Kaj je Mirko Tuš bankam speljal na Kitajsko

Tuš je namreč že lani v Hongkongu, nekdanji britanski koloniji na Kitajskem, ustanovil podjetje, na katerega je prenesel blagovne znamke trgovske verige Engrotuš, med njimi ključno blagovno znamko Tuš. S tem je v kot spravil tudi banke, ki so ga kljub prezadolženosti več let ohranjale pri življenju, in bodočega lastnika trgovin, ki mu bodo banke prodale delež. 

Kam so odšle blagovne znamke

Banke upnice so že lani jeseni začele prodajo 300 milijonov evrov terjatev do Skupine Tuš. Tretji največji slovenski trgovski verigi se je obetal nov začetek – z zdravimi finančnimi temelji in novim lastnikom, ki bi to postal s pretvorbo terjatev v delež. A ti načrti niso bili všeč Mirku Tušu, "očetu" Skupine Tuš, ki jo je pozneje pripeljal na rob obstoja.

Novembra lani, kmalu po začetku prodaje terjatev, se je odločil za nov manever. Blagovne znamke Engrotuša, ki so bile od leta 2011 v lasti Mirka in Tanje Tuš, je prenesel na podjetje Tus Global Group iz Hongkonga.

Kdo je njegov lastnik, uradno ni mogoče preveriti, zelo verjetno pa je to Mirko Tuš. Glede na to, da je bilo podjetje v tamkajšnji register vpisano od maja lani, je mogoče domnevati, da je bilo ustanovljeno prav za to, da je Tuš nanj prenesel blagovne znamke.

Sedež podjetja Tus Global Group v Hongkongu

Kako lahko Tuš zagreni življenje novemu lastniku

S tem je Mirko Tuš v roke dobil vzvod, s katerim lahko novemu lastniku Skupine Tuš povzroči nemalo težav.

Lastništvo blagovnih znamk mu namreč omogoča, da lahko:

• novemu lastniku trgovin prepreči uporabo blagovne znamke Tuš,
• od njega zahteva visoko nadomestilo oziroma odškodnino za njeno uporabo ali
• postavlja različne zahteve: ali po solastniškem deležu ali za to, da ostane na položaju direktorja.

Koliko mora Engrotuš plačevati v Hongkong za uporabo blagovnih znamk, med katerimi so tudi D*nar, Tušev Chef in Max, ni jasno. Tudi zato za zdaj ni mogoče napovedati, ali se bo novemu lastniku Engrotuša izplačalo plačevati nadomestilo v Hongkong ali se bo ta preprosto odločil trgovsko verigo preimenovati,  Foto: STA , kar bi ga verjetno stalo več deset milijonov evrov.

To sicer ni edini način, s katerimi naj bi Tuš preusmerjal del denarnega toka iz Engrotuša. V Hongkongu naj bi imel Tuš že od prej več podjetij, prek katerih naj bi uvažal neživilsko blago. Gre za izdelke iz različnih programov, ki jih uvaža iz Kitajske, pri čemer naj bi na njegovih podjetjih iz Hongkonga ostajal del marž.

V Tuš Holdingu niso razkrili, kolikšen je obseg letnega prometa s podjetji iz Hongkonga, saj naj bi šlo za poslovno skrivnost.

Banke prelisičil, a so mu vse oprostile

A v vsej zgodbi je najmanj logična vloga bank. 

Te so že do zdaj do Mirka Tuša in njegovega imperija pokazale neverjetno strpnost. Sploh ob dejstvu, da so bile nekatere druge, precej manj akutne finančne bolnike pripravljene potopiti ali jih – kot recimo Mercator – stiskati na različne načine: z zahtevami po vračanju posojil, visokimi obrestnimi merami v sporazumih o financiranju ali izplačevanjem visokih dividend. 

Kljub temu je bilo več kot šestletno sobivanje bank s Tušem agonija, ki so jo spremljali neuspešni večkratni sporazumi o financiranju, težave v osnovni trgovski dejavnosti in težki odnosi s Tušem. Ta jih je do zdaj že večkrat na različne načine prelisičil. Pred nosom in mimo njihove vednosti je odpeljal več deset milijonov evrov. 

Blagovno znamko "odnesel" že pri Tušmobilu

Prvič je to naredil pri prodaji Tušmobila, ki so jo od Mirka Tuša zahtevale banke. Dolgo časa je odlašal s prodajo mobilnega operaterja in zavračal zanj prenizke ponudbe. Leta 2014 se je nazadnje dogovoril s Telemachom, ki je za Tušmobil plačal 110 milijonov evrov.

Pozneje so banke, ki so prejele večino kupnine, izvedele, da se je Mirko Tuš vzporedno s Telemachom dogovoril še o prodaji Tušmobilove blagovne znamke, ki je bila na njihovo začudenje v lasti zakoncev Mirka in Tanje Tuš.

Čeprav jo je Telemach kmalu po prevzemu ugasnil, je zanjo plačal 29 milijonov evrov. Posla je bil sklenjen v Luksemburgu, kjer se konča lastništvo Telemacha, prejemnik sredstev pa naj bi bilo podjetje Middlesbor iz Hongkonga, za katerim naj bi stala zakonca Tuš. Za blagovno znamko nista prejela kupnine, ampak jo je Telemach "plačal" s terjatvami, ki sta jih na koncu pretvorila v lastniški delež nizozemske družbe United Group, lastnice Telemacha. 

Foto: STA , To dokazuje podatek iz registra v Luksemburgu, da je podjetje Middlesbor leta 2015 z 29 milijonov evrov vrednim vložkom postalo 3,5-odstotni lastnik tamkajšnjega podjetja Adria Luxco, prek katerega ameriški finančni sklad KKR in srbski poslovnež Dragan Šolak lastniško obvladujejo United Group. 

V Tuš nova metla že do poletja?

Engrotuš je zaradi poslabšanja poslovanja in upada dobička večkrat kršil tudi finančne zaveze, ki so jih od njega zahtevale banke. Kljub temu se niso odločile za razlastitev Mirka Tuša in razprodajo njegovega poslovnega imperija.

Namesto tega so mu večkrat pogledale skozi prste: po eni strani zaradi njegove tesne vpetosti v poslovanje skupine, po drugi strani pa tudi zato, ker je bil lastnik vseh blagovnih znamk v skupini Tuš.

Prodaja terjatev do skupine Tuš je sicer v sklepni fazi. Po naših informacijah je konzorcij bank, ki ga vodi Nova Ljubljanska banka (NLB), dobil najmanj eno zavezujočo ponudbo. Končna odločitev naj bi bila znana v dveh mesecih.

Bojazen bank, da bodo morale Tuševe terjatve prodati pod ceno, torej s precejšnjim diskontom, naj bi se izkazala za neupravičeno. Mednarodni skladi naj bi bili pripravljeni zanje plačati tudi več kot 50 odstotkov nominalne vrednosti.

Kako posluje Tušev imperij?

Kako posluje Skupina Tuš, v kateri so danes ostale zgolj trgovina in nepremičnine, bo predvidoma znano šele v drugi polovici letošnjega leta. Neuradno naj bi se njeno poslovanje zaradi gospodarskega okrevanja v lanskem letu nekoliko izboljšalo.

Kljub temu ima Engrotuš po dostopnih informacijah še vedno določene težave z denarnim tokom. Obveznosti do dobaviteljev namreč plačuje od osem do 15 dni po zapadlosti. V letu 2015 je ustvaril vsega sedem milijonov evrov denarnega toka iz poslovanja, kar pomeni, da bi bil dolgove sposoben vrniti v več kot 14 letih.

Konec leta 2015 je imel Engrotuš za več kot 60 milijonov evrov negativnega kapitala, torej več dolgov kot premoženja.

Foto: STA , Kljub temu v Tuš Holdingu zagotavljajo, da prestrukturiranje poteka uspešno. "Skupina Tuš se je v začetku lanskega leta s finančnimi upniki dogovorila o reprogramu finančnih obveznosti do leta 2020. Podpis sporazuma omogoča uravnotežen nadaljnji razvoj Skupine Tuš, ki ga v celoti izpolnjujemo," so pojasnili.

Dodali so, da so finančnim upnikom od leta 2011 do leta 2017 odplačali skoraj 300 milijonov evrov obresti in glavnic ter s svojim poslovanjem v državno blagajno prispevali več kot pol milijarde evrov. 

Kaj ga je pokopalo

Še leta 2007 se je Mirko Tuš, ki je svoj trgovski imperij ustvaril praktično iz nič, uvrstil na prvo mesto na seznamu najbogatejših Slovencev. Njegov Engrotuš je rasel, pridobival tržni delež in povečeval dobiček.

Toda kmalu je Tuševe načrte po širitvi v telekomunikacije, kinematografe in bencinske črpalke zaustavila finančna in gospodarska kriza. Njegov trgovsko-zabaviščni imperij je začel pešati pod bremenom dolgov, banke pa so zahtevale vračilo posojil.

Pred bankrotom ga je rešil dogovor z bankami, ki so mu leta 2011 odobrile moratorij na odplačilo več kot sto milijonov evrov zapadlih dolgov. V zameno je moral zastaviti ves svoj imperij, v naslednjih letih pa bi moral občutno okrepiti denarni tok iz poslovanja (EBITDA). 

To mu ni uspelo, tako da je skupina Tuš Holding do danes potrebovala še dva nova sporazuma o finančnem prestrukturiranju, nazadnje v lanskem letu.