem socialnega varstva, center za socialno delo Ravne na Koroškem, ministrstvo za delo, socialna inšpekcija, policija. Samo Markačevi se je treba zahvaliti, da je zadeva še živa, in kolikor je v moji pomoči, ji bom pomagal, da bo stvar prišla do konca. Nisem več predsednik komisije, a pravno znanje še imam. Ne samo zaradi nje in njenih hčera, temveč zato, da se ne bo nikoli več ponovil tak primer. Predstavljate si, da kateremukoli staršu odvzamejo ne enega, dva otroka. In to protipravno. Otroci vendar niso škatle, niso avti, so ljudje. Prepričan sem, da ta primer mora priti do konca. Sistem mora zagotavljati, da se to ne bo več dogajalo.

Opažate, da se stanje v Sloveniji glede koruptivnih dejanj slabša. Da nekateri sistemski ukrepi korupcijo celo spodbujajo. Kateri? V nacionalni protikorupcijski strategiji, ki jo je državni zbor sprejel leta 2004, je 174 ukrepov, kaj mora država storiti, da bi bilo manj korupcije. V teh šestih letih sem videl kar nekaj zadev, ki so bile v direktnem nasprotju s temi ukrepi. Denimo poskus, da bi sodnikom odvzeli doživljenjski mandat, netransparentna prodaja državnega premoženja. To so zadeve, ki gredo v nasprotno smer in ne zmanjšujejo možnosti za preprečevanje korupcije, temveč so njen neposredni spodbujevalec. Če temu dodamo, da smo zaradi preveč pogostih kadrovskih menjav v organih nadzora v sistemu, kjer nadzor ne deluje več, potem smo v položaju, v kakršnem smo.

Med predsedovanjem komisiji ste ugotavljali, da je sodelovanje s policijo in tožilstvom bolj ali manj uspešno. Lahko rečete, da je zdaj zgledno? Mi zelo čutimo, kdaj s kakšnim organom lahko sodelujemo. V času prejšnje vlade sem ves čas na glas poudarjal, da je policija ozko grlo boja proti korupciji. Odkar je policija dobila novo vodstvo, so se razmere dramatično izboljšale. Zdaj se lahko odprto pogovarjamo.

Ampak direktorji policijskih uprav so ostali isti. To je tisto, kar preseneča. To pomeni, da so to strokovnjaki, ki so prej imeli enako znanje, in so torej razlogi, da prej sodelovanja ni bilo, nekje drugje. Nam je povsem jasno, kje so ti razlogi, če vemo, da vodstvu policije, ne samo direktorju kriminalistične policije, ni bilo dovoljeno govoriti z vodstvom komisije niti o najbolj osnovnih rečeh, pa smo si želeli. Potem je seveda jasno, da ni moglo biti velikega sodelovanja. Zdaj policija kolikor toliko dela, na rezultate NPU še čakamo, kar je normalno, saj gre za novo institucijo. So se pa začele pojavljati hude težave na tožilstvu. Pa ne zato, ker bi mi imeli težave z njim, temveč zato, ker ima tožilstvo hude težave s seboj. Tožilstvo še nikoli ni bilo v tako težkem položaju kot danes kar se tiče medsebojnih odnosov, ljudje odhajajo. Ta trenutek je potrebna korenita prenova.

Je kriva generalna državna tožilka? Vsak predstojnik nosi večji del odgovornosti in krivde za razmere v organizaciji.

Mislite, da bi bila Barbara Brezigar pripravljena podati odstop zaradi razmer na tožilstvu? Barbara Brezigar tega zagotovo ne bo nikoli storila. Tudi če bi bilo to potrebno, ona tega ne bi nikoli storila.

Kako komentirate obsodbo Srečka Prijatelja? Sodba še ni pravnomočna, zato velja za nedolžnega. A takšno obliko korupcije, ki jo očitajo njemu, ljudje najbolj razumejo.

Omenili ste, da se je ob aretaciji Jelinčiča in Pogačnika pokazalo, da ljudje v Sloveniji ne razumejo, kaj korupcija sploh je. Ta del zgodbe še ni končan, tam nas še čaka. Mislim, da bo zelo zanimivo, če sojenje bo , saj kvazistrokovnjaki sploh ne vedo, da je to kaznivo dejanje. Ker je korupcijo zelo težko dokazati, je območje kaznivosti pomaknjeno naprej. Dovolj je, če vam nekaj samo ponudim, kaznivo dejanje je že izvršeno oziroma dokončno. Če vi mojo ponudbo sprejmete, ste tudi storili in dokončali kaznivo dejanje. Dovolj je obljuba, da sva lahko kaznovana s polno porcijo kazni, ki jo zakon predvideva. Ni potreben sprejem denarja.

Komisija je obravnavala veliko politikov in predstavnikov vlade, a kaj več od obravnavanja nismo zasledili. Kje se zalomi? Glavna težava je, da so nas polna usta različnih odgovornosti. Ko pa se pojavijo nevšečnosti, vsi, predvsem politiki, poznajo samo eno odgovornost, in sicer kazensko. In takrat se sklicujejo na domnevo nedolžnosti. Takrat nočejo ničesar slišati o moralni, o politični odgovornosti. Imeli smo primere, kjer je bilo jasno, da so nekateri politiki prekršili vse, kar se je dalo. Pa so rekli, opa, počakajmo na odločitev sodišča, do takrat sem nedolžen. Ravno zato pa je stanje takšno. V preteklem obdobju smo zamudili nešteto priložnosti zato, da bi ljudje, ki vladajo državi, volivcem pokazali, kako oni razumejo težo moralne odgovornosti. Niti v enem primeru se to ni zgodilo, vsi čakajo na kazensko odgovornost. Primer iz prejšnjega mandata je denimo nezakonita poravnava ministra s svojim prijateljem, ko je bila država oškodovana za nekaj milijonov evrov. To ugotovimo mi, ugotovi računsko sodišče, ki zahteva celo ministrov odstop. Pa se ne zgodi nič. In to je težava te države. Mnenjski voditelji se niso nikoli eksplicitno zavzeli za boj proti korupciji.

Bi kandidirali za predsednika nogometne zveze? Ne, zveza predsednika ima, zadeva deluje.

Se zadovoljni z delovanjem zdajšnjega predsednika NZS Ivana Simiča? Niti slučajno, a za to obstaja mandat. Če se bodo pokazali razlogi, da se ga predčasno umakne, za to obstaja postopek. O morebitni kandidaturi bom začel razmišljati takrat. Stanje v nogometu je namreč porazno. Stopnja komuniciranja je na najnižji mogoči ravni. Vodstvo, pa ne le zdajšnje, pozablja, da slovenski nogomet tvorijo predvsem klubi, ne reprezentanca, ta je res vrh. Na klube se pozablja, pa tudi javnost pozornost posveča samo reprezentanci. A če ne bomo poskrbeli za klube, se lahko zgodi, da v prihodnje tudi reprezentance ne bomo imeli.