Nepregledna mreža off-shore, ki ji odpiramo vrata v Slovenijo

Na zahodu Švice, blizu meje s Francijo, leži Fribourg. 

V središču mesta, ki ima slabih 39 tisoč prebivalcev, torej približno toliko kot Kranj, je precej neugledna stavba, v kateri so trgovine, stanovanja in pisarne. Na zunaj nič ne daje slutiti, da v tej stavbi domuje podjetje Agri Holding, kjer se konča lastniška piramida Miodraga Kostića, najbogatejšega srbskega tajkuna. 

Kostić ima v Srbiji v lasti imperij kmetijsko-predelovalnih in turističnih družb, bank, nepremičnin, terjatev in drugih naložb. Že nekaj časa ga širi tudi v Slovenijo. Tu je v zadnjih letih kupil portoroški hotel Palace, 30-odstotni delež v tamkajšnjem letališču in petino delnic Gorenjske banke. Že nekaj časa se zanima tudi za Marino Portorož.

Že prihodnji teden bi lahko premagal eno od največjih ovir v naskoku na večinski delež Gorenjske banke. Država bo namreč na skupščini Save kot njena največja lastnica in upnica odločala o soglasju k pogodbi o prodaji 55 odstotkov delnic banke.

Morebitna zelena luč za Kostića bi pomenila pomembni mejnik v domačem finančnem sistemu, ki ga je država leta 2013 reševala s petimi milijardami evrov. Vanj bi skozi velika vrata vstopil tip lastnika, ki ga v največjih slovenskih bankah še nismo videli. 

Kljub temu so tisti, ki odločajo o tej transakciji, nemi in gluhi. Ne ozirajo se na vrsto svaril, da pri tem poslu ni pomemben le denar, ampak tudi primernost lastnika.

Postavimo si torej temeljno vprašanje: je Kostić res lastnik, ki si ga želimo v slovenskem finančnem sistemu?

Med lastniki bank bi bil izjema

Lastnike največji slovenskih bank lahko razdelimo v tri skupine:

• dve največji slovenski banki, Nova Ljubljanska banka (NLB) in Abanka, sta v izključni lasti države,
• Nova KBM je od leta 2016 v lasti ameriškega finančnega sklada Apollo Global Management, ki upravlja za 230 milijard ameriških dolarjev sredstev,
• SKB, Unicredit, Sberbank in Intesa Sanpaolo Bank so v lasti mednarodnih bančnih skupin. 

Gorenjska banka, osma največja slovenska banka, bi bila v tem pogledu izjema. Njen novi večinski lastnik ne bi bil ne strateški partner ne klasični finančni vlagatelj, ampak tajkunski imperij iz Srbije, s katerim je povezana vrsta neznank. 

Pri tem je protislovno, da bi prišel v finančni sistem, v katerem že od leta 2013 oziroma likvidacije Probanke in Factor banke ni prostora za "tajkunske" banke. 

Težava pri Kostiću ni le njegovo dojemanje bančništva, ki ga Kostić dojema precej neposredno in brutalno: kot ključno orodje za osebne interese. Ključna je povezana z večnimi neznankami in ugibanji pri izvoru denarja za prevzemne posle. 

Foto: Gregor Jamnik

Kliknite tukaj za povečavo.

Off-shore – Kostićev "modus operandi"

Kostić Gorenjsko banko uradno kupuje pred AIK Banke iz Srbije, ki je po kriteriju bilančne vsote enako velika kot njena tarča iz Kranja. V njegovi lasti je od leta 2015, z njenim nakupom pa je pridobil enega od ključnih vzvodov finančne moči. 

Med Gorenjsko banko in AIK Banka je več pomembnih razlik. Ena od njih je preglednost lastništva. Največja lastnica Gorenjske banke je Sava, v kateri ima ključno vlogo država. Pri AIK banki pa odgovor na vprašanje, kdo je njen lastnik, še zdaleč ni tako preprost.

Poglejmo podatke. AIK banka, ki je uradno v lasti srbske borznoposredniške družbe M&V Investment, je vpeta v težko pregledno lastniško mrežo, v kateri je mogoče najti več kot sto podjetij iz različnih držav.

Kot že rečeno, se konča v Švici – v podjetju Agri Europe, ki ima sto tisoč švicarskih frankov ustanovnega kapitala. Kostić je njegovo vodenje zaupal švicarskim državljanom, ki se ukvarjajo z ustanavljanjem in upravljanjem podjetij. 

Kar je najpomembneje, v tej mreži imajo ključno vlogo podjetja off-shore, ustanovljena v davčnih oazah in davčno ugodnejših državah. V resnici je poslovanje prek teh podjetij nabiralnikov Kostićev "modus operandi".

Miodrag Kostić je že lani od Banke Slovenije pod vodstvom Boštjana Jazbeca dobil dovoljenje za pridobitev večinskega deleža v Gorenjski banki. Foto: STA ,

Kaj razkriva analiza Kostićeve mreže?

Analiza, ki smo jo v zadnjih mesecih z zbiranjem podatkov iz tujine in s pomočjo kolegov z Addendum.org delali na Siol.net, razkriva, da je v Kostićevi mreži že več kot 20 podjetij iz Švice, Nizozemske, Cipra, Liechtensteina, s Kajmanskih in Britanskih Deviških otokov. 

Ta številka je zelo verjetno še višja, saj podatkov o lastništvu nekaterih podjetij iz teh držav ni mogoče dobiti. 

Tudi v Sloveniji Kostić naložbe kupuje prek teh držav. Kot smo razkrili, se je v zadnjih mesecih v lastništvu portoroškega hotela, ki ga je sprva kupil prek družbe iz Švice, izmenjalo več podjetij s Cipra. 

Za tako množično ustanavljanje podjetij v nekdanjih in zdajšnjih evropskih davčnih oazah je imel Kostić zelo verjetno več razlogov.

Najprej so to davki. Po predpisih kantona Fribourg, kjer domuje Kostićevo krovno podjetje Agri Holding, so lahko holdinška podjetja, ki najmanj dve tretjini prihodkov ustvarjajo z upravljanjem naložb, ob odobritvi nekaterih izjem skoraj v celoti oproščena plačila davka. 

Tudi pomemben del denarnih transakcij in dobička iz Kostićevih podjetij, ki poslujejo v Srbiji in drugih državah nekdanje Jugoslavije, se skozi mrežo prelije na ciljno izbrane države z ugodnejšimi davčnimi režimi. 

Zaradi ene od njih – nakazila iz računa enega podjetja off-shore na drugo v letu 2008 – se je Kostićevo ime znašlo tudi v tako imenovanih Panamskih dokumentih. 

Zamegljevanje izvora denarja

A pri tem ne smemo prezreti še nekaterih drugih mogočih motivov. 

Kostić je podjetje v Švici ustanovil leta 2003. Istega leta se je v Srbiji znašel v preiskavi zaradi tako imenovane sladkorne afere. Braniti se je moral očitkov, da je po sprostitvi sankcij proti Srbiji in s tem izvoza sladkorja iz Srbije v EU tja v resnici prodajal sladkor, ki ga je pred tem odkupil iz vzhodnih držav. To mu je prineslo 75 milijonov evrov dobička. 

Z nekdanjim srbskim premierjem Zoranom Đinđićem je imel Kostić tesne stike. Foto: Reuters V istem letu, ko je Kostić ustanovil podjetje v Švici, je bil v atentatu ubit srbski premier Zoran Đinđić, tedaj njegov najpomembnejši politični boter. Že nekaj mesecev pozneje je policija Kostića pridržala na meji s Hrvaško. Za njim je razpisala tiralico, ker je bil v preiskavi zaradi nabave opreme prek podjetja nabiralnik v ameriški davčni oazi Delaware. 

Kostiću je v poznejšem času uspelo zlesti pod kožo vsaki naslednji vladajoči politični garnituri v Srbiji. To bi lahko morda pojasnilo, zakaj se mu je uspelo rešiti vseh preiskav in postopkov. 

Kljub temu je v davčno ugodnejših državah še naprej pospešeno ustanavljal podjetja. S tem je namreč uspešno zamegljeval resnični obseg svoje finančne moči. Še pomembneje, zamegljeval je tudi izvor denarja, s katerim danes serijsko kupuje podjetja. 

Ciprske skrivnosti srbskega tajkuna

Opozoriti je treba še na en pojav. Kostićeva mreža se neprestano spreminja. Že v obdobju naše analize so posamezna podjetja v tej mreži zamenjala lastnike. 

Zakaj to počne, ni težko uganiti. Dolgoletni veterani iz gospodarskih in finančnih voda znajo povedati, da se pri zelo pogostih menjavah lastništva "rad izgubi" tudi del dokumentacije. 

V portoroškem hotelu pa je na primer Kostiću uspelo s serijo preprodaj v računovodskem smislu iz nič ustvariti novo premoženje, saj ni šlo za posle z denarnim tokom. V tem primeru več deset milijonov evrov kapitala. 

Miodrag Kostić je v zadnjih letih kupil portoroški hotel Palace. Foto: Bojan Puhek

Zaradi teh manevrov je domala nemogoče ugotoviti, kolikšna je realna finančna moč Kostićevega imperija. Sploh zato, ker podatkov o poslovanju nekaterih ključnih podjetij v Kostićevi mreži ni mogoče dobiti. 

Kostić tako poslovanje skupine MK Group konsolidira na Cipru, kjer domuje podjetje Agri Europe. Toda to ne objavlja ne bilanc ne poslovnih izkazov. Ista zgodba je prej omenjeno švicarsko podjetje Agri Europe ali ciprska podjetja iz Hotela Palace, prvega Kostićevega nakupa v Sloveniji.

Kako je torej kljub tej mreži in neznankam v njej mogoče, da je Kostić že lani od Banke Slovenije oziroma Evropske centralne banke (ECB) dobil dovoljenje za pridobitev večinskega deleža v Gorenjski banki?

Kostić in najbogatejši ukrajinski oligarh

Upravičeno je mogoče dvomiti o tem, da sta slovenski oziroma evropski regulator res prišla do dna vseh skrivnostim iz Kostićevega imperija. O tem, kdo vse je v ozadju njegovih prevzemnih pohodov, je namreč v zadnjih mesecih krožilo precej špekulacij. 

Že leta 2016 smo pisali o ugibanjih, ali se za Kostićevimi posli skriva ukrajinski oligarh Rinat Ahmetov. Njegov sin je poročen z Dajano Kostić, hčerko Miodraga Kostića. 

Ahmetov je bil dolgoletni poslovni in politični zaveznik ruskega predsednika Vladimirja Putina, a mu je ob izbruhu vojne v Ukrajini uspelo ohraniti dobre odnose z vlado v Kijevu. Ista vojna je Kostiću preprečila velike načrte, ki jih je imel v tej državi.

Najbogatejši Ukrajinec se je v zadnjih dneh znašel v težavah. Sodišča na Cipru in na Nizozemskem so mu namreč ta mesec zamrznila premoženje njegovih tamkajšnjih podjetij iz skupine SCM. 

To je zahteval nekdanji ukrajinski bankir Denis Gorbunenko, od katerega je Ahmetov odkupil ukrajinskega telekomunikacijskega operaterja Ukrtelecom. A pri tem mu je po ugotovitvah arbitražnega sodišča ostal dolžan kar 800 milijonov dolarjev. 

Zagotovo se Ahmetov in Kostić pogovarjata tudi o poslih. Leta 2012, še pred vojno ga je Kostić prepričeval v nakup železarne v Smederevu. Istega leta se je Ahmetov zanimal za nakup železarne v Nikšiću, a so jo nato kupili Turki. 

Kot zanimivost, na istem naslovu na Nizozemskem, kjer domuje Kostićevo podjetje Wheatcorn Holding, so uradno neznani lastniki registrirali tudi družbo, ki se je svoje čase potegovala za obe železarni. 

Rinat Ahmetov je bil dolgoletni poslovni in politični zaveznik ruskega predsednika Vladimirja Putina, a mu je ob izbruhu vojne v Ukrajini uspelo ohraniti dobre odnose z vlado v Kijevu. Foto: Reuters

Izginuli denar iz afere Hypo

Viri iz Srbije in Avstrije v povezavi s Kostićevim poslovanjem omenjajo tudi denarne tokove iz zlatih časov Hypo Alpe Adria Bank. 

Obudimo spomine. Afera Hypo je pred dobrimi desetimi leti izbruhnila v Avstriji, ko se je Hypo banka s sedežem v Celovcu znašla v težavah zaradi slabih naložb. Banka je na Balkanu denar vlagale v nepremičninske in druge projekte, v katerih je izpuhtelo na stotine milijonov evrov. To je počela skupaj z lokalnimi političnimi in poslovnimi elitami – tudi v Sloveniji. 

Čeprav so nekdanji vodilni Hypovi bankirji danes za zapahi, avstrijske oblasti pa so izpeljale najbolj temeljito preiskavo bančnih mahinacij v zgodovini, so nas tamkajšnji viri med našim preiskovanjem opozorili, da pomembnega dela denarja, ki se je odvrtel v nezakonitih poslih, avstrijski preiskovalci niso nikoli našli.

Ocene o višini tega denarja se gibljejo v razponu od 500 milijonov do milijarde evrov. 

Eno od ključnih vprašanj te afere je torej, kje je končal ta denar in ali se je morebiti že začel vračati v legalne posle. Te špekulacije se vedno znova okrepijo ob prodajah premoženja, ki ga je nekoč financiral Hypo. Pri eni od teh prodaj je imel ključno vlogo Kostić.

Miodrag Kostić (desno zgoraj) je na pogrebu Zorana Đinđića nosil krsto z njegovim truplom. Foto: Reuters

Kostić premagal Kitajce in Američane – z nižjo ceno

Lani jeseni je družba Heta Asset Resolution, slaba banka nekdanjega Hypa, prodala luksuzni turistični kompleks v Savudriji, ki ima 261 apartmajev, 28 vil, luksuzno hotelsko plažo in kongresni center. Zgradil ga je Vegrad, na katerega je Hypo zaradi lepše podobe bilanc za nekaj časa prenesel tudi lastništvo. 

Njegov novi lastnik je Kostić, ki je za projektno podjetje Rezidencija Skiper odštel približno 65 milijonov evrov. 

A pri tem je imel Kostić očitno veliko srečo. Avstrijska slaba banka naj bi pred tem iz neznanega razloga zavrnila najmanj dva ponudnika (iz ZDA in Kitajske), ki sta za kompleks ponudila višjo ceno. V postopku prodaje naj bi Kostiću pomagali tudi nekateri nekdanji sodelavci Hypa.

Nenavadno je tudi to, da je po prevzemu na položaju ostal dolgoletni direktor Rezidencije Skiper Lovro Celio Cega, ki je v preiskavi zaradi suma 23 milijonov evrov vrednega oškodovanja Hypo banke. 

Še več, novi nadzorniki, ki jih je imenoval Kostić (med njimi je tudi Luka Bjeković, direktor za strategijo v MK Group), so direktorju celo okrepili pooblastila. 

Miodrag Kostić je za projektno podjetje Rezidencija Skiper odštel približno 65 milijonov evrov. Foto: skiper.hr

Dolga zgodovina Kostića in Hypa

Miodrag Kostić in Hypo imata sicer dolgo skupno zgodovino. 

Po informacijah, ki jih ni mogoče preveriti, naj bi z ljudmi iz banke prvič prišel v stik že v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Torej v obdobju Miloševićevega režima in sankcij proti Srbiji, ko je Kostić trgoval z nafto in drugimi dobrinami. 

V poznejših letih si je Kostić po zaslugi tesnih zvez z Đinđićem v zahodnih krogih zgradil ugled poslovneža, ki je iz Miloševićevega pravočasno prestopil v demokratični tabor, zato je veljal za "dobrega tajkuna". Spretno se je usedel na vlak sprememb v Srbiji in jih izkoristil na več načinov. 

Sočasno je v Srbiji tržni delež intenzivno povečevala Hypo banka. Kostić naj bi osebno poznal njenega direktorja Wolfganga Kultererja. V srbskem Hypu je imel pomembno vlogo Vladimir Čupić. Leta 2003 je postal namestnik direktorja srbskega Hypa, tri leta pozneje pa njegov prvi mož.

Srečevala sta se vso kariero

Ta podatek je pomemben, ker se Čupićeva kariera že skoraj dve desetletji prepleta s Kostićevo potjo. 

V obdobju Đinđićeve vlade je Čupić vodil agencijo za privatizacijo, ki je v tem času Kostićevi MK Group prodala tri tovarne sladkorja za skupno ceno devetih evrov (skupaj z dolgovi). 

Hypo banka se je v obdobju, ko je bil tam Čupić, zapletla v več spornih poslov, med drugim z nekdanjim lastnikom Delte Miroslavom Miškovićem. Po navedbah več medijev naj bi avstrijska banka obračala tudi denar narkokralja Darka Šarića. 

Leta 2007 je v okoliščinah, ki so jih preiskovale avstrijske oblasti, podjetje Hypo Alpe Adria Consultants prodala poslovnežu Petru Matiću, ta je pred tem skupaj s Kostićem v Beogradu kupil znamenito poslovno stavbo Ušće, kjer je bil nekoč sedež Komunistične partije Jugoslavije.

Miodrag Kostić naj bi osebno poznal direktorja Hypo banke Wolfganga Kultererja. Foto: Reuters

A tu stičnih točk med Kostićem in Čupićem še ni konec. Leta 2013 je Čupić prevzel vodenje AIK Banke, ki jo je takrat Kostić že lastniško naskakoval in – trdijo nekateri – iz sence tudi obvladoval.

V letih 2016 in 2017 pa je bil Čupić prvi finančnik srbske kmetijsko-predelovane družbe Viktorija Group. Tudi ta je že nekaj mesecev na Kostićevem radarju, saj si želi postati njen lastnik prek odkupa za 250 milijonov evrov bruto terjatev do te družbe. 

Kupil bi vse, a ima tudi težave

Pravijo, da v poslu ni naključij. Tudi zato je težko verjeti, da Kostić megle ne ustvarja namenoma. 

Na eni strani daje vtis, da je njegova finančna moč neizmerna. Samo v zadnjih mesecih se je resno zanimal za tri banke: ob Gorenjski banki še za Deželno banko Slovenije (DBS) in Komercijalno banko Beograd, v kateri je največji lastnik srbska država. 

Ob tem, ko je bil pri koncu postopek nakupa kompleksa v Savudriji, se je ukvarjal še s potegovanjem za nakup Marine Portorož, Viktorije Group, kmetijsko-prehranskega velikana PKB, ki ima v lasti 28.500 hektarjev zemljišč in celo nogometni klub Vojvodina. 

Hitrost te ekspanzije je za običajni poslovni svet več kot nenavadna in težko razumljiva. 

Na drugi strani ima Kostić v Srbiji že nekaj časa težave. 

Zaradi poslovnega modela, ki temelji na načrtnem dajanju in odkupovanju slabih posojil, zaradi katerih lahko pozneje dolžnikom zaseže zastavljeno premoženje, se je AIK Banka znašla pod drobnogledom srbske centralne banke. 

Petar Matić in Miodrag Kostić sta v Beogradu kupila znamenito poslovno stavbo Ušće, ki so jo leta 1999 bombardirali Natovi bombniki. Foto: Reuters

Zakaj Kostićev prihod ne moti tistih, ki odločajo?

Tam na vprašanja o ukrepih zoper banko ne odgovarjajo. Prav ti ukrepi, ki jih Kostić skrbno skriva pred javnostjo, so bili po naših informacijah krivi za nekatere njegove nenavadne poteze v zadnjem obdobju. 

Hkrati vpogled v nekatera podjetja, ki jih je kupil Kostić, razkriva, kako vsako novo naložbo izkoristi kot vzvod za novo posojilo. Na portoroškem hotelu je tako vpisana hipoteka za 15 milijonov evrov vredno posojilo, najeto pri ruski Sberbank. Njegov imperij se s takšnim veriženjem širi naprej.

Nedvomno bo Kostić tudi Gorenjsko banko, prvo banko na območju EU, uporabljal za agresivno širitev svojega imperija. 

Ker je to jasno že vnaprej, je toliko težje razumeti, da prihod njegovega kapitala v slovenski finančni sistem ne moti tistih, ki o tem odločajo. Morda pa bomo v prihodnjih letih izvedeli, zakaj.