Call of Duty: Modern Warfare 3

Igra Call of Duty: Modern Warfare 3 je imela v prvem dnevu prodaje s 6,5 milijona prodanih kopij 400 milijonov dolarjev prihodka, v 16 dneh presegla milijardo zelencev in podrla rekord Avatarja, ki je enak kupček zbral v dnevu več. Gre za igro, ki se prodaja brez posebne promocije, naši bralci pa ste jo v anketi s skoraj dvesto glasovi izbrali za najboljšo igro preteklega leta. Plosk, plosk ali pač?

Samo mrtvi so videli konec vojne In kaj nam prinaša najbolj prodajan in zaslužkarski osmi del sage Klica dolžnosti. Na koncu drugega dela serije Modern Warfare smo po preobratih igro končali s krvavečim Škotom Johnom "Soapom" MacTavishom, ki ga je dobri stari John Price med svojim modrovanjem z londonskim naglasom vlekel v Nikolajev helikopter. Fantje so si na grbo nakopali več sovražnikov kot Cristiano Ronaldo zaradi svojih zaigranih padcev, tako teroriste in nacionalistične Ruse kot tudi zahodne zaveznike. Skrijejo se v Afganistan, kjer jih med Johnovim oživljanjem, ki ga (khm, khm) ljubkovalno kličejo "Milo", napadejo sile Vladimirja Makarova. Medtem po svetu še vedno divja tretja svetovna vojna. Begajoče, če obeh predhodnikov, ki vam jih salutirajoč priporočamo, še niste preigrali.

Med misijami boste stopili v kožo vojakov na bojiščih tretje svetovne vojne po vsem svetu in jih skušali preživeti kot Američan in Britanec, celo nesrečni civilist, večino časa pa boste vseeno preždeli v glavi ruskega Yurija (ne tistega iz Red Alerta), nekdanjega člana enote Specnaz. Najzanimivejša se nam je zdela vloga telesnega stražarja ruskega predsednika, ki ga želijo ugrabiti ruski ultrana¬cionalisti, vi pa svoje orientacijske sposobnosti preizkušate na letalu, ki strmoglavlja. Na škornjih boste prav tako zbirali mestni prah New Yorka, ki ga je "umetniško" predelala rulja iz Moskve, in bolj ali manj okupiranih evropskih prestolnic. Ne boste se ognili blatu Sierre Leone, ne bo manjkalo niti preganjanja teroristov ter Rdeče armade pod vodo in v zraku, z vojaškimi letali, s helikopterjev in iz tankov …

Igra ali režiran spektakel? Vse skupaj pa le ni novo in nikoli videno, pravzaprav je zgodba precej enostranska in pozabljiva. Dogodki, ki naj bi nas pustili odprtih ust, zvodenijo v stalnem navalu akcije, iskanju še bolj spektakularnega in pričakovanju vedno "novih" in "nepredvidenih" dogodkov. Vedno se sprašuješ le, kdaj se bo zgodilo spet nekaj veličastnega, ob videnem uživaš, a je dogajanja toliko, da je razsutje Eifflovega stolpa kmalu pozabljeno. Igra ima nedvomno filmski pečat, več je tudi sekvenc, kjer moramo pravilno pritisniti zaporedje gumbov, vojaški sotrpini nas neprestano podijo v nov boj proti množici precej neosebnih nasprotnikov in nekako se ne čudimo več, da tokrat ni vključenega zombi igralnega načina.

Med "nažiganjem" ves čas z enim očesom pogledujete k točkam, kjer se igra shrani, med samim dogajanjem pa nimate veliko priložnosti, da bi se ustavili in opazovali okolico, razen v primerih, ko nam igra sama preusmeri pozornost na posebne učinke. Od Klica dolžnosti ne pričakujte veliko previdnega skrivanja in lazenja po blatu, da nas nasprotnik ne bi opazil. Večinoma se mu "švarcenegersko" nastavimo in mu v precej nespametno betico pošljemo točo svinca ter občasno počakamo, da nas mine rdeče obarvan zaslon, ki opozarja na skorajšnji "crkot". Umetna pamet, razen skrivanja in občasnega nepredvidljivega "uletavanja" v Sierri Leone (precejšnja podobnost z brazilsko favelo iz drugega dela), ne zahteva večjega prilagajanja, večja težavnost pa pomeni le natančnejše nasprotnike.

Če smo v predhodnikih vedno malce trepetali za najbližjimi soldatskimi sotrpini, srečanje z matildo za nekaj njih v tretji svetovni vojni ne zbudi čustev, ki jih doživlja vaša stara mama ob priljubljeni limonadi po Juanovem nemogoče dolgem umiranju. Sekunda tišine za padle in gremo naprej po začrtani poti (o prostem vandranju niti ne razmišljajte) do, recimo da zadovoljivega, konca sage. Enoigralski način tako nima posebne vrednosti vnovičnega preigravanja, kratke kampanje pa so postale prenosljiva bolezen moderne serije, saj se boste skozi filmsko, spektakularno in z akcijo naphano zgodbo skozi množico sovragov prebili v petih urah in drobižu igralnega časa.

Spec ops, preživetje in večigralstvo Nekaj tolažbe nam nudijo igralni način spec ops, 16 dodatnih misij (v prejšnjem delu 23), ki delno dopolnjujejo kampanjo, in tako imenovani survival. V zadnjem lahko sodelujeta tudi dva igralca, bojevali pa se boste z valovi, plimo in cunamijem vse težjih nasprotnikov na enakih kartah, kot jih boste izkusili v večigralskem načinu. Igranje spec ops in preživetja razvija vaš profil in odklepa nova krepelca, dodatke za njih in drugo vojaško opremo. Ko v preživetju v pekel spravite val sovražnikov in najverjetneje od samega hudiča dobite denar, pridobite dostop do vročih točk, kjer lahko nakupujete arzenal.

Najtežje, a najslajše je seveda nalinijsko mikastenje sosedovega mulca v večigralskem načinu in tu se boste znašli kot riba v vodi, če ste le kdaj v zgodovini osmih iger izkusili tudi to plat vojaškega udejstvovanja. Bliskovita akcija in nagrajevanje vas lahko zasvojita, da si boste ob treh zjutraj želeli izpolniti le še en izziv, s katerimi bi dobili nove točke. Šestnajst kart predstavlja odlična okolja za nastavljanje bomb, krajo zastav, nadzor ozemlja in strelski obračun, ki prinaša novost potrjenega uboja. Potrditev dosežete s tem, da poberete vojaške ploščice ubitega nasprotnika, lahko pa jo tudi preprečite tako, da poberete ploščice padlega soborca, kar preprečuje nadležno kampiranje nekaterih igralcev. Umiranje bo hitro, kakor je tudi čudežno vstajenje na bojišču, izbira orožja pa je s prilagajanjem in nadgradnjo resnično ogromna.

Bang bang, my baby shot me down ... Tretji moderni del streljaške serije Call of Duty je pokazal, da so njegovi stvaritelji izprane kamuflažne uniforme zamenjali s poslovnimi oblekami in ne mislijo spreminjati svojega koncepta, ki jim prinaša milijarde. S tem je odziva nabornikov na klic dolžnosti sicer veliko, izkušeni veterani pa si bodo raje samo prižgali cigaro, pobrisali prah z brzostrelke na zidu in se hrepeneče ozrli po obledelih medaljah starih dni.

Igrala: PC, PlayStation 3, Xbox 360, Wii, DS Zvrst: prvoosebna "streljačina" Razvijalec: Infinity Ward, Sledgehammer Games Založnik: Activision

Splošna ocena: 81

Lestvica ocen 1–10: Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11–20: Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21–30: Igram, ker sem mazohist. 31–40: Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41–50: Igre bi se lotil samo v službenem času. 51–60: Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61–70: Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71–80: Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81–90: Odlična igra z elementi klasike. 91–100: Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.