Četrtek,
30. 4. 2015,
16.16

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

vojna

Četrtek, 30. 4. 2015, 16.16

8 let, 8 mesecev

Zakaj naša preteklost ne postane zgodovina?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Alojz Ihan

O slovenskih povojnih pobojih se nisem še nikoli temeljiteje pogovarjal s kakšnim Slovencem, o tej temi pa sem imel že kar nekaj pogovorov s tujci, navadno starejšimi gospodi, ki se ob zatonu svojih profesorskih ali poslovnih karier pogosto začnejo zanimati za zgodovino in to z veseljem in domiselno demonstrirajo na večerjah ali ob podobnih družabnih priložnostih, kjer se zgodovinske teme izvrstno prilegajo – saj debate o aktualni politiki niso zagotovilo za nemoteno prebavo niti pri flegmatičnih angleških profesorjih, da o drugih ne govorim. Zgodovina nam kvari prebavo Zakaj pa zgodovinske teme niso za Slovence? Zgodovina nam kvari prebavo. Ker je za nas stres, ki zavira izločanje sluzi in prebavnih encimov in obrne peristaltiko, da se hrana dvigne, namesto da bi pobožala želodec, in se spusti naprej v črevo. Zato se pri jedi s Slovenci ni vljudno pogovarjati o zgodovini, podobno kot se z Američani ni vljudno pogovarjati o denarju in zaslužkih. Ampak oni od svojega stresa vsaj kujejo dobičke, mi pa imamo zgolj pokvarjene želodce. Zato glede zgodovinskih tem pri nas velja: "Don't shit where you eat!" Čeprav fraza izvirno svari pred mešanjem romantike in posla, ga pri nas lahko jemljemo povsem dobesedno. Človeška komedija Za pogovor ob jedi človek potrebuje teme, ki vzbujajo sproščenost, občutek varnosti in prepuščanje spontani domišljiji. Torej natanko to, kar je za angleške profesorje zgodovina – zanimiva in za logičen razum še vedno dovolj realna zgodba, ki pa je hkrati osvobojena interesnih in stresnih skrbi, saj je zadeva že zdavnaj končana, vse njene posledice in bilance so se že končale in sosledja dogodkov, ki mu pravimo čas, tudi še nikdar nikomur ni uspelo premakniti niti za sekundo nazaj. Kozmologi to enosmerno uro utemeljujejo z enosmernim širjenjem vesolja po velikem poku. Zato znajo zlasti Angleži in Američani kot (nekdanji in zdajšnji) imperialni narodi vsak zgodovinski dogodek gledati kot logično in sklenjeno zgodbo. Čeprav je zgodba morda skrajno krvava in krivična, je samo ena od milijonov človeških komedij, dram ali tragedij, ki pripadajo tistim, ki jih več ni. Nič od njihovega ni mogoče za nazaj doživeti in spremeniti, zato ima opazovalec zastekljenega časa privilegij, da v vsakem zgodovinskem dogajanju brez strahu išče logične motive, vzroke in mehanizme. Zato se zdi angleškim gospodom povsem normalno razpravljati o tehnikalijah najbolj krutih in zavrženih diplomatskih izdaj, pobojev, vojn, genocidov. Nekaj te ležernosti je tudi posledica dejstva, da imperijem vsaka človeška tragedija ali komedija na koncu vedno pusti tudi nekaj dobička in tega ni težko sprejeti. Zato jim tudi ni neprijetno debatirati o še tako napačnih in ciničnih osebnih potezah, s katerimi so različni voditelji, tudi njihovi, nekoč povzročali grozljive masakre, krivice, žrtve. Z voditeljskimi vzvodi, sploh v vojni, ima lahko že drobna človeška nečimrnost, ki bi v normalnem življenju zgolj ujezila soseda, usodne posledice za tisoče ljudi. V to kategorijo na primer spadajo priljubljene analize legendarno napačnih Churchillovih vojaških odločitev, začenši s (samo)morilskim poskusom izkrcanja zaveznikov pri Galipoliju, ki je med prvo svetovno vojno nesmiselno vzelo več kot 50 tisoč zavezniških življenj – gospodu Winstonu pa je ta neljubi dogodek le nekoliko zavrl strmo vojaško kariero, da bi ga nato politika pospešeno katapultirala v orbito druge svetovne vojne. Kjer je kljub nekaterim nadaljnjim vojaško-poveljniškim neumnostim, ki so menda tudi prinesle na deset tisoče nepotrebnih smrti, postal zaslužni rešitelj Velike Britanije in Evrope. Sprejeti napačno odločitev je človeško Zato tudi pri medvojni kolaboraciji in povojnih pobojih kramljajoče tujce navadno zanima, zakaj Slovenci tako malo vemo o človeških in eksistenčnih dilemah, ki so takrat posameznike in skupine privedle v dejanja, ki se nam danes zdijo tako ekstremno različna, kot bi jih delala bitja z različnih planetov. Pa so bili v resnici na eni in drugi strani sosedje, sorodniki, celo bratje z enakimi geni, vzgojo in načinom razmišljanja. V zmedenih časih je povsem človeško razumljivo, da dva soseda zaradi podobne skrbi po ohranitvi sebe in svoje družine zanese v različni vojski – pri čemer je ena od teh odločitev objektivno napačna, druga pa pravilna. Sprejeti napačno odločitev je človeško, tudi posledice napačnih odločitev navadno kmalu sledijo. A če še danes različni govorniki histerično grmijo, da so bili pred 70 leti na eni strani narodni izdajalci, na drugi pa narodni rešitelji, tega ni mogoče pojasniti drugače kot z demenco. Če človeško razumem povojne komuniste, da so v tistem obdobju želeli z demoniziranjem dejanj svojih nasprotnikov pridobiti več moči in vpliva za sebe – koristoljubje in sebičnost sta razumljivi človeški lastnosti – pa je danes težko razumeti ljudi, ki v zdavnaj mrtev čas grmijo neka narodnoizdajska čustva. Kot da ne bi živeli v času, kjer lahko vojno vidiš vsak dan na petih koncih. Naj gredo ti histerični govorci danes raje v Ukrajino ali v Sirijo in tistim ubogim ljudem, ki jim pred očmi grmijo bombe in umirajo prestradani in pohabljeni otroci, začnejo pridigati, na kateri strani vojnega pekla je narodno izdajstvo in v katerem smrtonosnem bunkerju je domoljubje. In bodite prepričani, da bodo čez 20 let neki zblojeni govorci prav tam grmeli, kdo je bil v današnjem času tam narodni (ali verski) izdajalec in kdo heroj za Boga ali svobodo, odvisno od izida vojne. V resici pa bi danes vsak, ki bi imel možnost, odšel od tam, da bi rešil svojo družino in otroke. Kdor torej ocenjuje človeka po njegovih odločitvah v obdobju najhujših stisk med vojno, pravzaprav nima pojma, kaj je človek. Zgodovina je za Slovence stres, ker naša preteklost sploh (še) ni zgodovina Slovenci o zgodovini kot o končani zgodbi težko razpravljamo, ker preteklost nenehno izkoriščamo za medsebojne koristoljubne boje z drugimi Slovenci. Preteklost postane zgodovina šele takrat, ko mine njen vpliv na sedanjost. Pretekla vojna postane zgodovina takrat, ko se z njenim zarjavelim orožjem ljudje prenehajo pretepati, bojevati ali celo streljati za aktualno posest, dobrine in privilegije v sedanjosti. Dokler lahko kdorkoli z govorjenjem o neki davni vojni vleče koristi v sedanjosti – kot upokojenec, politik, član privilegiranih združb, kakršenkoli rentnik pač, pa še tako davna vojna ne more biti zgodovina, ker pač ostaja aktualni interesni boj za konkretne koristi in dobrine. Eni vodijo ekonomijo z delom in poslovnostjo, drugi z ideologijo in zgodovino V učinkovitih družbenih sistemih se ljudje bojujejo za svoje interese z delom in poslovno spretnostjo. Odprta ekonomija je zato stres, saj je od nje odvisno preživetje. A v urejenih družbenih sistemih gre pretežno za pozitiven stres, saj skoraj ni ljudi, ki bi zaradi svoje delovne (ne)učinkovitosti izpadli s trga dela, je pa njihov zaslužek sorazmeren učinku. Urejeni in odprti ekonomski sistemi zato ljudem omogočajo samouresničitev z lastnim delom in hkrati poskrbijo za pridobitve socialne države – otroško varstvo, zdravstvo, šolstvo. Za zgled nam ni treba hoditi na priljubljeni daljni sever, saj že v bližnji Avstriji skoraj ni parametra kakovosti življenja povprečnega slehernika, s katerim bi se lahko primerjal povprečen Slovenec. Od plače in pokojnine do zdravstva in podpiranja mladih družin, otrok, starejših, zdravega okolja, rekreativcev. Dejstva kažejo, da je družbeni sistem prek Karavank, kakorkoli ga že imenujete, za blaginjo povprečnega človeka in delavca bistveno boljši, kot je naš sistem "socialne pravičnosti", "enakopravnosti", "socialne države" in kar je še podobnih floskul. A kljub krutim dejstvom o tem, kaj je naš družbeni sistem v zadnjih desetletjih naredil z našimi delavci, upokojenci, otroki in mladimi in koliko več je sistem prek Karavank naredil za svoje delavce, otroke, upokojence in mlade, bo še vedno več kot polovica Slovencev trdila, da je naš družbeni sistem boljši in pravičnejši in država bolj socialna. Ker je pri nas še vedno vsakega posebej in družbo kot celoto strah samostojnosti. Strah tega, da si človek sam določa svojo usodo z rezultati svojega dela. Zato se pri nas raje ukvarjamo z zgodovino. Strah pred odgovornostjo Vzrok slovenske panike pred odgovornostjo je v navajenosti, da je temelj naše ekonomije politično razporejanje vpliva in družbenega premoženja. Domače nam je, da dobrine pridejo tako, da se prav povežemo z tistimi, ki jih delijo. Zato iščemo službe, ne pa dela. Iščemo gospodarja, ki bi mu služili, ne pa težave, ki bi jo pomagali rešiti soljudem. Iščemo nagrado, ki nam bi jo naklonil gospodar, in ne dobička, ki bi ga iztržili za svoje delo. Kot nezreli otroci vidimo rešitev težav v pripadnosti pravemu gospodarju namesto v svojem delu. Zato tudi v formalni svobodi in demokraciji še naprej in vsakič znova (iz)volimo družbeno ureditev, ki namesto svobode ustvarjanja poudarja delitev družbenih dobrin – kar je samo drugo ime za ohranjanje monopola političnega gospodarja vse družbe. V igri podrejanja in lojalnosti ne štejejo posameznikovi rezultati dela, ampak pripravljenost na podrejanje. Zato se Slovenci med seboj ne ravsamo z dokazovanjem, kdo kaj več in boljše naredi, ampak tekmujemo z dokazovanjem večje lojalnosti svojemu gospodarju. To smo se skozi zgodovino hlapčevanja navadili početi. Zakaj naša preteklost ne postane zgodovina? Zato se nismo naučili odkrito bojevati v aktualnih ekonomskih, interesnih in drugih spopadih, ki se v vsakem času in v vseh družbah nenehno dogajajo za dostop do družbenih položajev, služb, zaposlitev, dela, monopolov. Vseskozi smo bili hlapci, ki jim gospodarji ne dovolijo samostojnih rivalstev in ekonomskih odnosov. Zato so naši medsebojni spopadi za dobrine tradicionalno preoblečeni v tekmo prilizovanja, klevetanja in lojalnosti tistim, ki imajo moč razporejanja dobrin. Namesto z rezultati dela se bojujemo podmizno z izrekanjem čim bolj všečnih, prilizovalskih floskul svojim gospodarjem. Ali klevet o svojih hlapčevskih rivalih. Najboljši prilizovalci postanejo celo tako strenirani, da vsaki trenutni prilizovalski zgodbi z vso dušo in srcem tudi verjamejo in za njo z vso osebnostjo stojijo. In nato brez težav zamenjajo osebnost, ko pride nov gospodar. Minule vojne le prikrivajo zdajšnje Kadar se torej Slovenci začnemo silovito prepirati o neki minuli vojni, v resnici le prikrivamo hrup zaresne vojne, ki se skrivaj odvija za prerazporejanje družbenega premoženja. Saj se spomnimo, v obdobju najbolj srditih spravaških domobransko-partizanskih razprav so se podmizno in zunaj vednosti javnosti dogajala najbolj vehementna prevzemanja stomilijonskih podjetij s strani politično-gospodarskih združb, ki jih danes simbolično imenujemo Pavček, Petan, Bavčar, Valant, Rigelnik, Kordež, Bohorič, Šrot. Zgodovinski prepiri so vedno le kamuflaža, da javnost ne bi opazila, kdo ji trenutno slači gate. Ker to vsaj podzavestno vsi vemo, nas zgodovinske razprave vznemirijo vsaj tako kot začetek gobarske sezone. Zato zgodovina pri Slovencih ni kramljajoča, zanimiva in duhovita tema pogovorov, kot bi zgodovina pravzaprav morala biti. Ne, mi zgodovino zaznavamo kot aktualno družbeno bitko. In imamo prav, ker se bitka v resnici bije, le da ne tista, o kateri se prepiramo. Zgodovine ne morejo normalizirati zgodovinarji, ampak propad političnega rentništva Seveda je iluzorno pričakovati, da nam bodo težave z zgodovino rešili zgodovinarji. Njihov čas bo prišel šele takrat, ko bo naša zgodovina postala le še zgodovina, ampak takrat zgodovinske teme javnosti ne bodo več zanimale – z izjemo kakšnih gospodov pred upokojitvijo. Težave z zgodovino bomo rešili, ko bomo sprejeli odgovornost za lastno delo in gospodarjenje. In ko bomo znali odkrito bojevati svoje trenutne bitke za delo, preživetje, zaslužek, družbene položaje. Ko zgodovine ne bomo več potrebovali za prikrivanje trenutnih družbenih bojev, niti za prilizovanje političnim gospodarjem, bo zgodovina le še normalna, sklenjena zgodba za zgodovinarje in ljubiteljska družabna kramljanja. Do takrat pa nas zgodovina lahko skrbi predvsem kot znak stalne družbene regresije. Če namreč več kot pol stoletja starih dogodkov ne znamo pokopati med brezinteresno zgodovino, je to znamenje strahovito inertne družbene ekonomije, v kateri se še vedno trguje s 50 ali 100 let starimi produkti. Kar je enako, kot bi na sejem kmetijske opreme privlekli 70 let stare pluge in volovske vprege in lastnikom modernih evropskih farm razlagali, da je to tehnologija, s katero bi radi prodrli v svet. Kako naj tako inertna družba, ki svoje pripadnike nagrajuje za žvečenje pol stoletja stare slame, preživi v svetu, v katerem se tehnologija zamenja na deset ali kvečjemu 20 let? Logi(sti)ka in povojni poboji In ob tem, ko nenehno govorimo in travmiramo o polpretekli zgodovini, paradoksalno tujcem ne znamo razumljivo odgovoriti niti na njihova najbolj elementarna zgodovinska vprašanja. Ker smo namesto logično in človeško motivirane razlage zgodovine imeli pouk iz verskih demonizacij in glorifikacij, namenjenih aktualnim družbeno-ekonomskim bojem med živečimi Slovenci. Zato ni Slovenca, ki bi znal preprosto razložiti, zakaj je na primer vojaško in partijsko vodstvo izvedlo povojne poboje. Toliko pobitih rojakov in nihče nima pojma, zakaj?! Je šlo za zadrego z logistiko – v zgodovini je ničkoliko izstradanih mest in pokrajin, ker se osvajalci niso ukvarjali z vprašanjem, da ljudje za preživetje potrebujejo hrano. Organizirati trajna taborišča in oskrbo za desettisoče ujetnikov, sploh vojaških, logistično ne bi bilo preprosto, nedvomno je bilo ujetnike lažje pobiti. Čeprav tudi logistika množičnega pobijanja ni tako preprosta, da bi bilo mogoče poboje pripisati zgolj čustvenim, maščevalnim motivom. Vsaka obsežna logistika zahteva načrt in priprave; za načrtom pa vedno stojijo cilji in strategije. Je šlo pri množičnih pobojih za misel na prevzem oblasti z zastraševanjem, da so komunisti tako lažje dobili prve povojne volitve? Če bi namreč po koncu vojne zavladal samo mir in nič drugega, bi želel vsak čim prej v stare tire, kmetje na kmetije, delavci v tovarne, trgovci v trgovine. To bi bil po vojni najbolj normalen odziv ljudi – da pozabijo vse hudo in iščejo, kako bi nadaljevali tam, kjer se je življenje prekinilo. In ko bi prišle volitve, bi ljudje volili po zelo podobnih vzorcih, kot so jih živeli pred vojno. Zato so morda komunistom za popolno spremembo volilnega rezultata prišli prav na smrt prestrašeni ljudje. Ki so vedeli, kaj se zgodi s tistimi, ki so bili proti njim? Eksemplarično množično pobijanje in demonizacija nasprotnikov za pokorjenje ljudstva so ne nazadnje maloprej pri nas že učinkovito izvajali Nemci, v Rusiji pa ga je za potrebe revolucije množično izvajal Stalin, zato z zgledi ni bilo težav – tisti, ki ostanejo živi, postanejo pokorni in vodljivi in volilni rezultat je zagotovljen. Zakaj naša preteklost ne more postati zgodovina? Vsak naš trenutni namišljeni gospodar iz strahu, da ni večen (kar seveda drži), izredno ceni prilizovalce, ki mu z zgodovinskimi dejstvi utemeljujejo, da zametki in upravičenost njegovega objektivno kratkotrajnega gospodovanja segajo že v davno preteklost in celo prabit slovenstva. Zato prilizovalci bojujejo svoje prikrite materialne bitke z izrekanjem zgodovinskih nebuloz, ki božajo duše gospodarjev, po drugi strani pa s tem tudi prikrivajo, za kakšne interesne bitke gre trenutno v družbi. Da ne bi tudi drugi ljudje planili po plenu, podobno kot gobarji skrivajo svoja najdišča. Dokler bo strategija družbenega plenjenja s pomočjo ideoloških združevanj uspešna, preteklost pri nas ne more postati zgodovina.