Navidezni nasprotniki velikih korporacij so pravzaprav njihovi največji podporniki

"Koruza SmartStax vsebuje šest genov za odpornost proti veliki večini njenih škodljivcev in še dva gena za odpornost proti herbicidoma glifosat in glufosinat. Prvi geni (Cry) izvirajo iz bakterije Bacillus thuringiensis in tvorijo beljakovine, ki so strupene samo za tarčne insekte, in sicer že v zelo majhni količini.

Namenoma pa so zbrani le tisti, ki ne škodijo koristnim žuželkam, recimo čebelam ali metuljem, in tudi ne ljudem ali okolju," je prepričan prof. dr. Borut Bohanec, predstojnik Oddelka za agronomijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti, ki se znanstveno ukvarja predvsem z rastlinsko biotehnologijo, žlahtnjenjem rastlin in genetiko.

Toda v javnosti, tako strokovni kot nestrokovni, je mnogo pomislekov, da so gensko spremenjene poljščine in živila nevarna in škodljiva. Zakaj? Na čem temeljijo?

Te izjave se neprestano spreminjajo. Enkrat jim niso všeč geni za odpornost proti antibiotikom, potem ko biotehnologi te gene umaknejo in zamenjajo z drugimi, jim spet kaj drugega ni všeč. Težko sploh navedem vse strahove, včasih so prav absurdni, na primer strah pred rakom, impotenco, alergijami itd. Zadnje je še posebej nelogično, ker se prav alergenost preverja ob sproščanju, in to le pri gensko spremenjenih sortah, in ker je prav s to metodo mogoče prej alergene rastline spremeniti v nealergene.

Zakaj ti strahovi v javnosti?

Je pač dejstvo, da je s hrano ljudi zelo lahko strašiti. Če to počneš iz dneva v dan, je strahu seveda ogromno. Na primer pri nas je bil vrhunec dezinformiranja vsekakor predvajanje filma Svet po Monsantu, ki ga je po nekaj letih brezplačnega predvajanja na spletu predvajala nacionalna televizija kot suho resnico. Ko ljudje to vidijo, seveda verjamejo navedbam, ker menijo, da si predvajanja potvorb na državni televiziji pač ne bi privoščili.

Kako pa razumeti Evropsko komisijo, ki namerava dovoliti prodajo gensko spremenjene koruze SmartStax v Evropi, ne pa tudi njene pridelave na naši celini? Če je škodljiva, zakaj dovoliti prodajo? Če ni škodljiva, zakaj ne dovoliti tudi pridelave?

To je že njihova dolgoletna praksa. Ker je proces sproščanja za pridelavo že vrsto let povsem politično blokiran, hkrati pa je Evropa velik uvoznik krmil, je nujno za prodajo odobriti – tu gre skoraj v celoti za krmo – tiste sorte, ki so sproščene za pridelavo v državah izvoznicah, na primer v ZDA, Argentini, Braziliji, Indiji … Seznam tako odobrenih sort, natančneje sproščenih genskih elementov, je že zelo dolg in vedno sledi sproščanju v pridelavo v državah izvoznicah. Te države namreč ne ločujejo sproščenih sort, če uvoza posameznih ne bi odobrili, bi najverjetneje nastala popolna blokada pri uvozu krmil, ker je dovoljena le 0,1-odstotna primes neodobrenih sort.

Gensko spremenjenim živilom nasprotniki očitajo škodljivost za zdravje in okolje …

Prav nobena sproščena sorta GSO seveda ni škodljiva niti za zdravje ljudi niti ne škoduje okolju. Prav nasprotno, 19 let pridelave jasno kaže, da gre za izjemno varne izdelke. V Evropi pa se že dolgo ustvarja negativna klima, kjer je dovoljeno tako tisku kot najrazličnejšim aktivističnim organizacijam razširjati najrazličnejše senzacionalne vesti, ki pa z resničnim stanjem nimajo prav nobene povezave.

Ali smo res lahko prepričani, da se po nekem dolgem času ne bodo pokazali kakšni učinki GSO?

To, da GSO niso dovolj proučeni, je prava mantra aktivistov. Človek se vpraša, kako dolgo naj se preučujejo, da bodo vendarle rekli, da je dovolj. Gensko spremenjene rastline so že 19 let v tržni pridelavi! Teoretično bi sicer bilo mogoče, da bi kakšen nezaželen učinek te ali one sorte spregledali, a so to še ni zgodilo. Tu se komisije seveda vsakič vprašajo, za katero vrsto gre, ali se ta lahko spontano razširi v okolje, kaj bi tak nezaželen učinek sploh povzročal in kako bi te sorte odstranili. Ko govorimo na primer o koruzi, so kriteriji manj strogi, kot če govorimo o oljni ogrščici, prva divjih sorodnikov v Evropi sploh nima in sama v naravi ne preživi, z drugo je drugače.

Še malo se vrniva k strahovom in uporom – kako to, da ima malokdo, čeprav veliko zdravil pripravljajo po podobnih metodah, zadržke do zaužitja zdravila, kadar je bolan?

Ne le zdravil, tudi najrazličnejših encimov, ki so uporabni v živilski industriji, v pralnih praških in tako naprej. Zelo pomembno je tudi to razmišljanje videti z vidika siceršnjih žlahtniteljskih postopkov, ki prav tako na mnogo načinov preurejajo gene. O tem imamo dolgoletne izkušnje in seveda vemo, da večjih tveganj sploh ni, koristi takega dela pa so izjemne. Vsi omenjeni postopki ne prestanejo nikakršne zakonsko določene procedure ob registraciji novih sort.

Ne delamo si iluzij, da so velike korporacije dobrodelne ustanove, saj jim je zaslužek gotovo na prvem mestu.

Tudi tu je mnogo sprenevedanj. Večjih družb je ta hip okoli osem, seveda se pojavljajo še nove, na primer na Kitajskem ali v Braziliji in Indiji. Za čuda nikogar ne moti, da avtomobilsko industrijo obvladuje morda šest večjih družb, pa gre za neprimerljivo večji vpliv in sredstva. Ker sem imel priložnost od znotraj videti delo v več velikih semenarskih podjetjih, lahko le potrdim, da so izjemno dobro usposobljeni za svoje delo in da ga opravljajo na zavidljivi ravni. Sem pa tudi sam zagovornik manjših podjetij, ki pa so z GS-trga, zaradi mnogo prezahtevnega in dragega postopka sproščanja, dejansko izrinjena.

Zakaj nas velike korporacije izsiljujejo z nakupom nadzorovanih semen in nam ne pustijo lastnih?

Ne gre za nikakršno izsiljevanje. Tu ni razlik pri tem, ali gre za farmacevtske, kemijske, računalniške ali katerekoli velike družbe. Če jim omogočiš monopol, ga bodo seveda izkoristile. Lep primer razbijanja monopola je bil prihod kitajske semenarske hiše v Indijo, cena GS-bombaža se je takoj prepolovila.

Velikim korporacijam, Monsanto je samo ena od njih, gotovo niso v interesu kmetijstva majhnih držav, temveč predvsem lastni dobički in ameriško kmetijstvo. Ali je za to kriva biotehnologija ali je ta v krempljih velikih korporacij?

Velikim korporacijam ustreza trenutni mnogo predrag postopek sproščanja. Ta v zdajšnji obliki po mnenju številnih znanstvenikov že dolgo ni več potreben, vzdržuje pa se ravno zaradi pritiskov aktivističnih organizacij. S tem so na videz največji nasprotniki multinacionalk dejansko njihovi največji podporniki. To, kar me osebno najbolj moti, je, da obstoja mnogo neposredno potrošniku koristnih sort, za katere pa se velike korporacije sploh ne zanimajo, zato te nikoli ne ugledajo prodajnih polic.