Nedelja, 18. 2. 2018, 17.59
6 let, 10 mesecev
Kdo so fantje, ki jih Korejci častijo kot Slovenci Dončića in Prevca?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,42
1
Ena od posebnosti Južne Koreje, organizatorke letošnjih zimskih olimpijskih iger, je vpetost računalniških iger v tamkajšnje življenje in kulturo. Z njimi se v prostem času ukvarja približno polovica od malce več kot 50 milijonov prebivalcev, država pa velja tudi za zibelko e-športa oziroma profesionalnega igranja računalniških iger. Tisti, ki so v tem najboljši, imajo status superzvezdnikov. To je pet stvari, ki jih morate vedeti o južnokorejski zaljubljenosti v računalniške igre.
Sanje marsikaterega južnokorejskega mladostnika so, da bi postal profesionalni igralec računalniških iger in prestopil v katerega od velikih "klubov", v katerih posamezniki letno zaslužijo tudi več sto tisoč evrov.
Računalniške igre so v Južni Koreji nacionalni šport
Za to, da ljubezen do ali pa vsaj zanimanje za računalniške igre druži vsaj polovico državljanov Južne Koreje, je v največji meri zaslužen zelo dobro zastavljen načrt za tehnološki razvoj države po azijski finančni krizi leta 1997. Južna Koreja je takrat začela konkretno prenovo omrežne infrastrukture, kar je eden glavnih razlogov za to, da ima danes najboljšo pokritost s hitrim širokopasovnim internetom med vsemi državami sveta (vir).
Kdaj točno se je začela južnokorejska norija z računalniškimi igrami, je težko reči, a za prelomnico nekako velja leto 1998, ko sta izšli računalniški igri Lineage (domišljijsko igranje vlog) in StarCraft (znanstvenofantastična strategija).
Ker sta obe igri v prvi vrsti namenjeni igranju prek internetne povezave z drugimi igralci iz mesa in krvi, sta v Južni Koreji, kjer je v družbi globoko zakoreninjena tekmovalnost, postali takojšnji uspešnici in veljata za začetnici revolucije, po kateri so tekmovanja v računalniških igrah postale nacionalni šport Južne Koreje.
Že leta 2000 so v Južni Koreji s podporo tamkajšnjih ministrstev za kulturo in turizem ter tehnologijo in komunikacije ter znanih korporativnih sponzorjev, v prvi vrsti Samsunga in Microsofta, organizirali World Cyber Games (WCG), prvi veliki mednarodni turnir v računalniških igrah oziroma v tako imenovanem e-športu.
E-šport je predvsem po zaslugi WCG do danes postal tema, o kateri se govori tudi kot o kandidatu za uvrstitev na prihodnje olimpijske igre. Postal je globalni fenomen, ki ga spremlja na milijone ljudi, in več milijard evrov vredna industrija, ki se ji čedalje pogosteje priključujejo velika tehnološka imena, kot sta Intel in Amazon.
Takole so danes videti največja svetovna tekmovanja v računalniških igrah. Na lokaciji si jih pogosto ogleda več tisoč ljudi, prek prenosov v živo na spletu pa še več deset milijonov gledalcev.
A e-šport tako zelo kot v Južni Koreji še vedno ni priljubljen nikjer drugje. Sprehajalec po ulicah Seula, južnokorejske prestolnice, bo na vsakem koraku videl oglase za računalniške igre in tekmovanja, na televiziji se 24 ur dnevno vrtijo prenosi turnirjev v igrah, najboljši južnokorejski e-športniki pa so za marsikoga bogovi.
"Faker", "Moon", "BoxeR" in drugi so južnokorejski Luka Dončić, Peter Prevc, Tina Maze
Biti najboljši v računalniški igri v Južni Koreji pomeni isto kot biti najboljši košarkaš, nogometaš ali smučar v kateri drugi državi.
Južnokorejska vlada je že leta 2006 ocenila, da e-športne dogodke spremlja okrog deset milijonov ljudi, številka je zdaj verjetno še višja. Glede na to, da imajo pogosto večje občinstvo kot nogometaši ali atleti, so južnokorejski profesionalni igralci računalniških iger postali zelo prepoznavni.
Člani ekipe SK Telecom T1 K, ki velja za eno najboljših moštev v tekmovanju v igri League of Legends na svetu. V ospredju na sredini stoji Lee Sang Hyeok, v Južni Koreji ga bolj poznajo po vzdevku "Faker", ki je po mnenju mnogo navdušencev nad e-športom kljub temu, da ima samo 21 let, najboljši igralec League of Legends vseh časov in eden najboljših e-športnikov ta hip.
Najboljši med njimi uživajo v statusu superzvezdnikov: z njimi podjetja, kot sta Samsung in SK Telecom (največji južnokorejski telekomunikacijski operater), sklepajo sponzorske pogodbe, pojavljajo se v oglasnih kampanjah, vabijo jih v pogovorne oddaje, o njih poročajo pri večernih poročilih.
Največji južnokorejski zvezdniki e-športa imajo ogromno privržencev, ki ustanavljajo tudi navijaške klube z več deset tisoč in celo več sto tisoč člani.
Južnokorejski e-športniki pogosto živijo v skupnih prostorih in v računalniških igrah trenirajo od 12 do 15 ur dnevno. Večina profesionalnih igralcev, ki so del ekip, ima tudi športne trenerje ter svetovalce za prehrano in počutje.
Če želijo zmagovati, morajo namreč biti v dobri psihofizični pripravljenosti, saj je na najvišji ravni tekmovanj v računalniških igrah na koncu pogosto vse odvisno od mehanske izurjenosti oziroma od tega, kdo prej pritisne določeno tipko. To bo bolje počel igralec, ki je optimalno pripravljen z vseh vidikov, ne le izkušenosti v računalniški igri.
Poglejte, kako je videti prenos tekme v e-športu v živo ter kako glasni so navijači in komentatorji:
Najboljši južnokorejski e-športniki hkrati zaslužijo veliko in malo denarja
Odvisno od tega, s kom jim primerjamo, seveda.
Lee Sang Hyeok ali Faker je star samo 21 let, pa je z zmagami na tekmovanjih do zdaj zaslužil 930 tisoč evrov. Nekomu, ki na računalniške igre gleda zviška oziroma kot na zabavo za otroke in otročje odrasle, se bo to zdel absurdno previsok znesek.
A glede na to, da Lee kljub mladosti že nekaj časa velja za najboljšega igralca na svetu v najbolj priljubljenem e-športu, igri League of Legends, to morda ni tako veliko.
Lionel Messi toliko, kot znaša življenjski zaslužek Leeja, zasluži v dveh tednih igranja za Barcelono, na primer. Najboljši teniški igralci na svetu za zmago na enem od velikih turnirjev v žep pospravijo nekajkrat toliko.
Tudi največji zaslužkar v e-športu vseh časov, 25-letni Nemec iranskih korenin Kuro Salehi Takhasomi - KuroKy, nima ravno bajnega bogastva. Z nagradami za zmagovanje na tekmovanjih je do zdaj zaslužil 2,8 milijona evrov, kar je trikrat toliko kot Faker, je pa res, da KuroKy tekmuje že precej dlje.
Ceremonije ob sklepnih finalnih obračunih na velikih turnirjih v računalniških igrah po spektakularnosti pogosto presegajo marsikateri drug šport:
Pri nas se ljudje družijo v gostilnah, Južni Korejci pa gredo v PC bange
Eden od razlogov, zakaj so računalniške igre v Južni Koreji z naskokom najbolj priljubljena oblika preživljanja prostega časa, so tako imenovani PC bangi. Gre za lokale z nekaj deset računalniki, na katerih je mogoče za okoli evro na uro igrati vse v Južni Koreji najbolj priljubljene računalniške igre.
Številni PC bangi, v Južni Koreji jih je več deset tisoč, precej pa jih je odprtih 24 ur na dan in vse dni v tednu, so se dejstvu, da ljudje tam preživljajo ogromno časa, prilagodili tako, da so začeli prodajati tudi hrano in pijačo.
Na zahodu so bile nekaj podobnega internetne kavarne, a so v bolj razvitih krajih zvečine že povsem izumrle, PC bangi pa v Južni Koreji cvetijo. Eden od razlogov za to je, da si mnogo državljanov Južne Koreje, predvsem mlajših, ne more ali pa noče kupiti dovolj zmogljivega računalnika, ki bi lahko poganjal želene igre, v PC bangih pa jih lahko uporabljajo razmeroma poceni.
Pepelkin zakon
Priljubljenost računalniških iger v Južni Koreji ima tudi temno plat. Južnokorejske oblasti ocenjujejo, da je z igrami zasvojen vsak 20. državljan, v resni nevarnosti, da postane zasvojen, pa je že vsak deseti.
Zaradi te problematike so se v Južni Koreji že dogajale tragedije - ljudje so umirali po maratonskih seansah računalniških iger ali pa so zaradi zapostavljenosti, ki je bila posledica maratonskih seans, umirali njihovi otroci.
V Južni Koreji zato delujejo številni centri za "zdravljenje" odvisnosti od računalniških iger, tamkajšnja vlada pa je leta 2011 sprejela tudi tako imenovan Pepelkin zakon. Ta mladostnikom do 16. leta starosti, ki za dostop do spleta in iger potrebujejo osebni elektronski certifikat, preprečuje, da bi računalniške igre igrali med 22. uro zvečer in 6. uro zjutraj.
1