SiolNET. Novice Siol +
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Blokira nas strankarsko politikantski bazar"

1

termometer

Gregor Golobič je za SiOL povedal, kaj si misli o 50+, zakaj je Slovenija v politični blokadi in kakšne so možnosti za združitev stranke Zares z LDS-om.

Minister za znanost, tehnologijo in visoko šolstvo ter predsednik stranke Zares Gregor Golobič je zamenjal čokolado za suho sadje, njegova besede pa še vedno letijo z isto ostrino proti političnim in drugim nasprotnikom. In odkar se nam dogaja oranžni cunami, se je teh nasprotnikov nabralo kar nekaj. Povedal nam je tudi, zakaj je francosko moštvo lahko doseglo gol, naše pa ne. Mnogi vas imajo za najbolj vplivnega politika v državi, povezujejo vas z oranžnim cunamijem, mnogi vam očitajo tajkunstvo, ampak začnimo s tem, ali je Slovenija doživela državni udar?

V povezavi z arhivi. Tu očitno želje govorijo iz osebe. Sam temu ne pripisujem ne takšnih lastnosti ne posledic. Poskuša pa se z neodgovornim igračkanjem s stvarmi države, kot bi rekel Dimitrij Rupel, državi odvzeti kredibilnost navzven in ji tudi odvzeti temeljno varnost, ki jo je država dolžna zagotavljati tistim, ki so v preteklosti v tujih državah delovali v korist te oziroma njene predhodnice. Gre za precej kratkovidno strankarsko "računico" v kontekstu generalnega ustvarjanja vtisa brezpravja. Največ bi za občutek, da ni državnega udara in da pravo velja za vse, naredili tisti, ki so sami v kazenskih postopkih, če bi se umaknili iz javnih funkcij za obdobje, ko so v kazenskih postopkih. To bi bil nekakšen standard, ki bi bil primeren, ne pa da izpodbijajo legalnost vsem drugim institucijam.

Dejstvo je, da je Sova oziroma Arhiv RS kršil zakon?

To očitajo Arhivu RS. Dejstvo je, da veliko število pravnikov in drugih strokovnjakov opozarja, da je zakon, ki je bil na predlog ministra Šturma sprejet v prejšnjem mandatu, protiustaven in da je izviren v svetovnem merilu, saj ne vzpostavlja varovanja nad tistimi podatki, ki jih varujejo vse države na svetu. Podatke o posameznih ljudeh, ki so sodelovali s tajno službo neke države v tujih državah, je treba varovati. Te mreže, četudi niso več aktivne, ljudje pa so še zmeraj živi in tam prisotni, je treba varovati. Nekdanji direktor Arhiva RS dr. Žumer je v Odmevih zelo jasno povedal, da je potrebno to urediti drugače, da so zahteve po odprtju vseh podatkov, imen in agenturnih mrež neresne in neodgovorne, pa mu nikakor ni mogoče pripisati levih nagnjenj ali sentimentalnih odnosov do nekdanje službe SDV. On je veliko storil pri odpiranju teh arhivov. In ti arhivi, kar zadeva delovanje takratne, torej politične, policije SDV na območju Republike Slovenije, so odprti, dostopni.

Verjetno take zgodbe pripomorejo k temu, kar vi imenujete blokada slovenske politike, tudi ko se ukvarjamo z bolj resnimi problemi in jih ne znamo reševati.

To je nek simptom blokiranosti, nemoči, sprevrženosti, te kulturno-revolucijske naravnanosti, sploh ne vem, kako bi to imenoval. To je nekaj, česar se nikakor ne moremo otresti. Pustimo ob strani, da jih vsiljujejo ljudje, ki so sami po svoji biografiji pogosto konvertiti in s tem pogosto sami pred seboj poskušajo slabo vest o svojem kolaboriranju s starim režimom prekrivati. To je tudi stvar njihove osebne higiene. S tem pa obremenjujejo še vse druge na skrajno nespodoben in mučen način. Če vzamemo samo primer Masleša, pred kratkim pa Fišer, ki se odvija zdaj, ali pa poskus vplesti predsednika republike v zgodbe iz avstrijske Koroške, kaže na to, da obstaja vid politike, ki je utelešen predvsem v stranki SDS, ki je na tem terenu SDV-ja doma. Tam se počutijo. So edini pravi dediči tiste mentalitete, tiste miselnosti. V tem smislu gre za mentalno sorodstvo, gre za narcizem majhnih razlik. Pustimo razne bloge, ki prihajajo na dan, ki govorijo o idejah o Paravomih in trgovinah z orožjem in ne vem s čim vse so se ukvarjali ti ljudje in njihovi infrastrukturni "omogočevalci". A to je paradoksalno dejstvo. To je simptom siceršnje opravilne nezmožnosti političnega razreda, da bi postavljal resna razvojna vprašanja, je ukvarjanje s takšnimi stvarmi, ki so neresne, ki so neodgovorne in ki imajo neko veljavo samo na tem dnevnopolitičnem, strankarsko politikantskem bazarju. Sicer pa so te teme nepomembne. To je problem, ki ga imamo v Sloveniji. Tudi če bi se večina politikov v nekem trenutku odločila, da obrne ta list zgodovine, je sistem tak, da je to onemogočeno. Zato smo opozorili na te blokade in na usodne posledice, ki se bodo zgodile v času, ko bi se država morala učinkoviteje odzvati na razmere, v katerih se je znašla.

V nogometnem moštvu se, ko je igra slaba, zamenja trenerja, ne vseh igralcev. Država Slovenija težko zamenja vse politike. Ali je realno pričakovati, da bomo imeli politike, ki jim ne bo samo do tega, da si zagotavljajo politično preživetje? Govorili ste o samouničevalni mentaliteti, recimo Karl Erjavec pri pokojninski reformi zasleduje samo neke svoje parcialne interese.

Pa naj stane kar hoče.

Po drugi strani pa se SDS ne vmešava kaj dosti …

Uživa v vožnji navzdol.

Tudi če zmagajo na naslednjih volitvah, bi bilo za njih zelo dobro, če bi bila ta reforma sprejeta.

Mislim, da se večina politikov ne zaveda globine težav, v katerih je Slovenija. Na nek način so začeli sami sebi verjeti v tisti vsakodnevni retoriki. Ta vlada je zanič, ta vlada ni pravočasno nečesa naredila in tako dalje. Marsikaj se lahko očita tej vladi. Mene so zelo napadli, ko sem odgovoril na tabloidno vprašanje, ki ga ponavadi postavijo mis, ko zmaga na lepotnem tekmovanju, kaj bo naredila, da bo odrešila svet vseh težav. Približno tako so me spraševali, ali bo ta vlada mis, ali bo odrešila Slovenijo krize. Povedal sem, da je to brezpredmetno vprašanje. Nobena vlada tega ne more narediti. Vprašanje je, če bo naslednja. Ta bi morda lahko postavila pogoje, da bi naslednji lahko to uspelo. Problemi so tako globoki. Gre za napačno perspektivo pri politikih in pri ljudeh, da je izhod iz krize nekaj, kar kupiš v trgovini in po možnosti dobiš zraven še bonus. Tega ni. Ta mentaliteta, ki verjetno izhaja iz tega, da nam je v Sloveniji predolgo šlo predobro iz napačnih razlogov, je samouničujoča.

Koga naj torej zamenjamo?

Pogosto se srečujem s športno metaforiko, zlasti nogometno, in nazadnje so mi rekli, da bi Matjaž Kek zamenjal igralca, ki ne igra dobro. Vi ste rekli celo moštvo. Tukaj je težava, saj se v nogometu o tem, ali je nekdo dal gol, ne odloča na referendumu. Pri nas pa ni gola, dokler ni potrjen na referendumu. Smo v situaciji, ko so pravila igre problem, ne pa to, kako dobro igra moštvo. Lahko rečemo, da je francosko moštvo mnogo boljše, ampak francosko moštvo je dalo gol pri pokojninski reformi. Imeli so silovite demonstracije, bistveno bolj je bila radikalna tista reforma v primerjavi s to, ki jo pripravlja minister Svetlik. Ker niso imeli glasovanja o golu na referendumu, ta reforma velja in bo naredila njihov sistem vzdržen, kar bo na koncu koristilo vsem, tudi upokojencem. Pri nas pa imamo vgrajeno to samouničevalno logiko referenduma, s katero lahko v nekem vzdušju podreš vse in v katerem se je vlada prisiljena ukvarjati samo s trenutno popularnostjo.

Tako pri TEŠ 6 kot pri Patrii vlada kaže neodločnost. Sami pravite, da zahtevate poročila, da zahtevate, da se stvari razjasnijo. Težko bi vas opisali kot nekoga, ki ne zna prepričati z argumenti. Zakaj se zadeve ne premaknejo?

Argumenti tu ne štejejo. Tu štejejo samo interesi. In ti interesi so materialni. To je največja posamična investicija, katere vrednost je najmanj 1,2 milijarde, zelo verjetno pa bistveno več. Pogodba je bila sklenjena v čudnem času s čudnimi akterji, z določili, ki so izrazito v škodo naročnika, z nevzdržnimi podražitvenimi opcijami v njej. Druga stran je bila pripravljena zelo hitro za 200 milijonov evrov znižati ceno vrednosti, kar pomeni, da ima še zmeraj kar veliko rezervo, če želi ob takem znižanju še vedno ohraniti to pogodbo, kar veliko pove, na kakšen način so se Rotnik in preostali ukvarjali s to pogodbo. Skratka kup vprašanj, prepričljivih odgovorov pa ni. Mi smo predlagali zamrznitev. V kratkem pa bo potrebno, ko bo ministrica prejela vse te študije, sprejeti končno odločitev. Pri tem bomo vztrajali tako kot pri Patrii.

Koalicija naj bi poenotila svoje vrste. Ali je to posledica tega, da je Janša napovedal 50+?

Mislim, da ne. 50+ je številka, ki se pokaže, ko potegnete črto pod to, za koliko so v prejšnjem mandatu oškodovali gospodarske družbe, to je številka v milijonih evrov, to, kar so počeli direktorji, ovešeni s slikami predsednika vlade. Dejstvo je, da ta napoved 50+ kaže na neko zelo zgrešeno razumevanje tega, na kakšen način naj se v 21. stoletju zagotavlja učinkovitost neke politike. Če se učinkovitost veže samo na absolutno večino, na to, da ti ni treba z nikomer o ničemer govoriti, ampak imaš glasovalni stroj, ki vse povozi, potem to zanesljivo ne bo vodilo nikamor drugam kot v tista enopartijska leta SDV-ja in tukaj se točno vidi, da se tudi v tej točki ujema, ko govorimo o pravih dedičih enopartijskega režima in enopartijske boljševistične mentalitete. Ta je v največji opozicijski stranki preživela in se ravno skozi idejo 50+ manifestira.

Ankete trenutno kažejo trend, ki pravijo, da 50+ ni nemogoč?

Toliko slabše za ankete.

Tudi vaši stranki kažejo ankete zelo slabo.

Enak odgovor. Poglejte, kdor je v politiki zaradi anket, je to legitimno in je množično prisotno, ampak stranka Zares in jaz nisva iz tega vica. Pri anketah je dobro, če dobro kažejo, vendar če to izhaja iz dobrih razlogov. Če pa iz slabih, potem menim, da to ni veliko vredno. Hitro lahko izgubiš fokus, zaradi česar si v politiki. Če si zaradi všečnosti in ratingov, je to zelo preprosta politika, vendar to je opotekanje iz volitev v volitve. Iz razočaranja v razočaranje. Na koncu pod črto ne ostane nič.

Vam je danes žal, da ste šli v ustanavljanje stranke skupaj z Matejem Lahovnikom?

Ne. O tem sploh ne razmišljam. Žal mi je, da ga takrat nismo uspeli prepričati za vodenje stranke, z njim smo se najbolj trudili. Žal mi je, da ga takrat nismo prepričali, danes mi ni žal, ker je logično, zakaj ga nismo mogli prepričati. Sam sem takrat zelo prepričeval komisarja Potočnika, da bi se na nek način aktiviral v slovenski politiki. To mi ni uspelo, to mi je žal. Na koncu se je odvrtelo tako, kot se je, ko se ni nihče ne ojunačil ne opogumil, da bi šel v to. Ker očitno nismo bili vsi skupaj dovolj uspešni, sem si naložil to delo in ga nameravam do konca opraviti po svojih najboljših močeh.

Kriza je polje, kjer radi zrastejo populisti in diktatorji. V naši okolici se to že dogaja. Tudi pri nas ankete dobro kažejo populistom in hujskačem. Kaj lahko naredijo tisti, ki to niso?

Ali je mogoče premagati hujskaštvo samo z nasprotnim hujskaštvom? Ali je treba za omejitev populizma postati populist? To so klasične pasti, ki se dogajajo. Nisem prepričan, da je to pot. Recepta pa nimam. Na tej ravni sem zelo naiven pripadnik razsvetljenske ideje, ki ji je treba slediti ne glede na to, da se argumenti odbijajo od stene, te je treba ponavljati. Opozarjati, govoriti. Slej ko prej bo zadostno število ljudi razumelo, kaj hočeš povedati, v čem je problem, in se bodo odzvali. Če ne bo, pač ne bo. Ne vidim pa nobene možnosti, da bi uspeli s taktičnim manevrom. Na koncu se taktični manevri vedno sprevržejo v strateški cilj. Na koncu ciljev ni več, ampak je samo tisto, kar je bilo včasih sredstvo, postane končni cilj in namen. Ne glede na to, da se zdi nekoliko naivno, ne vidim drugega kot nujno vztrajati v tej naivnosti.

Ta vaša naivnost trenutno kaže, da ni ravno priljubljena. Kakšne so možnosti, da bi se stranki LDS in Zares združili?

Mi smo za to preveč naivni.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin