Zgaranost

Lani jeseni sem se lotil pisanja o slovenski pridnosti. Naj povzamem: stoletja pod tujo oblastjo so nas vzgojila v tem, da najlažje preživimo ne s pridnostjo, saj bi se zgarali, temveč z videzom delavnosti. Neprestano nekaj brkljamo, prelagamo, predvsem pa o delu stalno govorimo in tarnamo. Okupator nas lahko kadarkoli pogleda in se zadovoljno nasmehne, češ, ti pa delajo. Torej smo ga lepo nategnili. Ko gre za storilnost, učinkovitost, inovativnost, statistike kažejo, da nam ne gre najbolje, saj nismo motivirani, da bi bilo delo opravljeno – okupator nam bo takoj naložil novega, zato je bolje, da sedanje traja v nedogled.

Če ne verjamete, se v teh toplih dneh sprehodite po mestu sredi dopoldneva. Kafiči in letni vrtovi polni. Prisluhnite in ugotovili boste, da pogovor teče le o garanju v službi. Čudovita je človeška slepota: na soncu, s skodelico v roki, med delovnim časom tarnati o zgaranosti – nikomur se niti ne zazdi čudno.

Kar nekaj ljudi se mi je oglasilo in potrdilo, da so drugi okoli njih res taki, oni pa ne – nato so navedli primer garanja: ko so delali v tujini ali pa zidali hišo, posekali sami ves gozd, izkopali z gromozanski jarek za zaščitni zid nad travnikom in tako dalje. Tudi sam sem se spomnil človeka, ki je življenje dobesedno prelil v ogromno hišo standardnega slovenskega tipa in umrl tisti trenutek, ko je bila končana (ter zapustil potomce, ki so se zanjo pravdali, dokler ni razpadla). Da ne govorim o ljudeh, ki so pognali svoje podjetje in še spali v njem, kadar je bilo treba.

Sem kaj spregledal? Se zmotil? Je moja teza ničeva? Sem komu storil krivico?

Po drugi strani pa: narod, ki je obseden od dela, se tako krčevito upira podaljšanju delovne dobe. Mar ni to paradoksalno? Namesto da bi se s čelom tolkli po tleh in vzklikali: "Hozana!" Čudno, čudno.

Praznično delo Nato pred prvomajskimi prazniki stopim v enega od tistih velikih bau-centrov po skromen vijak in obtičim v vrsti. Vozički so prekipevali od robe, a nakupovalci niso bili zoprni ali slabe volje. Vzdušje je bilo svetlo, žovijalno, bi rekli v predprejšnjem stoletju. Ljudje so klepetali drug z drugim kot stari znanci. "Čez praznike prenavljamo vikend!", "Zasteklili bomo balkon!", "Renoviramo podstrešje!", "Mi pa ..." je začel moški, ki je stal ob WC-školjki in bideju, a so ga prekinili in drveli dalje. Grenko se mu je storilo in presenečen je gledal, zakaj ga ne pustijo do besede. Kmalu so glasovi prešerno vzklikali drug čez drugega, pa jih je brkač preglasil z: "Končno smo deset dni prosti, da lahko delamo!" "Ja, ja, ja, res je," je šlo po množici.

Sramežljivo sem vrtel tisti svoj vijak med prsti in se čudil – kot ponavadi, kadar se čudim, se čudim sam; nihče drug ne opazi ničesar.

Ustavimo prizor in zadnji delček zavrtimo znova: "Končno smo deset dni prosti, da lahko delamo!"

Mar ni to izjemno čuden stavek? Mar bi bil mogoč v Avstriji, recimo, Nemčiji, Skandinaviji? Švici, s katero se tako radi primerjamo?

Po enem od tistih naključij sem isti večer bral skandinavski roman in v njem naletel na stavka "Vsi moški v naši soseski so garali" in "Moj oče je bil kot stroj, izključen le ob nedeljah".

Ljudje iz romana so torej med tednom garali v službah, v nedeljo pa počivali, kot veleva Biblija. Pri nas pa blagoslavljajo konec tedna, da lahko delajo! Sploh pa dolge praznike, da "KONČNO" lahko delajo! Sem spet naletel na posebnost slovenstva?

Vstopite ob petkih v bau-center in ljudje hvalijo konec tedna, ki je pred njimi, saj bodo lahko delali? Prisegel bi, da so pred velikonočnimi in prvomajskimi počitnicami izdelovalci barv in gradbene opreme povečali število oglasov. Torej je splošno znano, da so prazniki namenjeni delu, in sem le jaz osel posebne sorte?

Velika skrivnost socialističnega dela Na montažo svojega prvega kratkega filma sem čakal pol leta. V davnih časih, pred zmogljivimi računalniki v vsakem domu, je bilo v Sloveniji zelo malo montažirnic in filmska proizvodnja se je postavila v vrsto in čakala. Ko je prišel čas za mojo montažo, sem se lotil dela, med predahi pa opazil, da so vrata v sosednjo montažno sobo vedno zaprta. Nenavadno se mi je zdelo. Predstavljajte si vso proizvodnjo neke države, ki mora skozi ozko grlo, zgolj par sob – a ena od njih je prazna?!? Plaho sem potrkal in odprl vrata. Tema. Na mizi pa konici čevljev! Truplo? Preplašeno sem udaril po stikalu in moški, ki je ležal na mizi, je komaj odprl oko. "A?" je zmogel reči. Pojasnil sem mu, kaj sem bil pomislil, in mi je povedal, da dela prizidek in gara do onemoglosti, v službi si je zato rezerviral najbolj miren, zvočno izoliran prostor brez oken, da se lahko naspi. Ugasnil sem mu luč, se poslovil in zaprl vrata.

Torej: proizvodnja vsega naroda čaka, da se nekdo naspi. Sodelavcem se ni zdelo čudno, šefi niso nič rekli, skratka, normalno je, da se zaposleni naspi v službi in se spočit loti svojega domačega dela.

Ste se nasmejali ob tej značilno socialistični zgodbi? Naj dodam, da sem tisti film montiral leta 1999. Torej skoraj desetletje po padcu socializma in uvedbi krutega, izkoriščevalskega kapitalizma.

Razčlenimo naše garanje Socializem je fevdalizem nadgradil v tem, da je zaposlenim omogočil počivanje v službi. Dal jim je nizke plače in visoke pravice, jasno znamenje, da jim omogoča varnost, zaslužek pa si morajo najti drugje. In so si ga. Popoldne fuš, ob koncih tedna delo v svojih bivališčih.

Jezik je novo realnost takoj zapopadel in odražal: dobili smo delo in službe. V službi socialistični delavec počiva, delo pa opravlja zunaj nje. Tisto, čemur sem bil priča v bau-centru, dokazuje, da je socialistična miselnost še vedno živa in krepka: končno kar deset dni ni treba v službo in bomo lahko v miru delali.

Kar se je pomešalo s slovensko obsedenostjo z nepremičninami in kultom fizičnega dela. Čakajoči v vrsti nedvomno sedijo po pisarnah in pritiskajo tipke, česar ne razumejo kot delo. Spočiti so in zaželijo si ga – fizičnega in zase. Ker je nepremičnina naš smisel življenja, lahko fizično delamo na njem!

Paradoksalno: upokojiti se hočemo čim prej zato, da bomo lahko končno nemoteno in vse dni delali, ne da bi nas ovirala služba! Če gremo zdaj lepo po vrsti prek garačev iz uvoda: kdor je šel v tujino, so ga privili in delati je moral v službi. Preostali pa so garali, kadar so delali zase. Tako preprosto je to.

Nov način razmišljanja Ko smo se Slovenci odločali za lastno državo in kapitalizem, smo si prvo predstavljali kot raj, drugo pa kot brezplačen nakupovalni center. Ti dve pomoti se počasi kristalizirata, največja pa ostaja še povsem skrita. Si predstavljate, da bi se referendumsko vprašanje za osamosvojitev glasilo: "Se strinjate, da poslej delate v službi, ne doma?" Vsakemu volivcu posebej bi ga morali razlagati, saj gre za popolnoma tuj koncept, zunaj našega dojemanja. Kako to mislite, v službi? Za nekoga drugega bom delal, ne zase? Plače ne bom več dobival le za prisotnost? Ampak saj pošten človek ne sme biti plačan od dela, ki ga opravlja z veseljem, tako so nas učili predniki?

Ja, kaj bom pa počel doma? A kar sedel, nič brkljal? Čakajte malo, kar svojega partnerja bom gledal? Pa otroci mi bodo hodili po živcih? To medicinsko ne more biti zdravo − saj se mi bodo pojavile degenerativne spremembe organizma, kot so branje, diskusija, razmišljanje?!?!?