Euro 2024
Sreda, 22. 11. 2023, 22.47
9 mesecev, 2 tedna
Tomaž Ambrožič: Bogastvo uvrstitve na Euro 2024
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,97
Po 14 letih: "Splača se vztrajati!"
Res je, Nogometna zveza Slovenije bo na račun uvrstitve slovenske nogometne reprezentance na Evropsko prvenstvo v nogometu deležna bogate finančne nagrade iz naslova trženja tega dogodka – minimalno 9,25 milijona evrov – brez dodatnih nagrad za morebitne osvojene točke oz. zmage na prvenstvu. A zasluženo priigran denar ne predstavlja največjega bogastva, ki ga skriva ta uspeh.
Slovenija je šla prvič in drugič naprej
Začetek zgodbe slovenskih nogometnih uspehov sega v leto 1999, ko je najprej Nogometnemu klubu Maribor uspel podvig s prvo uvrstitvijo slovenskega kluba v Uefino Ligo prvakov, tri mesece kasneje pa je še večji uspeh z uvrstitvijo na evropsko nogometno prvenstvo leta 2000 uspel slovenski reprezentanci. Tri zaporedne uspehe v vrsto je slovenski nogomet potrdil dve leti kasneje še s prvo uvrstitvijo na Svetovno prvenstvo.
Nogomet je takrat končno dobil domovinsko pravico tudi v Sloveniji in čeprav so nas na eni odločilnih tekem za uvrstitev na prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem s tribun v Beogradu posmehljivo provocirali z vzkliki "Vi, skijaši," je bilo jasno, da Slovenci nikakor nismo več zgolj smučarski narod. Še kako so se tista leta na prelomu tisočletja vtisnila v spomin številnim mladim nogometašem, ki so takrat trenirali šport, ki ni bil niti približno tako priljubljen, kot je nogomet danes.
Leta 1999 je Milivoje Novaković štel 20 let, Robert Koren 19, Boštjan Cesar jih je imel 17, Samir Handanović in Mišo Brečko 15, Valter Birsa pa 13 let. Pred letom 1999 so sicer verjetno želeli, da bi postali tudi poklicni nogometaši, da jih bo športna pot kdaj odpeljala na svetovno prvenstvo, pa verjetno ne. A prav uspeh zlate generacije je vse to obrnil na glavo. V nogomet se je od takrat naprej resnično splačalo verjeti. Predvsem številnim v Sloveniji registriranim nogometašem. Konec devetdesetih je bilo takšnih kakšnih 20 tisoč, kar je že takrat pomenilo, da je nogomet najbolj razširjen šport v Sloveniji, kjer pa je hkrati tudi veljalo večinsko prepričanje, da to ni šport, ki ga imamo Slovenci v DNK. Navkljub imenom, ki so že v osemdesetih potrjevale slovenski nogometni talent – Branko Oblak, Danilo Popivoda, Vili Ameršek, Srečko Katanec in drugi. A manjkalo je to, kar se je zgodilo v letu 1999, ko smo na stadionih prvič zaslišali navijaške vzklike "Mi, Slovenci!" in "Kdor ne skače, ni Slovenc". Evforija, ki je čez noč prepričala vse, je še največje bogastvo prinesla mladim nogometašem, ki so bili takrat na pragu svoje morebitne nogometne kariere. Dala jim je potrditev, da smo Slovenci tudi v nogometu zmožni biti med najboljšimi.
Slovenija je šla tretjič naprej
In treba je bilo počakati deset let, da se je zgodba zlate generacije ponovila leta 2009, ko si je reprezentanca priigrala nastop na Svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Za narod z zgolj dvema milijonoma prebivalcev je bila to še ena potrditev, česa vsega smo sposobni, če le sledimo svojim ambicijam. Tudi ta uspeh je znova obogatil že mnogo številčnejšo nogometno družino, kot je bilo to ob koncu drugega tisočletja.
Jan Oblak je leta 2009 štel 16 let in je bil v začetku sezone 2009/2010 že priključen članskemu moštvu. Poleti 2010 je že odšel v Benfico in z odškodnino ob njegovem prestopu je NK Olimpija takrat dobro napolnila svojo blagajno. Nekaj mesecev mlajši od Oblaka je bil takrat Benjamin Verbič, leto mlajši – 15 let – pa je leta 1999 imel Andraž Šporar. Timi Max Elšnik je štel 11 let, Jaka Bijol deset, Benjamin Šeško pa zgolj šest let. Njim je bilo brez dvoma že nekoliko lažje verjeti v to, da so tudi sami sposobni ponoviti uspeh svojih vzornikov.
Slovenija je šla spet naprej
In res, tokrat smo sicer čakali malenkost dlje, saj je od uspeha na tekmi z Rusijo v Mariboru pa do zadnjega žvižga na ponedeljkovi tekmi v Stožicah minilo skoraj natančno 14 let. Številni smo bili vmes neučakani, ko se uspehi niso ponavljali na krajše obdobje, a ko sedaj pogledamo vse skupaj za nazaj, lahko rečemo samo eno. Res smo dobri, da se nam je že četrtič uspelo uvrstiti na eno izmed velikih tekmovanj. In ne smemo pozabiti, da smo še dvakrat bili zelo blizu temu in smo izpadli v dodatnih kvalifikacijah.
A najbolj pomembno pri vsem tem je potrditev cikličnosti naših uspehov. Ti niso naključni in se v povprečju dogajajo približno vsakih deset let (kakšno leto gor ali dol). Vsaka generacija navdahne novo generacijo, ki ji ne poskuša samo slediti, pač pa morda tudi preseči. Potrditev, da se splača verjeti, splača vztrajati in da se ciklusi ponavljajo, je največje bogastvo, ki ga lahko prinese uspeh, kot je v ponedeljek uspel trenutni slovenski nogometni reprezentanci. To zavedanje je še posebej pomembno takrat, ko se pričakovanja ne izpolnijo. Ko razumljivo pride do krize in slabših rezultatov in ko poslušamo, kako je vse slabo, zanič.
Ob uspehih so finančne nagrade, kakršne bo tudi tokrat deležna NZS, seveda odličen stimulans, a ta denar pride in se potroši, mladi nogometaši v nogometnih klubih pa ostanejo in naprej iščejo svoj kruh in svojo pot pod soncem. In ko vidijo svoje vzornike, kako objeti plešejo v krogu na sredini igrišča, zagotovo tudi sami začutijo ponos, samozavest in energijo. Energijo, ki bo, upajmo, tudi nekatere izmed njih v naslednjih letih odpeljala na eno od velikih tekmovanj. Tudi zato bo Slovenija zagotovo znova šla naprej!
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič
