Vzpon Rusije in pešanje Zahoda

Novice Je to novi Slobodan Milošević, pred katerim vsi trepetajo?

In kako bi označili današnji čas, za katerega so – poleg epidemije covid-19 – značilne napetosti med Rusijo, Ukrajino, Evropsko unijo in Natom, med Kitajsko in ZDA? Kako bi označili čas, v katerem se zunanjepolitični komentarji glavnih slovenskih zunanjepolitičnih strokovnjakov (v dominantnih medijih) ravno v trenutku, ko je Slovenija po predsedovanju Evropski uniji komaj izstopila iz središča evropskega zunanjepolitičnega dogajanja, osredotočajo na poulične debate o fašizmu in na madžarske investicije na področju slovenskega turizma? Pojavljajo se pavšalne sodbe o Rusiji in o ZDA[1]. Pri tem se – resnici na ljubo – zunanja politika v domačih medijskih objavah pojavlja le občasno in površno.

Da ne bi ostali na ravni površnosti, moramo aktualno dogajanje med Ukrajino in Rusijo vendar razlagati na ozadju (pozabljenih) sovjetskih posegov na Madžarskem (1956) in na Češkoslovaškem (1968), predvsem pa moramo razširiti seznam aktualnih pomembnih mednarodnih pojavov oz. dogodkov:

• obžalovanje in "popravljanje" rezultatov konca hladne vojne,
• ekspanzionistična politika Rusije, utrditev avtoritarnih režimov v "Skupnosti neodvisnih držav",
• spreminjanje ravnotežja moči v korist Kitajske,
• konsolidacija muslimanskih, vzpon avtoritarnih in revolucionarnih režimov v Aziji,
• paktiranje Kitajske in Rusije,
• pojavi izolacionizma in politike pomiritve (appeasement) v ZDA, Veliki Britaniji in EU,
• koncentracija odločanja (Francija, Nemčija) v Evropski uniji,
• pomanjkanje strategije EU, opuščanje širitve EU in Nata,
• napetosti na Balkanu (BiH, Srbija, Kosovo),
• krepitev povezovanja v Srednji Evropi (V4, Tri morja),
• problem migracij (Turčija, Grčija, Italija, Ukrajina?), ogrožanje schengenskega sistema,
• energetska kriza, povezana z ruskimi dobavami plina prek Severnega toka 2,
• protislovja slovenske zunanje politike (iluzorna bližina "jedrne" Evrope, zadržanost do povezovanja v Srednji Evropi) …

V središču zanimivosti sedanjega trenutka je nadaljevanje procesa, ki so ga v Minsku kot tristranski sporazum leta 2014 sprožile Rusija, Ukrajina in OVSE, naslednje leto pa okrepili z vrhunskim srečanjem peterice: Hollande (Francija), Lukašenko (Belorusija), Merkel (Nemčija), Porošenko (Ukrajina) in Putin (Rusija). Glede na živahne politične zamenjave v zahodnih državah in glede na stabilnost v Rusiji se zdaj dogovarjajo samo še Macron, Putin in Scholz. To zanimivo dogajanje razkriva glavno zanimivost sedanjega trenutka: vzpon Rusije in stagnacijo Zahoda.

Mnenja Dimitrij Rupel: Totalitarizem

Glavni zahodni časopisi objavljajo naslovnice in dramatična sporočila kot npr. "Ko Rusija napade … bo Evropa za pomiritev" (Euro Intelligence, 16. januarja 2022), "Dan po ruskem napadu" (Foreign Affairs, 21. januarja 2022), "Kako daleč gre Putin?" (Der Spiegel, 22. januarja 2022), "Nemški politiki nas sramotijo pred celim svetom" (Der Spiegel, 5. februarja 2022), "Biden v telefonskem pogovoru svari Putina glede 'strogih' posledic napada na Ukrajino" (New York Times, 12. februarja 2022) …

Da aktualna oblast v Rusiji obžaluje razpad Sovjetske zveze, s tem pa tudi konec hladne vojne, je splošno znano. Mnogi komentatorji se sprašujejo, kaj bo sledilo vdoru v Gruzijo leta 2008, prevzemu Krima leta 2014, ruski prepovedi širjenja Nata in zahtevam ruskih komunistov po priznanju neodvisnosti Donecka in Luhanska. Analitiki ugotavljajo, da gre za ruske zgodovinske in imperialne ambicije, ki so si po tridesetih letih nabrale dovolj moči za nov nastop na svetovnem prizorišču. Nobelovi nagrajenki Svetlana Aleksijevič in Herta Müller, ki ugovarjata nemški politiki, ker noče izvažati orožja v Ukrajino, menita, da Putin že vrsto let straši Vzhodnoevropejce. "Zakaj sta Romunija in Poljska želeli vstopiti v Nato?" sprašuje Müllerjeva. "Najbrž ne zato, da bi napadli Rusijo, ampak zato, da bi se zavarovali … Putin ne zna misliti drugače kot v starih vzorcih. Prihaja iz sovjetske tajne policije. Če mu pride prav, razglasi domače ljudi za tuje agente. Bil je vzgojen s kriminalom in ne pozna nobenih drugih sredstev kot laganje, ponarejanje in nasilje …"[2]

Mnenja Dimitrij Rupel: Kako zmagati na volitvah?

Ukrajinska kriza ponuja veliko snovi za zunanjepolitično premišljevanje. Poročevalci in komentatorji večinoma napovedujejo ukrajinsko-rusko vojno, češ da gre Putinu za razdor evropske pohladnovojne varnostne strukture in za odpravo temeljnih mednarodnih sporazumov, ki državam prisojajo pravico do samoodločbe.[3] Rusija naj bi želela onesposobiti ukrajinsko vojsko, povzročiti pretres v ukrajinski vladi in navsezadnje doseči propad Ukrajine kot države. Postala naj bi failed state. Putin naj bi zaničeval uspeh, blaginjo in demokratični model v zibelki vzhodnoslovanske civilizacije. Američani naj bi odgovorili z "zakonom o obrambi ukrajinske suverenosti" in različnimi sankcijami, med katerimi je prepoved izvoza ameriške tehnologije, prepoved vstopa v ZDA (in v zavezniške države) 35 posameznikom s seznama Alekseja Navalnega; na koncu tudi zaustavitev nemško-ruskega plinovoda Severni tok 2, ki bi Evropsko unijo potisnil v energetsko odvisnost od Rusije. Komentatorji opozarjajo na nevarnost neenotnega nastopa Zahoda, predvsem na poziv francoskega predsednika, naj se EU sama dogovarja z Rusijo, in na odločitev Nemčije, da ne bo izvažala orožja Ukrajini in na njeno zavlačevanje oz. odpoved v zvezi s plinovodom. Po drugi strani naj bi ZDA in Velika Britanija pomagali Ukrajini tudi z orožjem.

Vindman in Bustillos opozarjata na nevarnost širjenja konflikta na Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Romunijo in Slovaško, obenem svetujeta, naj postaneta članici Nata tudi Finska in Švedska. "Svet," pišeta, "je na robu največje vojaške ofenzive v Evropi po drugi svetovni vojni." 

Mnenja Dimitrij Rupel: Škoda namesto zastave in zlom Evropske unije

Posebnost rusko-ukrajinskega spora, ki traja od leta 2014, je v tem, da sta ga ves čas – sicer tudi v imenu EU – reševali Nemčija in Francija, vsaka posebej, skupaj ali v okviru t. i. Normandijskega formata, tj. pogajalske četverice, ki jo sestavljajo Francija, Nemčija, Ukrajina in Rusija. Pri nas bi prvi dve državi imenovali francosko-nemški vlak ali trdo jedro EU. Slovenija naj bi bila posebej navezana na ti dve državi, vendar je težko verjeti, da bi se ozirali posebej na slovenske interese, čeprav bi bilo prav, da se ozirajo na interese evropske povezave vseh 27 držav. Zadnje čase vodita Francija in Nemčija – ali je vsaj videti, da vodita – evropsko politiko neodvisno od formalnih procedur in ustanov EU, predvsem pa neodvisno od Nata, ki je, kot se spominjamo, za Macrona možgansko mrtev, za vzhodnoevropske države pa življenjskega pomena. V evropskem jedru so nemara pozabili, da je do ukrajinske pomarančne revolucije prišlo prej kot zaradi Nata – zaradi ukrajinske odločitve o približevanju Evropski uniji, in da gre EU Putinu na živce približno enako kot Nato. Bil bi pa zelo vesel, če bi dosegel neslogo vsaj v eni od teh povezav.

Slovenija najbrž ni najboljši primer za ponazoritev splošnega pravila, da se narodi oz. države, sploh pa narodne države, praviloma in z najmanj težav poenotijo glede t. i. nacionalnega interesa. Pri Slovencih je šlo relativno lahko v začetku pa vse do Drnovškovega odhoda iz vlade leta 2002, medtem ko je vlada med letoma 2004 in 2008 živela sredi vsestranskega "prijateljskega ognja". Vtis je, da se Francozi ali Nemci pri oblikovanju nacionalnega interesa lažje sporazumejo pri sebi ali celo med sabo. Najlažje je sporazumevanje v diktaturah in v enopartijskih sistemih, kot sta npr. Lukašenkov in celo – večinoma – Putinov. Nesloga načeloma ni težava, saj se v demokraciji po navadi konča z večinskim odločanjem, državljani pa načeloma in večinoma spoštujejo demokratične odločitve, še posebej, če gre za mednarodne odnose. Najbrž ni naključje, da se na lestvicah priljubljenosti – nekoč je to veljalo tudi v Sloveniji – na visoka mesta uvrščajo zunanji ministri in diplomati.

Mnenja Dimitrij Rupel: Vprašanje prehoda iz diktature v demokracijo

Zunanja politika Evropske unije ni podvržena enotnosti, ampak je "skupna". To pomeni, da precej pristojnosti na tem področju ohranjajo države, za skupna podjetja pa je potrebno soglasje Evropskega sveta. V Evropski uniji po vsem videzu – drugače kot v ZDA – ni enotnosti glede odnosov z Rusijo, bi pa enotnost v odnosih z njimi prišla še kako prav, kot bi prišla prav v odnosih z Američani ali denimo s Kitajci. Ustanovitelji Evropske skupnosti oz. Unije vse pogosteje govorijo, da bi morali tudi o zunanji politiki odločati z večino glasov. S tem bi se vloga EU na svetovnem prizorišču povečala in postala učinkovitejša.

Predhodnik sedanjega nemškega kanclerja Scholza, nekdanji vodja nemških socialnih demokratov Martin Schulz je na kongresu svoje stranke leta 2017 napovedal federalno evropsko ustavo in vzpostavitev Združenih držav Evrope do leta 2025. Za ta namen bi bilo treba ponoviti oz. brez tveganja z referendumi voditi konvencijo o prihodnosti Evrope. Na tej točki se postavlja vprašanje, ali bi srednjeevropske oz. baltske države lahko pristale na povezavo, ki bi iz Evrope narodov naredila evropsko državo ZDE? Bi na to pristala Slovenija?

Mnenja Dimitrij Rupel: Preproščina in kultura

Srednjeevropska neodvisna državljanska, nevladna, neformalna združenja oz. – kot jih vse pogosteje imenujemo – think tanki se vse bolj osredotočajo na vprašanje, ali naj bo Evropa država kot Amerika in ali naj se kot država, vendar drugače kot ZDA, približa Rusiji? Zgodba, ki jo pišejo na slovenski levici, npr. v koaliciji KUL, kamor spada navsezadnje tudi Robert Golob, je zgodba o evropski zvezni državi pod vodstvom Francije ali Nemčije, po možnosti obeh oz. pod vodstvom članic Evropske unije iz Maastrichta. Tej zgodbi nasprotujejo članice Višegrajske četverice in seveda baltske države. Histerično nasprotovanje povezovanju Slovenije s temi državami, npr. z Madžarsko, Češko ali Poljsko, postane razumljivo šele po tem, ko ugotovimo, da gre za projekte, ki predpostavljajo opuščanje enoglasnosti in pri katerih bi bilo treba nekako žrtvovati vzhodni del "Zahodne Evrope", tisti del, s katerim je Evropa postala "cela, svobodna in v miru sama s sabo". Vzhodni del Zahodne Evrope, ki vsebuje tudi Slovenijo, je hkrati tudi zahodni del Vzhodne Evrope, z eno besedo Srednja Evropa. Gre za vprašanje, ali naj se vrne tja, kjer je bila med hladno vojno, kar pomeni, da se ne more več sklicevati na njen konec in na osamosvojitev, ampak kvečjemu na rezultate druge svetovne vojne. Tudi to je del slovenske zgodbe. S to zgodbo se na nek način sklada sestava stalnih članic Varnostnega sveta OZN in fascinacija nekaterih levičarskih slovenskih politikov s to organizacijo. Morda tako bolje razumemo spodrsljaje in pomote iz časov pred osamosvojitvijo in iz prvih let po osamosvojitvi, ko slovenski mediji "dopisnikov iz Amerike" niso pošiljali v Washington, ampak v New York.

[1] Ameriško mednarodno angažiranje – poleg vodje policijskega sindikata – npr. pavšalno zavrača akademik dr. Tine Hribar, ki po drugi strani – v delu Rusko vprašanje (Ljubljana 2021) – zagovarja rusko politiko.

[2] "Die deutschen Politiker blamieren uns vor der ganzen Welt", Der Spiegel, št. 6, 5. februarja 2022, str. 113.

[3] Primerjaj članek Alexandra Vindmana in Dominica Cruz Bustillosa "The Day After Russia Attacks - What War in Ukraine Would Look Like - and How America Should Respond", Foreign Affairs, 21. januar 2022, str. 1.