Kolumna

Četrtek,
20. 10. 2016,
9.58

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

34

Natisni članek

Natisni članek

kolumna ministrstvo za finance

Četrtek, 20. 10. 2016, 9.58

7 let, 1 mesec

Trije prašički

Kolumna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

34

Pred tedni smo dobili novo finančno ministrico, ki menda že viha rokave in študira, kje bi ljudstvo udarila z novimi davki. Ampak preden se lotimo neprijetnega vsakdanjika, pravljica.

Nekoč so živeli trije bratje prašički. Ko jih mama ni mogla več preživljati, jih je poslala v svet. "Varen in trden dom si postavite," je bil njen nasvet.

Trije prašički | Foto:

Prvi prašiček si je na hitro postavil hišo iz slame, potem pa se šel naprej zabavat. Drugi si je dal malce več dela s hišo iz šibja, a tudi on je bil hitro gotov in se pridružil prvemu pri lenarjenju. Tretji prašiček se je lotil solidne kamnite hiše. Seveda ni bila zgrajena čez noč. Brata sta ga vabila na zabavo, a ni imel časa. Zidal je počasi, solidno in si zgradil trden dom.

Potem je iz gozda prišel požrešen volk. Prašički so se zatekli vsak v svojo hišo. Prvemu je slamnato kočo volk podrl tako, da je malo močneje kihnil, in prašiček se je moral zateči k bratu v hišo iz šibja. A tudi to je volk z nekaj napora odpihnil. Brata sta se zatekla v zidano hišo tretjega prašička. Ne glede na to, koliko se je volk napenjal in pihal, je hiša zdržala. Menda je na koncu volk skozi dimnik padel naravnost v lonec, prašički so ga skuhali in pojedli. In kot je v pravljicah običaj, so potem srečno in zadovoljno živeli do konca svojih dni.


Preberite še:

Bo šla Evropa po poti Jugoslavije?


V resnici pravljice tukaj še ni konec

Seveda sta šla prvi in drugi prašiček ob prvi priložnosti po svoje, saj volkov ni bilo več. Se je pa finančni minister sprehodil po državi in v oči mu je padla lepa zidana hiša tretjega prašička. Če si je pridno postavil hišo, ni vrag, da bo zmogel tudi meni kaj plačati. Ocenil je vrednost prašičkove nepremičnine in mu poslal položnico za plačilo davka na nepremičnine.

Prašički, ki so imeli hiše, so se sicer malo upirali, ampak, kot smo videli iz pravljice, na vsakega, ki je zgradil hišo, sta prišla dva, ki je nista, in s skoraj dvotretjinsko večino so prašički izglasovali, da naj tisti s hišami kar lepo plačujejo.

Pravično in razvojno

V resničnosti ni kaj dosti drugače kot v pravljicah. Država nima denarja za vse potrebe in se ozira po novih davkih. In nas prepričuje, da bi bilo dobro obdavčiti premoženje, bolj natančno obdavčiti premoženje v obliki nepremičnin, še posebej premoženje v obliki stanovanjskih nepremičnin.

Zakaj natanko? No, rekli bodo, da bi bilo to pravično in razvojno. Kar ni res. Razloga sta pravzaprav samo dva. Prvič, to premoženje se najbolje vidi in ga je najbolj preprosto popisati. In drugič, državi se zdi, da bodo ljudje, če so bili dovolj pridni, da so skupaj spravili hišo, lahko plačali še davke. Podobno, kot si v pravljici davkarji niso mogli pomagati s prvim in drugim prašičkom, ampak samo s tretjim.

In davek na nepremičnine ni ne pravičen ne razvojen. Prašički najprej plačamo davke (dohodnino) in prispevke od vsakega dohodka. Ko gremo z ostankom zasluženega denarja v trgovino ali gostilno, plačamo davek še od blaga, ki ga kupimo. To je davek na dodano vrednost. Če kupimo steklenico viskija, umetniško sliko, zlatnike ali če gremo na počitnice na Maldive, se tukaj pobiranje davka konča. Gledanje umetniške slike v dnevni sobi ni obdavčeno, kot tudi niso obdavčeni spomini na lep dopust.

Če kupimo apno in cement, plačamo zanju davek in ju vgradimo v stavbo, pa se državi zdi, da ima pravico, da nam pobira denar, dokler stavba stoji. Če jo bomo oddali, bomo seveda plačali davek še na pobrano najemnino. Če jo bomo ogrevali, bomo plačali davek še na drva ali elektriko. Če bo v njej tekla voda, bomo plačali davek še na vodo. Če se bomo do nje pripeljali z avtomobilom, bomo plačali davek pri gorivu za avtomobil in prispevek za ceste ob registraciji vozila.

Trije prašički | Foto:

Ampak vse to še ni dovolj. Plačali naj bi davek na obstajanje nepremičnine. Ker se jo vidi. In ker tisti, ki ima nepremičnino, lahko plača. Ker je to socialno pravično. Oz. bodo to naredili socialno pravično, kar pomeni, da bo sistem urejen tako, da bo večina izglasovala, da mora manjšina pač plačati. To ni socialna pravičnost, ampak demokratični socializem.

Ko v modrost države začnejo verjeti tudi liberalci

Ampak če socialiste še razumemo, da bi v svoj socialni inženiring vključili tudi davek na nepremičnine, je težje razumeti klasične liberalce. Nekaterim se zdi tak davek razvojen, ker naj bi poživil trg z nepremičninami, ker naj bi bilo zaradi davka na nepremičnine mogoče razbremeniti davek na delo in kapital, ker naj bi zmanjšal stanovanjske težave mladih družin ipd.

Da se bodo zaradi novega davka v Sloveniji zmanjšali kakšni drugi davki, je seveda zgolj dobra šala. Zavajanje je tudi to, da je pri nas delo obdavčeno. Ne, delo ni obdavčeno. Zastonj lahko delate, kolikor hočete, pa ne bo treba nič plačati. Obdavčeni so zaslužki. To je velika razlika. In obdavčeni so tako zaslužki iz dela kot zaslužki iz kapitala. Kar je pravilno.

Največjega kozla pa liberalci ustrelijo, ko pravijo, da je davek na nepremičnine razvojen. Kolikor jaz razumem liberalizem, je njegova osnovna premisa, da ljudje, ne modreci iz državne uprave, najbolje vedo, kam vlagati denar in koliko naj kaj stane. Liberalci se vedno borijo za to, da država ne izbira zmagovalcev, ne določa cen, ne daje prednosti enim v primerjavi z drugimi, ampak pusti, da o tem odloča trg oz. da odločijo ljudje s svojimi dejanji. Vsi skupaj imajo namreč več informacij in vsi skupaj tudi več možganov.

Kaj pa je obdavčenje nepremičnega premoženja – ne pa hkrati tudi vsega drugega premoženja oz. posledic drugih oblik trošenja – drugega kot izkrivljanja trga in dreganje, siljenje, šolanje ljudi proti enim in za druge oblike investicij. Če vlagaš v nepremičnine, te bomo obdavčili, ker je to zate in sploh za Slovenijo slabo, če vlagaš v jahte ali kofetkanje, pa ne. To je, kot bi rekli, da bomo plače zidarjev obdavčili več – ker državi pač ni všeč, kar delajo –, plače medicinskih sester pa manj – ker nam je všeč, kar delajo. Ali pa bi zdravo hrano obdavčili manj, nezdravo pa bolj – ker se državi zdi, da mora vzgajati ljudi. Ali pa uvožene čevlje bolj, Pekove pa manj, ker se državi zdi, da mora podpirati Peko.

Socialisti, liberalci in konservativci

Skratka, socialiste razumem, ker oni so pač tisti, ki glasove svojih volivcev kupujejo z denarjem (davki) drugih ljudi. Liberalcev in konservativcev pa ne. Prve zanima razvoj, druge pa elementarna poštenost. Davek na nepremičnine je razvojen, če verjamemo, da država ve, kaj je pametno, da ljudje kupujejo. Ker ne ve, ni. In davek na nepremičnine je nepošten, ker za nazaj obdavči žulje ljudi samo zato, ker je rezultat teh žuljev nekaj, kar se vidi, dobesedno, iz letala.

Sporočilo davkov na premoženje je, ljudje, razfrčkajte, kar imate! Kot prvi in drugi prašiček. Sporočilo pravljice iz naše mladosti je bilo prav nasprotno. Tudi pravljice bo treba napisati znova.

Post scriptum

Če socialno čuteči bralec meni, da morda prvi in drugi prašiček nista sama kriva, da nimata nepremičnine, mu dam popolnoma prav. Ne vidim pa, kaj ima tretji prašiček s tem. Bi ga morali zato kaznovati? Je on kriv, da druga dva nimata nič obdavčljivega premoženja? Ju je okradel? Če je tako, potem pa davek na nepremičnine ni, absolutno ni dovolj velika kazen za njegove nečednosti.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.