Petek, 2. 6. 2023, 22.14
1 leto, 6 mesecev
Zloglasni eksperiment Moskve: je to najnevarnejše letalo v zgodovini?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,62
Sovjetski tupoljev tu-144 je prvič poletel 31. decembra 1968 in za nekaj več kot dva meseca prehitel krstni polet francosko-britanskega concorda, ki pa se mu je nato kasneje smejalo precej bolj, saj je njegova kariera potniškega prevoznika trajala kar 22 let dlje.
Nedelja, 3. junij 1973, Goussainville, obrobje Pariza. "Jim bomo že pokazali," je svoji posadki samozavestno rekel sovjetski pilot Mihail Kozlov in se pripravil na polet. Tistega dne je zgrabil krmilo tupoljeva tu-144, ob legendarnem concordu enega od dveh nadzvočnih potniških letal, ki sta bili kadarkoli v uporabi, in zmogljivosti nesojenega ponosa sovjetskega civilnega letalstva predstavil množici z vsega sveta, ki se je zbrala na pariškem letalskem mitingu. Štirinajst ljudi ni dočakalo naslednjega dne: Kozlov in njegov kopilot sta izgubila nadzor nad letalom, to je razpadlo v zraku in strmoglavilo. Umrlo je vseh šest članov posadke in osem ljudi na tleh. Usodni 3. junij pred natanko 50 leti je le eden od razlogov, zakaj tupoljev tu-144 slovi kot eno od najslabših potniških letal vseh časov. Njegovo izjemno kratko kariero so zaznamovali številne okvare, nesreče in drugi incidenti.
Tupoljev tu-144 med enim od prvih preizkusnih poletov
Vlada Sovjetske zveze je razvoj nadzvočnega potniškega letala blagoslovila v prvi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja in ga zaupala letalskemu inženirju Alekseju Tupoljevu, sinu sovjetskega letalskega pionirja Andreja Tupoljeva.
Cilj je bil prehiteti Zahod oziroma francosko-britansko navezo, ki je istočasno razvijala svoje nadzvočno potniško letalo, concorda. Njegov krstni polet je bil napovedan za prvo četrtletje 1969.
Tupoljev tu-144, kot so Sovjeti poimenovali svoje nadzvočno letalo, je zato moral leteti že leta 1968. Roka so se držali, a le za las, tu-144 se je v zrak prvič dvignil 31. decembra 1968, concorde šele 2. marca 1969.
Več teorij zarote pravi, da so sovjetski vohuni kradli podatke o razvoju concorda (na fotografiji spodaj), Aleksej Tupoljev pa jih je nato uporabil pri sestavljanju tu-144 (na fotografiji zgoraj), a letali sta si bili v mnogo pogledih podobni zgolj zaradi videza. Med drugim sta imeli različne motorje ter nadzorne in zaviralne sisteme, drugačna sta bila tudi sistema za prezračevanje kabine. Ena od teorij zarote pravi, da so Francozi in Britanci, ki so razvijali concorda, sovjetskim vohunom namenoma podtaknili napačne informacije, da bi bilo letalo tu-144 pozneje slabše od concorda. Glede na to, da tu-144 velja za tehnično polomijo, teorija morda celo ni tako privlečena za lase.
Hitreje od zvoka je tu-144 nato prvič letel junija 1969 in še enkrat prehitel concorda, ta je zvočni zid prebil šele 1. oktobra istega leta. Prvi je dosegel tudi tako imenovano hitrost mach 2, kar je skoraj 2.500 kilometrov na uro.
Sovjetska zveza se je zaradi opisanih dosežkov tupoljeva tu-144 tolkla po prsih, a nadzvočno letalo je ihto, da bi jo vzhodni blok s tehnološkimi dosežki na področju letalstva podkuril Zahodu, pozneje drago plačalo.
Letalski miting 1973: zaradi tu-144 umrlo 14 ljudi
Leto tupoljev tu-144 je Sovjetska zveza svetu prvič pokazala junija 1973 na letalskem mitingu v Parizu. Šlo je tudi za prvi letalski dogodek, ki sta se ga udeležili obe nadzvočni potniški letali.
Miting je zaznamovala huda nesreča, ta se je zgodila 3. junija, v njej pa je bil udeležen prav tu-144. Med postopkom pristajanja je pilot nenadoma izvedel nepričakovan manever prestrmega spuščanja proti tlom. Iz položaja se posadka letala nato ni več mogla rešiti.
Tu-144 je zaradi prevelikih sil v zraku razpadel in treščil v bližnje naselje ter uničil 15 hiš. Umrlo je vseh šest članov posadke in še osem ljudi na tleh.
O razlogih za nesrečo sta krožili dve teoriji. Ena je bila, da je vodstvo Sovjetske zveze pilotom ukazalo postavljanje pred občinstvom in izvedbo manevra, s katerim bi tu-144 lahko zasenčil predstavo concorda.
Vzlet tupoljeva tu-144 na pariškem letalskem mitingu leta 1973. Na tla se je vrnil v kosih.
Druga teorija pravi, da se je pilot v resnici izognil vohunskemu francoskemu vojaškemu letalu mirage, ki naj bi si poskusilo od bližje ogledati obliko kanardov, to so majhna krila ali predkrilca, nameščena pred glavnimi krili, na trupu tu-144.
Tragična nesreča na obronkih Pariza je že nakazala, v katero smer se bodo premikale stvari.
Potniki so se s tu-144 peljali samo 55-krat: lahko so srečni, da so ostali živi
Prvi komercialni poleti tupoljeva tu-144 so se začeli decembra 1975 s prevozom tovora, potniška linija na relaciji Moskva–Almati (danes v Kazahstanu), edina, na kateri je kadarkoli letel tu-144, pa je bila krščena 1. novembra 1977.
Čez natanko sedem mesecev, 1. junija 1978, je tupoljev tu-144 opravil svoj 55. in hkrati tudi zadnji potniški polet. Le nekaj dni prej, 23. maja, je med preizkusom namreč strmoglavil model z izboljšanim dometom tu-144D, ki bi lahko opravljal polete na daljših relacijah. Umrla sta oba pilota.
Sovjetska zveza je nadaljnji razvoj in proizvodnjo letala tu-144 dokončno preklicala 1. julija 1983. V tem obdobju je tupoljev opravil samo 102 poleta – 55 je bilo potniških, preostali pa tovorni.
Dokaz, kako zelo je bil političnemu vrhu pomemben prestiž, ki ga je prinašalo nadzvočno potniško letalo, je bil polet 25. januarja 1978, med katerim je odpovedalo kar 22 od 24 sistemov na krovu letala, od tega tretjina še pred vzletom. Tu-144 se je takrat vseeno dvignil v zrak, ker je bilo med potniki tudi precej domačih in tujih novinarjev, gospodarstvenikov in politikov. Med približevanjem cilju je delno odpovedal sistem za spust koles, kar bi pomenilo, da bi tu-144 pri hitrosti več kot 300 kilometrov na uro moral pristati s kolesi, ki so bila spuščena samo na desni strani letala. Sovjetske oblasti so takrat pričakovale katastrofo in o možnosti, da se zgodi, obvestile tudi takratnega prvega moža Sovjetske zveze Leonida Brežnjeva.
Zakaj je propadel tu-144
Sovjetski inženirji, ki so sodelovali pri programu tupoljev tu-144, so pozneje večkrat pojasnili, da je bilo nadzvočno potniško letalo žrtev prevelike želje Sovjetske zveze, da bi na področju tehnoloških dosežkov prehitela Zahod.
Razvoj tu-144 je zaradi tega zaznamovala predvsem velika površnost, ki se je odražala v številnih tehničnih okvarah letala. Med 102 komercialnima poletoma tu-144 se jih je zgodilo 226, kar je v povprečju 2,2 na polet. Tretjina je bila tako kritičnih, da bi moralo letalo takoj najti pristajalno stezo.
Ob številnih okvarah in dveh nesrečah (letalski miting leta 1973 in strmoglavljenje tu-144D leta 1978) je bilo razlogov za opustitev tupoljeva tu-144 še več.
- Večja poraba goriva kot pri concordu, zaradi česar je imel tu-144 manjši domet od francosko-britanskega sodobnika.
- Nevarno visoka hitrost ob pristajanju. To težavo so dodatno stopnjevale pogoste okvare zavor in mehanizma za spust koles.
- Izjemen hrup v kabini, zaradi katerega sta se med pogovorom komaj slišala potnika, ki sta sedela na sosednjih sedežih.
Tupoljev tu-144 na vzletni stezi. To je sicer muzejski primerek, saj je fotografija nastala dolgo po zadnjem poletu tu-144.
- Strukturne težave, ki so v trupu letala med preizkusi povzročile nastajanje razpok že pri 70 odstotkih pričakovane obremenitve med poletom, zaradi načina proizvodnje letala pa jih je bilo zelo težko popravljati.
- Sovjetska tehnologija takrat preprosto ni bila kos zahtevam za razvoj zanesljivega nadzvočnega letala. Zahod so pozneje večkrat prosili, da z njimi deli svoje tehnološke rešitve, a ker bi jih bilo mogoče uporabiti tudi v vojaške namene, ZDA in njihovi zavezniki ter Sovjetska zveza in njeni zavezniki pa so bili vpleteni v tako imenovano hladno vojno, prošnjam niso ugodili.
Tupoljev tu-144 je povzročil manj smrti od concorda, ki je imel le eno nesrečo, a je ta pomenila njegov konec
Francosko-britanski concorde, najbližji in tudi edini nadzvočni tekmec tupoljeva tu-144, je veljal za precej bolj zanesljivo prevozno sredstvo. Concorde je opravil okrog 50 tisoč komercialnih potniških poletov oziroma skoraj tisočkrat več od tupoljeva. A concorde je po drugi strani povzročil tudi precej več smrti od sovjetskega letala.
Prizor, ki je 25. julija 2000 šokiral svet: goreči concorde med vzletom s pariškega letališča. Strmoglavil je manj kot dve minuti poznele.
Kar 113 ljudi je usodnega 25. julija 2000 umrlo v Franciji, ko je concorde letalskega prevoznika Air France med vzletom s pariškega letališča Charles de Gaulle zagorel in kmalu zatem strmoglavil v bližnji hotel. Umrlo je vseh 109 potnikov in članov posadke letala ter še štiri osebe, ki so bile v hotelu.
To je bila, če odštejemo nekaj manjših incidentov, ki so jih med poletom in vzleti povzročile okvare krmila in koles, edina nesreča concorda, vendar je bila tako resna, da so bili letalu po njej šteti dnevi. Concorde je prvič znova poletel šele več kot leto dni po nesreči, leta 2003 pa sta ga upokojila njegova edina operaterja, Air France in British Airways.
S tu-144 je pozneje letela celo ameriška vesoljska agencija Nasa
Po komercialni upokojitvi in prenehanju proizvodnje tupoljeva tu-144 so preostala letala, skupno so jih naredili samo 16, postala leteči laboratoriji in orodje za urjenje sovjetskih kozmonavtov, ki so se pripravljali na polet z vesoljskim plovilom buran.
Vesoljski program buran, sovjetski odgovor na ameriški space shuttle, je bil veliko razočaranje. V vesolje se je dvignil samo enkrat, 15. novembra 1988, in še to brez posadke.
Enega je dolgo po razpadu Sovjetske zveze in koncu hladne vojne leta 1995 kupila celo ameriška vesoljska agencija Nasa in z njim opravila 27 poletov v raziskovalne namene. Tupoljev tu-144 je bil zadnjič v zraku 14. aprila 1999.
Edini kraj zunaj Rusije, kjer je danes mogoče videti tupoljeva tu-144
Kdor želi danes v živo videti letalo tu-144, a zaradi trenutnih geopolitičnih razmer ne bi ravno potoval v Rusijo, kjer jih je razstavljenih kar nekaj, mora obiskati avtomobilski in tehnični muzej v mestu Sinsheim v Nemčiji.
To je tudi edini kraj na svetu, kjer drugo ob drugem počivata obe nadzvočni potniški letali, ki sta kadarkoli leteli, torej tupoljev tu-144 in concorde.
Concorde (1) in tupoljev tu-144 (2) na strehi avtomobilskega in tehničnega muzeja v Sinsheimu v Nemčiji
Streha muzeja v Sinsheimu na satelitski sliki:
Izvirna različica članka je bila objavljena 6. januarja 2019.
