Afganistanska mora

Splošen vtis je bil, da so koalicijske sile pod vodstvom generala Stanleya McChrystala končno dojele, da glede na to, da ne gre za klasično vojno, v kateri bi si stala nasproti kolikor toliko enakovredna nasprotnika, ki bi se borila za prevlado nad ozemljem, tudi klasična taktika presenečenja ne prinaša pričakovanih rezultatov. Operacijo so razglasili že vnaprej, s čimer so civilistom omogočili, da se s kritičnih predelov pravočasno umaknejo. Res je sicer, da se je z njimi umaknilo ali poskrilo tudi precej talibanov, toda to za samo operacijo ni bilo bistveno. Bistvena je bila premestitev težišča s tega, da pobiješ kolikor se le da veliko talibanov, na to, da zaščitiš nedolžne civiliste. Pod Stanlyjem McChrystalom so zavezniške sile sprejele nova pravila, po katerih je glavni cilj operacij ta, da zaščitijo in si pridobijo zaupanje civilnega prebivalstva. Tako naj bi se v konkretnih spopadih zračne sile uporabljale le v najbolj urgentnih primerih, se pravi tedaj, ko so bojne skupine na tleh neposredno ogrožene, ali pa tedaj, ko vsaj dva dovolj kredibilna vira potrdita informacijo o tarči zračnega napada. Mimogrede: jasno je, da vojaki na terenu ob tem niso ravno skakali od navdušenja, saj so zaradi nove doktrine postali mnogo bolj izpostavljeni. Prejšnji pristop v stilu streljaj-potem-pa-vprašaj se jim je gotovo zdel učinkovitejši, predvsem pa varnejši. Sicer pa, le kdo bi jim lahko to zameril?

General McChrystal je pred pričetkom napravil še izvrstno diplomatsko gesto, ko je odšel do Karzaja, ki mu je precej presenečen, da ga kdo sploh kaj vpraša, dal zeleno luč. In vse skupaj se je lahko začelo. Po izjavah vojaškega vrha je operacija potekala uspešno, vendar bo na končno oceno potrebno počakati še več mesecev. Spet je seveda prišlo do nekaj civilnih žrtev, kar pa je bilo glede na sam obseg operacije – naj se to sliši še tako neprimerno – povsem v skladu s pričakovanji. Medtem so v sosednjem Pakistanu zajeli še tri visoke predstavnike talibanov in zdelo se je, da bolje kot so, stvari pač ne bi mogle kreniti.

Toda potem je Fortuna sklenila, da je njene radodarnosti konec. V soboto je v provinci Uruzgan prišlo do napada na konvoj vozil, v katerem je bilo ubitih 27 civilistov, med njimi tudi žensk in otrok. Da bo absurd še večji, so vsi pripadali etnični skupini Hazara, ki je znana po svoji neprijaznosti do talibanov. Sicer vedno obvladanemu McChrystalu je ob tej novici ob prisotnosti novinarjev ušlo celo nekaj kletvic. Na koncu mu ni preostalo nič drugega, kot da se posuje s pepelom in začne opravičevati.

Vendar težav s tem še ni bilo konec. Na Nizozemskem je medtem padla vlada Balkenendeja, ker – kako zanimivo – ni uspela doseči soglasja o podaljšanju misije vojnih sil v Afganistanu. V tem trenutku se že pripravljajo na nove volitve. A najbrž najhujši udarec je prišel v ponedeljek, ko so v javnost pricurljale novice, da je dal Karzaj sprejeti nov volilni zakon, s katerim je dobil popoln nadzor nad volilno komisijo. Vsaj v Evropi se je najbrž marsikdo začel spraševati, ali ne bi bilo bolje, da bi se tako kot Nizozemci iz te nesrečne države umaknil.

Zdaj se bodo morali z zadevo očitno spoprijeti diplomati in Karzaju nekako dopovedati, da zavezniške sile niso prišle v Afganistan zato, da mu bodo privatizirale državo. Nekaj tehtnih argumentov za to vsekakor imajo. Dejansko se zdi, da predstavlja večji problem kot talibani Karzaj in njegova skorumpirana vlada, ki med samimi afganistanci nima prave legitimnosti. Tovrstni očitki so bili nanj kar nekajkrat naslovljeni pred tedni v Londonu, vendar kot kažejo zadnji dogodki, očitno niso zalegli.

Koalicijske sile so zdaj v Mardži že izobesile afganistansko zastavo. Toda pravega razloga za slavje nimajo. Koalicija se je znašla v brezizhodnem položaju, ko ne more tako rekoč niti ven niti noter. Preprosto nima druge rešitve, kot da vztraja in še naprej razvija in išče različne politične strategije reševanja sporov. To pomeni strategije, katerih cilj ne bo več razmejevanje med tistimi, ki jih je potrebno pustiti živeti, in onimi, ki morajo umreti, pač pa strategije zagotavljanja življenja, ki puščajo v skrajnem primeru odprto možnost, da se za uresničitev ciljev pusti včasih tudi koga umreti. Po izjavah sodeč se zdi, da je vsaj na deklarativni ravni general McChrystal to razliko dojel.

Seveda pa ni nobene garancije za uspeh. Ostaja zgolj upanje. Kljub temu nizozemska poteza ne prispeva h kakršni koli rešitvi problema, pač pa zgolj prelaga odgovornost na druge. Ob tem se je potrebno spomniti, da Afganistan nima enakega statusa kot Irak, skratka, da pomeni napad nanj solidarnostno gesto Nata ob napadu na newyorška dvojčka. Skupni umik koalicijskih sil ne samo da ne bi rešil problema, pomenil bi nepovratno izgubo kredibilnosti, ki bi sprožila usodne premike v globalno-politični konstelaciji sveta.