Razvili so svetovno inovacijo. Podjetnik Gregor Novak pojasnil, kako deluje.

Z Gregorjem Novakom, ki je tudi soustanovitelj in predsednik tržnice z električno energijo SunContract, smo se v intervjuju pogovarjali o tem, kakšne spremembe bodo z letom 2024 uvedene za imetnike novih sončnih elektrarn, zakaj nemška gospodinjstva plačujejo drago elektriko, podjetja pa ugodno, kje vidi glavno napako pri načrtovanju nove jedrske elektrarne v Krškem in zakaj je lani, ko so borzne cene elektrike v Evropi dosegale rekordne vrednosti, "krvavela vsa Evropa".

Avtomoto Kaj minister sporoča Slovencem, ki ostajajo brez sončne elektrarne?

Gospod Novak, sončne elektrarne so v zadnjem obdobju velik hit. Čemu to pripisujete?

V teh časih, ko so razmere zelo nejasne, so lahko tudi cene elektrike zelo nepredvidljive. Lahko zanihajo in postanejo zelo visoke, zato je najvarneje, da smo energetsko samozadostni. Najboljši način za to je lastna sončna elektrarna, ki si jo postavimo na streho in elektriko uporabljamo v hiši ali stanovanju, morebitne presežke proizvedene elektrike pa lahko porabimo v naslednjem koledarskem letu ali pa jih prek energetske tržnice SunContract prenesemo na svoje sorodnike ali kogarkoli drugega.

Če pa strehe nimamo, lahko svojo sončno elektrarno postavimo kje drugje in prek tržnice SunContract prenašamo elektriko k sebi domov ali pa komu drugemu. Energijo lahko namreč od koderkoli v Sloveniji prenašamo na drugo lokacijo. Tako smo tudi samooskrbni, vendar moramo plačati omrežnino, če imamo sončno elektrarno na lastni hiši, pa te ni treba plačati.

Sistem neposredne ali posredne samooskrbe je torej najboljši način zaščite. Čez mogoče osem let, ko se nam bo naložba poplačala, bomo imeli elektriko skoraj zastonj. To je odlična naložba za nas in tudi za prihodnje rodove.

Kako natanko deluje tržnica električne energije SunContract, ki ste jo omenili?

Gre za svetovno inovacijo. Prvi na svetu smo postavili tržnico električne energije, ki deluje na tehnologiji blokchain. Ideja je v tem, da se lahko na tržnici proizvajalec elektrike iz obnovljivih virov in kupec, to je lahko gospodinjstvo, podjetje, industrijski odjemalec, skratka kdorkoli, dogovorita za ceno električne energije sama, brez posrednika. Do zdaj smo bili vedno navajeni, da je bil vmes kak posrednik, neko podjetje, ki je preprodajalo elektriko. Kupilo jo je, na primer od jedrske elektrarne, razmeroma poceni, potem pa jo je prodalo končnemu odjemalcu, pri čemer odjemalec ni vedel, po kakšni ceni jo je on kupil, ker je to bila poslovna skrivnost.

V našem primeru pa smo zadevo naredili pregledno, kar pomeni, da proizvajalec na tržnici ponudi svojo ceno, a kupec ne vidi, kdo je proizvajalec, vidi pa, kakšen je vir elektrike, ali je to sončna energija, hidroenergija ali kogeneracija. In potem lahko kupec sprejme to ceno, klikne na ponudbo in se neposredno s proizvajalcem dogovori za nakup. Vse to se izvede v blokchainu.

Kupec lahko kupuje od več proizvajalcev in proizvajalec ima lahko več kupcev. Z vsakim se lahko dogovori za drugačno ceno. Tako kupec kot odjemalec sta torej lahko aktivna, česar predvsem kupci do zdaj niso bili toliko navajeni. Mi smo jim omogočili, da najdejo obnovljiv vir energije, da postanejo stoodstotno samooskrbni in da sami odločajo o ceni.

Industrijski kupci to z veseljem delajo. Lani so podjetja podpisovala celoletne pogodbe po ceni tudi do 500 evrov za megavatno uro, kar so bile takrat priporočene cene. Ker si nekateri tega niso upali podpisati, saj so se bali stečaja, smo imeli ogromen naval na našo tržnico, kjer je bila takrat tržna cena okoli 200 evrov. Vsi, ki so zdaj pri nas, imajo v povprečju tretjino stroška za elektriko v primerjavi s tistim, kar bi podpisali lani. Trg se pri nas zregulira sam in se vrti okoli tržnih cen, ki so zdaj od 100 do 120 evrov na megavatno uro.

Poleg tega pa predvsem za manjše kupce, ki ne vedo, ali bi se igrali z iskanjem najugodnejše ponudbe, ponujamo tudi možnost, da jim v okviru skrbniškega računa mi optimiziramo ceno elektrike, ki jo kupujejo.

"V vsakem primeru bo potrebnih več obnovljivih virov. Od leta 1960 se je v Ljubljani povprečna temperatura dvignila za 2,1 stopinje Celzija, vsakih deset let torej v povprečju za pol stopinje. To so podatki Agencije RS za okolje. Podnebne spremembe so torej tukaj in so bistveno večje kot na svetovni ravni." Foto: Bojan Puhek

Ste največji zasebni ponudnik sončnih elektrarn v Sloveniji. Predvidevam, da posel teče s polno paro.

Odlično, posel gre odlično. Na trgu smo že od leta 2007, ko smo začeli graditi prvo elektrarno, leto pozneje smo jo postavili. Leta 2009 se je ta trg odprl s podporno shemo, ki jo je sprejela vlada. Takrat smo že bili med prvimi tremi največjimi ponudniki v Sloveniji in smo zdaj tudi eden od največjih, če ne celo največji.

Evropska komisija je področje obnovljivih virov energije resno zastavila. Nov cilj je do leta 2030 doseči 42,5 odstotka energije iz obnovljivih virov, česar Slovenija žal ne bo dosegla. Dosegli nismo niti cilja, postavljenega do leta 2020, ki je bil 25 odstotkov energije iz obnovljivih virov, zato država že plačuje kazni, denar pa gre državam, ki so presegle ta cilj. Prvo plačilo je bilo pet milijonov evrov.

Nam se zdi velika škoda, da gre ta denar, ki se zbira za gradnjo obnovljivih virov, vsi ga plačujemo pri položnicah, na Češko ali pa nekam drugam, kjer so ta cilj presegli, namesto da bi prišlo nazaj v naše gospodarstvo kot na primer subvencija novim vlagateljem.

Ker se poraba električne energije povečuje, se lahko odstotek obnovljivih virov sčasoma celo zmanjša, zato bomo morali tukaj bistveno povečati vložek. Hiter izračun pravi, da bi morali do leta 2030 postaviti za deset gigavatov novih sončnih elektrarn, mi pa smo jih lani zgradili za 260 megavatov, kar pomeni med 2.200 in 2.300 sončnih elektrarn. Letos pričakujemo za okoli 500 megavatov sončnih elektrarn, morali pa bi delati vsaj en gigavat, saj drugih obnovljivih virov energije skoraj ni.

Številni ne dobijo soglasja za postavitev sončne elektrarne, ker električno omrežje tega ne omogoča. Za kakšne težave natanko gre in kako jih rešiti?

Tukaj sta dve težavi. Ena je tehnična, saj omrežje ni narejeno tako, da bi imelo rezerve za dovolj prenosa. Predvsem na podeželju imamo dolge linije od transformatorske postaje do uporabnikov, zato sončna elektrarna do določene mere dvigne napetost, da lahko potisne to energijo v omrežje, s tem pa lahko preseže maksimalno dovoljeno napetost. Distributerji to izračunajo in ti rečejo, da lahko postaviš samo elektrarno z manjšo močjo ali pa je sploh ne moreš postaviti. To je težava, ki jo je mogoče reševati s pomočjo baterij, da se te energije ne poriva v omrežje takrat, ko sije sonce, ker je takrat velik naval iz vseh sončnih elektrarn.

Druga težava pa je birokratske narave. Izračun, ki so ga za sistemskega distributerja distribucijskega omrežja SODO pripravile slovenske institucije, ni najbolj natančen. Je preveč pavšalen, ne omogoča, da se pogledajo resnične razmere na omrežju, in ni dovolj fleksibilen. To je zelo slabo.

Imamo že 30 odstotkov zavrnitev soglasij ali pa odobritev zgolj zmanjšane moči elektrarne, ki je ugotovljena po tem izračunu, kar pomeni ogromen izpad sončnih elektrarn. Strankam zato ponujamo še hranilnik energije oziroma baterijo, za kar obstaja subvencija pri Eko skladu.

Kako pa je z zagotavljanjem električne energije takrat, ko ni sonca, torej ponoči, pozimi in ob slabem vremenu?

Po zakonu moraš imeti izbranega ponudnika električne energije in z njim sklenjeno komercialno pogodbo, če si priklopljen na omrežje. Ta ponudnik ti zagotovi elektriko, ko ni sonca.

V Sloveniji imamo trenutno za gospodinjstva in male poslovne odjemalce sistem samooskrbe, po katerem se naredi letni obračun tega, koliko elektrike je nekdo dal v omrežje in koliko je je odvzel. Temu pravimo netiranje. Večina imenikov sončnih elektrarn, ki smo jim mi postavljali sončno elektrarno, proizvede več elektrike, kot je porabi. Omrežnine za njih po zdajšnjem sistemu ni. Tisti, ki pa več porabijo kot proizvedejo, pa morajo poleg razlike na letni ravni plačati tudi omrežnino.

Ta sistem je bil zelo smiseln, ker je ves elektroenergetski sistem v Sloveniji zaradi elektrarn na Dravi in Soči, kjer je mogoče prilagajati količino proizvedene energije, zelo prilagodljiv in lahko na primer ponoči, ko ni sonca, proizvede več elektrike. Zakaj bi imeli doma baterije, če lahko elektroenergetski sistem to nadomešča z večjo proizvodnjo iz drugih virov?

To z letom 2024 za nove sončne elektrarne ne bo več veljalo. Po novem sistemu bo moral vsak imetnik sončne elektrarne, tudi če da v omrežje več elektrike, kot je odvzame, plačati omrežnino. Prav tako ne bo več letnih poračunov. Plačila bodo stvar komercialnega dogovora med ponudnikom in imetnikom elektrarne in pri tem bo najbrž šlo za mesečni obračun tako imenovanih neto poravnav prevzete in oddane elektrike.

Domnevam, da bo država zaradi teh sprememb namesto shranjevanja elektrike v omrežju v prihodnje dala podporo za baterije. Šlo bi torej za kombinacijo sončne elektrarne in baterije. S tem bi hiše postale samooskrbne brez vpliva na omrežje.

S prilagoditvijo cen omrežnine bi lahko na pameten način uredili, da se ne bi toliko vlagalo v baterije. Te so super, a cenovno, če pogledamo, koliko to stane in koliko nam prinesejo naši prilagodljivi viri, bi se mogoče raje odločili za baterije kakšno leto pozneje, ko bo cena polovična.

Za obstoječe samooskrbne sončne elektrarne se sicer nič ne spremeni. Prav tako lahko vsem, ki bodo do konca leta dobili soglasje za priključitev sončne elektrarne, to zgradimo po starem sistemu še do konca leta 2024.

Novice Če ima ta mož prav, bo prihodnost Nemčije temačna

So obnovljivi viri dovolj stabilni, da bi lahko na njih slonele energetske politike posameznih držav ali pa kar vse Evropske unije?

So. V energetiki ločim staroenergetike in novoenergetike. Prvi me bodo nabili na križ. Jaz sem prepričan, da smo lahko stoodstotno na obnovljivih virih, tudi brez jedrskih in termoelektrarn. Seveda v določenem času. Treba je zgraditi infrastrukturo. Seveda so obnovljivi viri nestabilni, kar pomeni, da več ko jih imamo, več moramo imeti prožnosti, ker je sistem bolj volatilen.

Ko bi bilo proizvedene energije preveč, bi jo lahko shranjevali v črpalne hidroelektrarne, za katere ima Slovenija zaradi hribov veliko možnosti, o njihovi postavitvi pa bi morali doseči nacionalno soglasje. Takšna je na primer v Avčah, drugje pa to vedno nekdo blokira.

V vsakem primeru bo potrebnih več obnovljivih virov. Od leta 1960 se je v Ljubljani povprečna temperatura dvignila za 2,1 stopinje Celzija, vsakih deset let torej v povprečju za pol stopinje. To so podatki agencije za okolje. Klimatske spremembe so torej tukaj in so bistveno večje kot na svetovni ravni.

Nekaj bo pa seveda moralo ostati fosilnih virov energije, torej plinskih ali drugih fleksibilnih enot, ki jih lahko v nujnih primerih zaženeš za največ kakšen mesec na leto. To je vedno smiselno in dobro imeti na rezervi.

"Vedno gledam, koliko je plina v rezervoarjih po Evropi. Če so vsaj 80-odstotno polni, potem se nam za zimo ni treba bati, mi jih pa letos sploh nismo izpraznili več kot do 70 odstotkov. Z lahkoto gremo torej v naslednjo zimo." Foto: Bojan Puhek

Nemčija dobi velik delež elektrike iz obnovljivih virov, vendar so že pred vojno v Ukrajini končni odjemalci plačevali najvišje cene elektrike v Evropi.

Vi govorite o ceni za gospodinjstva. V Nemčiji imajo visok standard in si lahko privoščijo višje stroške za elektriko. Če pa pogledamo ceno elektrike na borzi, ki je ključna za gospodarstvo, vidimo, da je ta vedno od 10 do 20 evrov nižja, kot jo imamo mi v naši regiji, torej Slovenija, Madžarska, Slovaška in balkanske države. Zakaj imajo nižjo ceno? Zaradi obnovljivih virov.

Imajo za več kot 60 gigavatov vetrnih elektrarn in več kot 60 gigavatov sončnih elektrarn, njena poraba pa je 43 gigavatov. Seveda ima Nemčija še premog in plin. Z obnovljivimi viri moraš preseči porabo, saj sonce ponoči ne proizvaja elektrike in tako naprej. Nemčija ima hkrati veliko črpalnih elektrarn, kar pomeni, da lahko proizvedeno elektriko nekam spravi in jo potem spusti nazaj.

Nemčija je naložbe v sončne elektrarne začela leta 2000 in nekatere so se že amortizirale. Do leta 2030 bo imela večino obnovljivih virov, ki so jih res drago plačali, amortiziranih. Če imaš amortizirano elektrarno, plačaš samo še vzdrževalne stroške, kakšno reinvesticijo in imaš skoraj zastonj energijo iz te elektrarne. Tako kot jo imamo mi iz dravskih elektrarn. To so zlata jajca. To pomeni, da bo imela Nemčija v primerjavi z nami takrat še nižjo ceno, kar pomeni še bolj konkurenčno gospodarstvo.

Pri ceni elektrike ne smemo gledati samo končnega uporabnika, ki mu nabijejo raznorazne dajatve. Gre za politično odločitev, koliko lahko odjemalec prenese. V Srbiji končni odjemalci plačujejo zelo nizko ceno elektrike, ker je oblasti ne upajo dvigniti, saj bi sledila revolucija. Cena na debelo pa ni politično določena, ampak je ekonomska, odvisna je od povpraševanja, ponudbe, prenosnih zmogljivosti in virov.

Ali podpirate gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem?

Ne gre zgolj za drugi blok, ampak za novo jedrsko elektrarno. Tukaj gre za zavajanje, s katerim hočejo zminimalizirati zadevo. To bo nova elektrarna, skupnega s staro bo imela samo daljnovode in mogoče upravno stavbo. Ni šans, da je to zgrajeno do leta 2030, poleg tega je izbira tehnologije po mojem mnenju napačna.

Gradnje nove jedrske elektrarne, kot je bila zasnovana tukaj, ne podpiram, ker se mi zdi, da ne moreš kupiti zadnjega modela Volkswagnovega dizla, za katerega veš, da ga bodo čez nekaj let ukinili, pri tem pa plačaš milijarde. Govori se o osmih, na koncu pa bo cena vsaj 16 milijard evrov – pa ne vem, ali sem rekel dovolj – ki se ne bodo nikoli poplačale.

Če bi šlo za drugačno tehnologijo, bi novo jedrsko elektrarno podprli?

Da. Obstajajo tudi že tehnologije, kjer se jedrska energija iz elektrarne lahko prilagaja porabi. Povem vam primer. To nedeljo je bila cena električne energije čez dan nič oziroma je bila negativna. Ko posije sonce, imamo namreč cenejšo energijo in takrat se na trgu cena zniža. Si predstavljate, da bi imeli še jedrsko elektrarno, ki nam poriva v omrežje še dodatnih 1.200 ali 1.300 megavatov?

V Sloveniji bi bila cena elektrike minus 100 ali 200 evrov na megavatno uro. To pomeni, da bi vsak, ki proizvaja elektriko, moral plačati toliko ali pa ugasniti svoj vir. A bomo potem ugasnili sonce, ki je najcenejši vir, pa bomo kurili drago jedrsko energijo, ker je pač ne moremo ugasniti. Zakaj ne bi torej izbrali že obstoječe prilagodljive tehnologije, ki se prilagaja potrebam na omrežju.

Prav tako ne smemo graditi prevelikih reaktorjev, saj je slovensko omrežje vseeno manjše. Obstajajo tudi reaktorji, ki se jih lahko namesti v stare termoelektrarne. Imamo Trbovlje in Šoštanj, kjer vidimo, da delajo 200 milijonov evrov izgube na leto. Poglejmo to tehnologijo, ki obstaja, s katero bi lahko nadomestili bloke na premog s pametnimi bloki z jedrsko možnostjo, pri čemer moramo paziti na prilagodljivost proizvodnje in velikost reaktorjev.

Mislim, da je prav, da imamo možnosti, kot je tudi jedrska, da imaš v času, ko ni obnovljivih virov, ko ni vetra in sonca, rezervni vir, da se ti ne zgodi tako kot lani, ko je bila težava na trgu.

Novice "Zdaj lahko rečem, da je jedrska energija absolutno najbolj zelena in najboljša pot naprej!"

Evropska komisija je področje obnovljivih virov energije resno zastavila. Nov cilj je do leta 2030 doseči 42,5 odstotka energije iz obnovljivih virov, česar Slovenija žal ne bo dosegla. Dosegli nismo niti cilja, postavljenega do leta 2020, ki je bil 25 odstotkov energije iz obnovljivih virov, zato država že plačuje kazni, denar pa gre državam, ki so presegle ta cilj. Prvo plačilo je bilo pet milijonov evrov. Foto: Bojan Puhek

Lani poleti so na borzah elektrike padali cenovni rekordi. V Evropi smo zato s strahom čakali na zimo, ki pa smo jo na srečo nekako preživeli, ne da bi se uresničili najhujši scenariji. Kako nam je uspelo?

V večini je šlo za psihozo. Pomembno je bilo tudi dogajanje v Franciji, ki je imela velike težave z jedrskimi elektrarnami, od katerih jih je delala zgolj tretjina, zato je bilo v Evropi vse poletje pomanjkanje električne energije. Zato je Nemčija Francijo in druge države zalagala z elektriko.

V Franciji se je jedrska energija pokazala kot zelo stabilen vir, ampak ko se pokvari ena jedrska elektrarna, jih ugasne pet, ker so istega tipa in imajo ista tveganja. Potem potrebujejo eno leto, da se to popravi. Dobro je, da so popravili in da se ni kaj zgodilo, ampak hkrati je krvavela cela Evropa.

Druga stvar pa je bila psihoza glede dobav ruskega plina. Cene plina so bile zato visoke. Proizvodnja elektrike iz plina se je ustavila, ker ga nismo imeli zakupljenega ali pa je Gazprom odpovedal dobavo. Veliko dobaviteljev plina je šlo tudi v stečaj ali pa jih je prevzela država.

Zaradi visokih cen plina je bila tudi visoka cena elektrike. Skupaj s pomanjkanjem jedrske energije v Franciji je bil to razlog, da smo celo poletje imeli visoke cene elektrike. Bila je tudi suša, a sonce ni moglo nadomestiti vsega primanjkljaja vodnega vira elektrike.

Potem pa je Francija do konca leta vklopila jedrske elektrarne, prišlo je tudi do intervencije držav in regulacije cen, kar je umirilo psihozo. Ugotovili pa so še eno stvar, in sicer, da je bilo v Evropi dovolj plina, saj so vsi skočili in ga vozili z vseh koncev. Imeli smo celo rekordne količine plina, pa še mila jesen je bila. Veliko dejavnikov se je sestavilo, da je bila cena elektrike januarja nižja kot decembra, februarja pa še nižja kot januarja.

Tudi zdaj, v drugem četrtletju, ko so se zadeve normalizirale, imamo dovolj plina. Zadeva je rešena.

Lahko mirno pričakamo naslednjo zimo?

Da, lahko. Vedno gledam, koliko je plina v rezervoarjih po Evropi. Če so vsaj 80-odstotno polni, potem se nam za zimo ni treba bati, mi jih pa letos sploh nismo izpraznili več kot do 70 odstotkov. Z lahkoto gremo torej v naslednjo zimo.