Sobota, 5. 11. 2016, 16.09
7 let, 2 meseca
Podkupnine, grožnje in sabotaže – kako je nastal eden od največjih monopolov na svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,53
Uporabnik, ki kupuje ali nadgrajuje osebni računalnik, ima pri izbiri modela procesorja že več kot dve desetletji na voljo samo dva proizvajalca, Intel in AMD. Prvi ima danes več kot 80-odstotni tržni delež, drugi pa manj kot 20-odstotnega. Ali Intel res dela toliko boljše procesorje ali pa si je pri ustvarjanju monopola pomagal še kako drugače?
Skica, ki najbolje opisuje zadnjih deset let prizadevanj AMD, da bi vsaj malo zamajal Intelov prestol.
Da bi odgovorili na vprašanje iz uvoda, moramo čas zavrteti nazaj v leto 2005. Rivalstvo med Intelom in AMD, največjima proizvajalcema računalniških mikroprocesorjev na svetu, je bilo že takrat zelo vroče. AMD je s tržnim deležem v tistem obdobju dohitel in oktobra leta 2005 za krajši čas celo prehitel Intel, prej pa se mu ni približal celo večnost.
Družbi AMD je uspelo prehiteti Intel kljub temu, da ni imela sklenjene pogodbe s podjetjem Dell, takrat največjim proizvajalcem osebnih računalnikov na svetu in tudi enim od največjih kupcev Intelovih procesorjev.
Razlog za uspešnost AMD je bil Athlon 64, tisti čas odlična serija procesorjev tega podjetja. Lahko je storil karkoli, pa Intel Athlonov 64 takrat s svojimi procesorji Pentium 4 ni mogel preseči.
Athloni 64 so bili hitri kot strela in, kar je še pomembneje, cenejši od Pentiumov.
Pri AMD so se sicer že v prvi polovici leta 2005 spraševali, zakaj njihov tržni delež kljub zelo uspešni prodaji procesorjev Athlon 64 ter dobremu odzivu kritikov in uporabnikov kar noče in noče zrasti še bolj.
Sumiti so začeli, da ima prste vmes Intel, in tekmeca konec junija 2005 tožili zaradi nelojalne konkurence (dejanj, ki so v škodo drugim podjetjem na trgu, torej AMD).
Pri AMD-ju so že zelo kmalu posumili, da Intel sabotira prodajo njihovih procesorjev. Imeli so prav.
Izkazalo se je, da je tam, kjer je dim, res ogenj
Kot sta v ločenih preiskavah konec prejšnjega desetletja ugotovili ameriška Zvezna komisija za trgovino (FTC) in Evropska komisija, je bil Intel res kriv dejanj, za katera ga je več let prej obtožil njegov večni rival. Kakšna polena je Intel pod noge vrgel AMD?
Podkupnine
Intel je proizvajalcem osebnih računalnikov (tako imenovani OEM) več let ponujal posebne ugodnosti (popuste, cenejše oglaševanje) in jim celo plačeval iz lastnega žepa, da niso kupovali procesorjev znamke AMD. Proizvajalcem računalnikov je bilo prav, saj so s takšnim partnerstvom z Intelom zaslužili več, kot če bi v svojih napravah prodajali sicer hitrejše čipe znamke Athlon 64.
Intel je plačeval tudi proizvajalcem druge strojne in programske opreme, da so na svoje izdelke namesto nalepk z napisom "Združljivo s procesorji AMD" lepili nalepke "Združljivo s procesorji Intel". (Fotografija je simbolična.)
Grožnje
Proizvajalcem računalnikov, ki se sprva niso želeli pokoriti Intelu, je ta zagrozil s povračilnimi ukrepi – če bi na trgu kdaj začelo primanjkovati procesorjev, bi se znašli na zadnjem mestu seznama proizvajalcev, ki so na vrsti za novo pošiljko Intelovih.
Podjetje je proizvajalcem osebnih računalnikov grozilo tudi z zajezitvijo toka oglaševalskega denarja.
Sabotaža
Intel je svoj prevajalnik (tako imenovani compiler – program, ki zapletene programske jezike prevaja v preproste, da jih razume tudi strojna oprema) predelal tako, da so programi, napisani z njegovo pomočjo, na procesorjih AMD delovali počasneje. Ne le na takratnih, ampak vseh. Vsi programi, zapisani s tistimi različicami prevajalnika, bodo na AMD-jevih procesorjih vedno delovali počasneje kot na Intelovih, tudi leta 2030, na primer.
Intelu je zvezno sodišče ZDA ukazalo, naj preneha sabotaže prevajalnika, a tega ni storil nikoli. Z Zvezno komisijo za trgovino se je dogovoril za zunajsodno poravnavo kazni, kar pa je pomenilo, da mu ni bilo treba ubogati zahteve sodišča.
Ker so mu dokazali dejanja nelojalne konkurence, je moral Intel seči globoko v žep in poravnati kazni – Evropski komisiji skoraj 1,5 milijarde dolarjev, AMD pa 1,25 milijarde dolarjev. A to je bil pljunek v morje v primerjavi s tem, kakšno škodo družbi AMD in kakšno korist sebi je Intel medtem že naredil.
Učinek snežne kepe
AMD je po letu 2005 zaradi Intelovih dejanj začel izgubljati tako tržni delež kot prihodek, Intel pa je v prihodnjih letih tudi na krilih zelo dobrih novih procesorjev Core2 izkusil astronomsko rast obeh.
Podkupovanje OEM kmalu ni bilo več potrebno, saj so kupci zaradi hitrejšega delovanja čipov, kar je bila tudi posledica sabotaž, začeli bolj zaupati Intelu. Danes ima na trgu računalniških mikroprocesorjev več kot 80-odstotni tržni delež, AMD pa manj kot 20-odstotnega (vir).
Intelovi mikroprocesorji so v realnih scenarijih (med normalno uporabo) danes od 10 do 15 odstotkov hitrejši od primerljivih AMD-jevih. So pa ti občutno, občutno cenejši - za manj denarja pri AMD-ju dobimo več procesorja.
Se lahko AMD vrne v igro z duhovnim naslednikom Athlonov 64?
AMD za pomlad 2017 pripravlja izid družine mikroprocesorjev Zen, ki jih je pomagal razviti Jim Keller, oče procesorjev Athlon 64.
Poznavalci pravijo, da bodo procesorji Zen bolj energetsko učinkoviti in precej zmogljivejši od trenutno aktualnih procesorjev AMD FX, ki temeljijo na pet let stari arhitekturi Bulldozer, ter končno znova dostojen tekmec Intelovi procesorski vojski.
