Umetnost trpljenja

Praznina polnega odra

V Cankarjevem domu si lahko ogledate gledališko uprizoritev Tolstojeve klasike Vojna in mir (v koprodukciji s SNG Drama Ljubljana in Mestnim gledališčem ljubljanskim). Gledate niz najbolj znanih prizorov, ki bi jih znal našteti tudi še tak literarni obstranec, od Natašinega plesa do bitk z Napoleonom. Tvorijo nekakšen cvetober stereotipnih predstav o romanu, ki tistemu, ki ga ni bral, niso veliko pomenili, bralci pa smo lahko ugibali o motivih za posege in spremembe predvsem v psihologijo oseb. Sploh ženskih. Tolstoja so obtoževali, da je mizogin, kar je seveda obtožba današnjega časa človeka ruskega 19. stoletja in zato krivična. A po bitjih, ki so od njegovih ženskih likov ostala v tej predstavi, bi naključni mimoidoči sklepal, da Tolstojeva slava temelji na priročnikih o reji kokoši.

Saj ni problem, da nekateri od teh prizorov ne bi bili dobro režirani in igralci dobro oblečeni, gre preprosto za to, da se prav nič ne sestavi v smisel. Neprestano sem se spraševal Почему? Почему? – kaj, zakaj, čemu to gledam? To muko, v kateri so odlični igralci potrošeni brez sledu, razen nekaj svetlih trenutkov Emeršiča in Puca – in zdaj porečete, aha, Mazzini, saj je v drami močan ženski lik! Res je. Res pa je tudi, da je režiser njeno vlogo zaupal Šugmanu, ki je edini dobil priložnost, da ostane v spominu.

Romanu lahko očitate karkoli, le praznine ne. Tej uprizoritvi lahko spregledate marsikaj, le mučne votlosti nikoli. Zanjo je najzaslužnejši tisti, ki je adaptiral, torej sam režiser Silviu Purcărete in dramaturginja Eva Mahkovic, ki mu je držala ravbarske.

Doživeli boste celo trenutek, ko se tandemu ni več ljubilo dramatizirati in iz knjig vstane sam Tolstoj ter začne brati lastno delo. Res, kaj tako stereotipnega se spomnim le s šolskih proslav. Sramotno. Zapustil sem to mučno polomijo.

Ko sem prišel na avtobus mestnega prometa, je bil poln gospa v krznenih plaščih, ki so v rokah držale programske liste in vstopnice. Na tem mestu bi se rad zahvalil Ljubljanskemu potniškemu prometu, ker je evakuacijo izvedel brez panike in žrtev, hitro in dostojanstveno, ne da bi dlaka padla s kateregakoli plašča.

Morda vas zanima še:

Kakšnega moškega hoče Slovenka?
Zdravje je njihovo največje bogastvo
Čeferin: najbolj negativna zgodba tedna
Kdo lahko nadleguje slovenske ženske?

Zakaj torej take prestave?

Poskušam odgovoriti na lastno vprašanje: čemu take prestave? Čemu obilo denarja (okoli 300 tisočakov neposredno, torej brez zaposlenih itd.) v rangu izdelave celovečernega filma za tako mizerne in celo neprijetne rezultate? Ne gre za posamezen primer, marveč za eno od smeri slovenskega gledališča. Prejšnja podobno velika predstava, Lorencijeva Iliada, ni bila ravno totalna polomija, a vsekakor nekaj, kar smo vsi skupaj brez truda zelo hitro pozabili in se pri tem zavedali, da ustvarjalcem delamo uslugo.

Tovrstne predstave so čisto komercialna zadeva in morajo biti velike zato, da postanejo dogodek. Slovenska smetana, tudi veganska, se mora zbrati v Cankarjevem domu in pokazati svoje toalete. Skratka, gre za malomeščanski snobovski davek in s tem ni nič narobe. Ciljno občinstvo pač ne bo šlo gledat drame, ki jo je napisal neki Špilko Silko, marveč mora res vse biti veliko, najprej ime avtorja. Ta predstava ni dramatizacija romana, marveč zgolj uporaba Tolstojevega imena kot alibija. To je vse, kar od njega potrebujejo. Tako kot od Homerja.

Prireditve iz podobnih vzrokov nastajajo po vsem svetu – ljudje smo biološko naviti na stvari statusa in še enkrat ponavljam, s tem ni nič narobe.

Ampak …

Trpljenje občinstva

Končno smo prišli do slovenske posebnosti. Uporabil sem najboljše mogoče orodje sodobne antropologije, Facebook, in pogledal mnenja obiskovalcev. Navdušeni so, kar je lepo. Še lepša, vsaj zame, pa je izbira besed, s katerimi doživetje hvalijo: prebili smo se skozi, pretrpeli smo …, prestali smo.

Oprostite, ste opazili kaj čudnega?

Kako se lahko človek, ki se vrača z umetniškega dogodka, pohvali, kako čudovito je bilo, ker se je prebil? In drugi pretrpel? Tretji prestal?

Ne spreglejte: slovenski gledalci uporabljajo za opis gledališke prestave natanko iste izraze kot redki preživeli Napoleonovi vojaki, ki so se vrnili z ruske kalvarije.

Le da Slovenci mislijo, da s tem izražajo navdušenje!

Očitno gre za strahotno kognitivno disonanco, ki gre mimo nas neopažena.

Trpljenje ustvarjalcev

Poglejmo še na ustvarjalsko stran. Naj navedem kar časopisni naslov, ki naj bi gledalce spodbudil k ogledu: "To je bil en tak zelo, zelo, zelo težek maraton, ampak smo ga pretekli" (vir).

Če povzamem formulo: avtorji morajo neznansko trpeti in ustvariti nekaj, da potem občinstvo še bolj trpi in so oboji zadovoljni.

Velja torej formula: umetnost = trpljenje.

Vsesplošno trpljenje

Če knjigo preberemo z užitkom, če se ob njej zamislimo, če nam razširi obzorja, če nas napolni z občutkom povezanosti s celoto, z nečim višjim in širšim od nas, povezanosti s človeštvom, lepoto in nas pretrese do srži, ni vredna skisane dlake.

Če smo trpeli in se mučili stran za stranjo in je napisana slabo in nima kaj povedati, mi pa jamramo in stokamo in nam nabija slabo vest, potem gre za veliko umetniško delo.

Zato slovenski odnos do humorja ne preseneča: to ni umetnost! In zato tudi ne presenečajo muke, ki so jih v šoli deležni mladi in radovedni bralci. Kdor od umetnosti hoče več kot le malikovanje trpljenja, je sumljiv.

Pravijo, da Slovenci ne znamo narediti glamuroznega dogodka. Kar sem jih videl, drži. Če moramo trpeti, takoj ko iz omare potegnemo gospoda Pelca, potem glamur sploh ni mogoč, saj je v svojem bistvu utvara in podoba raja, ki zanika trpljenje.

Iskrenost do sebe

Ko sem v polčasu gledal tiste trpeče in kisle obraze v Cankarjevem domu in slišal komentarje, kako se prebijajo in kaj vse lahko vzdržijo, me je spreletel gnus. Ljudje so zavijali z očmi in se pritoževali, javno pa bodo seveda hvalili, ker v Sloveniji javno res ne smeš povedati svojega mnenja. In takrat sem sklenil, da napišem tole kolumno.

Konformistične duše pač morajo vedno hvaliti vse, kar jim gospodarji dajo, od oblasti do gledaliških polomij, in najvarneje je, če še sebi ne priznajo, v kakšno govno jih tunkajo. Če lažete sebi, ne morete govoriti resnice drugim.
Dokler bo trpljenje vrednota, bo potunkana tudi celotna država.

Potem pa gledate slovenske statistike o predpisanih tabletah "za živce", pa o samomorih, depresijah in drugih varnih agresijah in si zaželite, da bi ljudje raje reagirali tako kot človek, ki se ga spomnim s projekcije filma Maškarada, še enega primerka praznega pofla. Po kake četrt filma je vstal, rekel: "Povejte Boštjanu Hladniku, da ga k… gleda," in zapustil dvorano. Moj heroj.

Uprimo se!

Čas je, da storimo kaj za svoje zdravje in zavrnemo enačenje trpljenja z umetnostjo. Peljite svojega gospoda Pelca nekam, kjer bosta oba uživala – ne pa da njega božajo roke garderoberk, medtem ko vam od muke vene gluteus maximus.

Umetnost je kot življenje, mešanica vsega po malem, od trpljenja do veselja. Če v družbi prevladuje malikovanje ene same njegove plati, v tem primeru trpljenja, gre za nezdrav fetišizem, ki ga vdihavamo kot strup in mlajšim generacijam prdimo pod nos.

Če pristajate na to, da je umetnost enaka trpljenju, potem so vaša najbolj umetniška revija Slovenske novice. Te pa lahko tudi doma berete neprimerno ceneje.