Zakaj tistih, ki jih hočemo, v politiki ne vidimo?

Ključen je motiv Vse, kar počnemo, počnemo iz določenih vzgibov in z določenimi motivi. Morda smo se dojili predolgo, morda premalo – kot je za Jožefa Školča pred leti v parlamentarni razpravi pomislil Zmago Jelinčič, ko je predlagal, da se gre v preddverje parlamenta okrepčat na dotični način. Morda nas privlači moč (po mnenju stroke eden močnejših afrodiziakov), ki jo je zelo neposredno izrazil Jelko Kacin, ko je s težkim branjem (beri časopisom) napadel sicer verbalno nagajivega poslanca Iva Hvalico. Morda pa politike res vodi plemenita želja po tem, da naredijo svet lepši in boljši. A če to drži, kje so ti dobrohotni in sila sposobni posamezniki, ki nas bodo popeljali v lepši jutri? Kje so tisti, ki jih hočemo? Eskapade politikov, ki so vidno izgubili stik z realnostjo in postali (žal le v svojih glavah) neranljivi in (politično) nesmrtni, niso omejene na Slovenijo. Politiki so, navsezadnje (da res), tudi ljudje. A če si izobražen, empatičen, ambiciozen in nagnjen k temu, da v življenju resnično kaj ustvariš za družbo (ne le zase in svoje prijatelje), si vsaj v Sloveniji raje izbereš časovno neopredeljeno prebiranje oglasov na Parmovi kot pa kariero v parlamentu. Ljudje se sprašujejo, kje so daljnovidni (v političnem, ne optičnem smislu), izkušeni, strokovni in sposobni posamezniki. Zakaj jih ni v politiki? Ni računa. Nobenega. Kot naše ravnanje kot racionalnega homo sapiensa vodijo motivi, temu pogosto dela prednost mini analiza stroška in pridobitev ("cost-benefit"). Bi vi za neto 2.500 evrov na mesec tvegali medijsko gonjo proti vam in vaši družini, ker ste z nečim nehote in morda celo nevede komu stopili na žulj? Da vas zmerjajo stanovski kolegi, ki imajo ponarejene diplome, dokazila o tečajih iz nemščine in se v popoldanskem času udeležujejo svingerskih zabav? Noben zdrav posameznik, ki v poslu ali kakšni drugi stroki goji ambicije ali se lahko že pohvali z uspešno kariero, ne bo razvrednotil svojega imena in izpostavil svojih bližnjih z vstopom v panogo, ki ima slabši ugled kot recimo panoga vizažistk in smetarjev (vstopni kriteriji so bržkone precej podobni). Poklicni politiki so najbolj nevarni A kot v drugih panogah so tudi v politiki dobri in slabi ljudje. Med najbolj nevarnimi so bržkone poklicni oz. karierni politiki – obstoj teh je po pravilu mandatno tako kratkoročen, da preživetveni nagon bržkone zasenči vse morebitne druge kakovosti. Ko je edini motiv lastno preživetje, skrb za druge odpade – s tem pa tudi nekaj, kar bi moralo biti osnovni namen političnega udejstvovanja.