Zmagovalna trobenta Donald Trump

Fenomen zmagovalnega Donalda je medijsko primerljiv s histerijo Sadama, Osame in Obamovega prvega pohoda na Belo hišo. Čeprav je gospod Trump precej premožen gospod, si medijske promocije, kot je je deležen, sam niti v sanjah ne bi mogel plačati. Kar je tudi velik razlog za njegov volilni uspeh. (trump – trobenta, adut pri kartah; to trump – trobentati, poraziti ali nadigrati nekoga) Zakaj so republikanci sprejeli trobentača Zdaj je povsem jasno, da je republikanska (konservativna) stranka pred pol leta sprejela čudnega ptiča Donalda med svoje nominirance za predsedniško tekmo izključno z namenom, da ji bo služil kot medijska trobenta – za pritegnitev pozornosti volivcev in medijev. Če se namreč v stranki nič konfliktnega ne dogaja, to ni zgodba za medije, ki se nato skupaj z volilci obrnejo drugam. Podobno trobentarsko vlogo so demokrati namenili "revolucionarnemu" Berniju Sandersu, ki mora prav tako ob vnaprej izbrani nominiranki Hillary Clinton odigrati vlogo nasprotnika, ki bo medijsko dovolj zanimiv, da bo "konflikt" držal pozornost javnosti, a še vedno v okvirih "konstruktivne opozicije".

Kar pomeni, da se večina Američanov lahko gre zastareli levičarski radikalizem iz šestdesetih let, ne sme pa povedati predsedniški kandidatki Clintonovi, da je kot vodja ameriške zunanje politike povzročila toliko svetovnega zaostrovanja, nereda in nasilja, da bi jo kljub demokratskemu pedigreju kot zunanjo ministrico med vsemi mogočimi kandidati verjetno izbral celo duh republikanskega volka Reagana (arabska pomlad, Libija, miniranje odnosov EU in Rusije). Se spomnite Ivana Krambergerja? A če je demokratom uspelo vgraditi revolucionarno trobento Bernija Sandersa v okvire klasične uverture v predsedniško tekmo Hillary Clinton, pa je iz republikansko načrtovane drobne Donaldove trobentarske pasaže nenadoma nastal solistični medijski in volilni koncert, če ne še kaj bolj bučnega.

Na neki način Donaldov prihod v politiko spominja na prihod pokojnega Ivana Krambergerja. Na začetku je vsem deloval tako premaknjen in odmaknjen od formule mogočega uspeha, da si nihče od uveljavljenih politikov ni hotel mazati rok z zavračanjem ubogega posebneža ali imeti vsaj resne diskusije z njim. Mnogo lažje in bolj všečno je bilo Ivana zgolj potrepljati po ramenih in pripomniti kaj ljudskega za medije. Dokler ni nenadoma postalo nevarno, da bi človek, ki po nobenem kriteriju ne sodi v formulo mogočega uspeha, s svojim uspehom lahko – zrušil formulo.

Smrtni sovražnik Točno to ameriško formulo uspeha je zdaj začel ogrožati Donald s svojim političnim uspehom. Trobentar Donald je zato zdaj nenadoma postal smrtni sovražnih vseh vodilnih strankarskih ameriških politikov.

Najprej republikancev, čeprav je, paradoksno, njihov najbolj učinkoviti zmagovalec in pravzaprav edini resni protikandidat Hillary Clinton. Donald je edini predsedniški kandidat, ki namesto abstraktnih, brezpomenskih ideoloških političnih puhlic (podobnih našim o levičarjih in desničarjih ter partizanih in domobrancih) uporablja razumljiv in konkreten način govora, ki je povsem enak govorjenju šefa ali lastnika kakšnega manjšega ameriškega podjetja (delavnice, agencije, tovarniškega oddelka, gradbeniške skupine).

Donald kot delovodja v tovarni Zato Donaldove govorniške robatosti ameriški volivci ne dojemajo kot politični greh, ampak ga dojemajo kot svojega delovodjo v tovarni.

Američani so navajeni natančnih, dobronamernih, pa čeprav robato (v slogu Texasa) konkretnih razlag o tem, - kaj se v njihovem poslu splača in kaj ne, - kdaj so stranke zadovoljne in kdaj ne, - kdaj so prisiljeni koga odpustiti in kdaj ga bodo nagradili, - kako plačati najemnino, - kako organizirati cenejše in boljše zavarovanje za podjetje in delavce, - kako pomagati otrokom, da se vpišejo v dobro šolo, - kako organizirati dobro zabavo z najboljšimi pečenimi burgerji in stejki, - kaj dobijo od skupinskih zdravstvenih in pokojninskih polic v podjetju …

Vse to so pač realne ameriške težave, ki jih morajo ljudje vsak dan reševati.

Ob tem tudi kletvica od nekoga, ki ga dojemaš kot bližnjo, realno, dobronamerno osebo, ni isto kot kletvica iz ust kakšnega Pahorja ali Ban Ki Moona. Ko Donalda sprašujejo o visoki politiki, začne kot kakšen delovodja razlagati o plačah in zaposlitvah ter najemninah, podobno kot je počel nekoč Ivan Kramberger, le da je bil v primerjavi z Donaldom veliko bolj liričen, pač po slovensko. Fenomen Donalda Trumpa Vse to je ljudem tako blizu in novo, da Donald zmaguje. Čeprav so trenutno glede Donalda najbolj panični republikanci, ki jim Donald s svojim uspehom lahko povsem zmeša model strankarskega diskurza, organiziranosti in znotrajstranskarskega uspeha, pa v ozadju republikanskega masakra že trepetajo tudi demokrati.

Hillary si ne želi nič bolj kot klasičnega republikanca za svojega nasprotnika. Klasičen republikanec Hillary ne bo očital uničujočih posledic njenih zunanjepolitičnih avantur (arabska pomlad, Libija), saj mora po republikanski formuli zagovarjati čim več vojske tudi v zunanji politiki. Donald pa bo nasprotno razsul Hillary s tezami, koliko škode je s svojimi zunanjepolitičnimi avanturami naredila ameriškemu gospodarstvu in delavcem.

Česa Donald Trump zagotovo ne bo počel Čeprav se zdaj zdi drugače, bo Hillary v primeru spopada z Donaldom imela tudi mnogo manj možnosti za ideološko unovčenje "demokratskih vrednot". S klasičnim demokratom se je treba Hillary samo postaviti v "bran" pravice do splava, republikanec pa mora avtomatsko reči ne, na ta način pa Hillary lahkotno unovči ideologijo ženskih pravic za svoje volilne glasove.

Donaldu ne pride na misel, da bi politično odrejal osebne odločitve, kot je splav. Pač pa je že nakazal, da bo Hillaryjino trkanje po prsih za ženske pravice soočil s posledicami njene zunanje politike za pravice in trpljenje žensk v Libiji in na celotnem Bližnjem vzhodu. Ne podcenjujte Donalda Trumpa Nepričakovana zmagovalna trobenta Donald zato v notranjo ameriško politiko lahko prinese mnogo več, kot sicer po navadi pričakujemo od ameriških predsedniških volitev. Najprej bodo republikanci pred hudo dilemo, ali se bogoskrunsko upreti ameriški svetinji – volji volivcev, in začeti mimo njih dajati prednost drugemu kandidatu.

Kar je v nasprotju z vsemi, sploh s konservativnimi, vrednotami ZDA.

Potem bodo na vrsti demokrati, ki bodo nasproti jezikavemu, neskrupuloznemu in medijsko podprtemu Donaldu težko uspeli s polaganjem ideoloških puhlic (rasna nestrpnost, podcenjevanje žensk, sovraštvo do tujcev) v njegova usta.

Vedoč, da bo Donald že naslednje jutro na vseh medijskih mrežah te puhlice razblinil z robato, ampak natančno tako razlago, kot delovodja v tovarni razloži delavcu, zakaj mu ne more dati večje plače, čeprav bi to srčno rad storil. Na koncu je delavec ob vseh razloženih težavah podjetja vesel, da ga je dobri delovodja sploh obdržal v službi.