Sobota, 4. 11. 2023, 22.27
1 leto, 1 mesec
Tomaž Ambrožič: Evforija vs. zvestoba 1:0
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,71
Dober mesec pred odločilno nogometno tekmo slovenske reprezentance v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo proti Kazahstanu je bil stadion Stožice v celoti razprodan. Že vse od odločilne tekme za uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 2010, ko smo v Mariboru gostili Rusijo, Slovenije ni zajela takšna nogometna evforija. Kako dobiti brezplačne vstopnice, zdaj ni več vprašanje; zdaj se iščejo zveze in poznanstva, kako vstopnico sploh kupiti.
Zagotovo o tem ne bi govorili, če bi se zadnji dve tekmi slovenske reprezentance proti Finski in Severni Irski razpletli drugače in bi pred zadnjima dvema tekmama ostali brez upanja za uvrstitev na Evropsko prvenstvo. Tako kot se je to zgodilo na septembrskih tekmah reprezentanci Severne Irske.
No, pogled na tribune stadiona Windsor park v Belfastu ob oktobrskem gostovanju naše reprezentance je pokazal skoraj v celoti razprodan stadion. Ne glede na to, da tekma vsaj za domačine ni odločala o ničemer. Ko sta v 63. minuti pri vodstvu Slovenije zaradi menjave igrišče zapustila severnoirska reprezentanta, sta bila deležna močnega aplavza s tribun.
Ne bi želel delati krivice nikomur, ampak resnično dvomim, da bi lahko pri nas doživeli kaj podobnega. Nihanja med razočaranjem in evforijo so pri nas nekaj običajnega. Povzdigovanje igralcev med nesmrtne in naslednjič ostre kritike so povsem razumljive. Vse zaradi naše "zmagovalne" miselnosti, ki ceni samo rezultat.
Verjamem, da je šport več kot le zmagovanje, pa čeprav dejstva govorijo drugače. Verjetno tudi zato, ker skozi športne uspehe nezavedno zdravimo svoje travme in neuspehe na drugih področjih. Tudi zato je šport nekakšna droga, ki nas nezavedno opija.
Slovenska nogometna reprezentanca je sredi oktobra z evrogolom Adama Gnezde Čerina uspešno strla vedno neugodno reprezentanco Severne Irske.
Kaj pomeni neuspešna sezona?
Čeprav je nekako razumljivo, da smo pri reprezentančnih zgodbah manj prizanesljivi kot pri rezultatih kluba, ki ga imamo za svojega, pa je današnji povprečen odnos navijača do športa zaskrbljujoč. Res je, da je cilj vsakega športnika biti boljši in zmagovati, a prav tako je res, da enostavno v športu ne more vsak zmagati.
Ko so ob koncu lanskoletne sezone lige NBA vprašali zvezdnika ekipe Milwaukee Bucks Giannisa Antetokounmpa, če je za njim neuspešna sezona, je zelo prepričljivo vprašal novinarja, če on pri svojem delu vsako leto doseže napredovanje in dobi višje plačilo. "Vem, da ne, ampak vsako leto se trudiš, da bi to dosegel, mar ne? Če ti ne uspe, to ne pomeni, da si slab. Michael Jordan je v karieri osvojil šest naslovov prvaka NBA. Lahko potem ostale njegove sezone ocenimo kot neuspešne?" Te njegove besede niso mogle bolj nazorno povedati, kako šport doživljajo športniki in kaj je bistvo športa.
Če se vrnem nazaj k razprodanemu stadionu za tekmo proti Kazahstanu, je treba priznati, da je bil odziv navijačev v tokratnih kvalifikacijah nadpovprečno dober tudi v tisti zgodnji fazi, ko še nismo bili blizu uvrstitve na Euro 2024. Zagotovo se tudi v tem skriva recept za tako uspešne predstave naše reprezentance v letu 2023.
Zeleno-bela evforija
Vseeno pa ne moremo mimo še ene letošnje evforije, ki je razvnela navijače v Ljubljani. Zmaga nogometašev Olimpije v evropskih klubskih kvalifikacijah proti Ludogorcu je pričakovano prebudila nogometno evforijo v Ljubljani in stadion proti Galatasarayu je bil seveda razprodan. Kljub zgodovinskemu rezultatu se kaj takega kasneje ni več ponudilo. Še več, na zadnji tekmi državnega prvenstva proti Aluminiju je bilo na tribunah manj kot 500 gledalcev. Seveda imajo navijači vso pravico biti kritični in razočarani nad dosežki njihove ekipe, ampak takšno vroče-hladno obnašanje na dolgi rok ne bo pomagalo k nujno potrebnemu napredovanju kluba na vseh nivojih.
NK Olimpiji v konferenčni ligi s Slovanom iz Bratislave kljub veliki podpori s tribun ni uspelo. Ljubljančani so klonili z 1:0.
Ne gre za kritiko navijačev, saj je to del obče sprejete kulture pri nas. Tudi drži, da se navijači odzivajo na napačne poteze vodstev kluba, katerim so navijači na splošno pogosto potrebni samo zaradi kulise in prodaje vstopnic. Za vsak uspešen odnos sta potrebna vzajemnost in razumevanje in tukaj prav slednjega manjka na obeh straneh.
Navijači v Celovcu kot svetel zgled
Podoben odziv pri navijačih doživljajo tudi številni drugi slovenski klubi, še posebej tisti v Ljubljani. Zvestih navijačev, ki stojijo klubu ob strani v dobrem in slabem, ni veliko. Če ni izjemnih rezultatov, so tribune zelo slabo zasedene. Kot da so hokejski navijači v uro oddaljenem Celovcu ali Beljaku iz nekega drugega sveta. Celovški KAC se je v sezoni 22/23 lahko pohvalil s povprečno 4.487 gledalci na njihovih domačih tekmah. In ne, ni osvojil naslova prvaka, pač pa je sezono končal v polfinalu ICEHL.
Izjemna želja po zmagovanju je nekaj, kar v bistvu najbolj ovira zdrav razvoj športnih sredin. Prav zaradi te močne želje se spregledajo prizadevanja, ki potrebujejo čas. "Trust the process" (zaupaj v proces) je fraza, ki jo pogosto preberemo v tujih medijih, ki spremljajo transformacijo predvsem nogometih klubov. Pri nas je takšnega razumevanja malo, zato tudi klubi tako hitro posegajo po menjavah trenerjev in iskanju kratkoročnih rešitev. Hkrati pa se vsi sprašujejo v slogu, "kaj je bilo prej, kura ali jajce", kdo mora narediti prvo potezo. Navijači ali športniki?
Verjetno se odgovor skriva v dejstvu, da vsaj pri nas nimamo tako zelo dolge tradicije navijaštva kot na primer v Nemčiji, Italiji, Angliji ali Avstriji. Pri nas je veliko navijačev, ki so to postali zaradi ekstremnih dosežkov, ki niso stalnica, so pa zato takrat, ko se zgodijo, toliko odmevnejši. Ko ti dosežki zbledijo, se najbolj evforični navijači vrnejo tja, od koder so prišli. Na kavče, pred TV-zaslone in na različna družbena omrežja.
Slovenija je 17. oktobra v Belfastu slavila z 1:0.
Sezonska vstopnica. Zakaj že?
Sezonska vstopnica pri nas žal ni statusni simbol. Pravi navijači pogosto svojo strast in ljubezen do kluba izkazujejo tudi s tem, da so s klubom tudi takrat, ko jim ne gre. In tudi takrat, ko so razočarani nad potezami odgovornih v klubu.
Prav tako je nesporno dejstvo, da se šport, ki nima svojega občinstva in navijačev, ne more razvijati in tudi ne more obstati. Vzajemnost odnosa med navijačem in klubom ali pa tudi reprezentanco je torej ključna. Vedno in ne samo takrat, ko smo vsi navdušeni nad rezultati.
Redki so primeri pri nas, ko navijač in kupec sezonske vstopnice na dom prejme čestitko ob rojstnem dnevu ali pa novoletno voščilnico. Običajno se to naredi tako, da klubi svojim navijačem čestitajo na spletni strani in z objavo na družbenih omrežjih. Tako kot pravi navijač do obisti pozna svoj klub in svoje najljubše igralce, tako bi moral tudi klub "poznati" svoje navijače oziroma z njimi iskreno komunicirati.
Res je, da bo pri nas prihodek od prodanih vstopnic tudi v primeru večkratnega povečanja prodaje vstopnic še vedno v senci prihodkov, ki jih na primer nogometni klubi dosežejo z dobro prodajo nogometašev v tujino ali pa z dobrimi nastopi na Uefinih tekmovanjih, a takšni poslovni podvigi pridejo in grejo, navijači pa so edina prava stalnica vsakega kluba. Še posebej takrat, ko uspehov ni.
To bi se morali zavedati tako navijači kot tisti, ki vodijo klube. Zvestoba je temelj vsakega odnosa. V dobrem in slabem. In ja, vse zapisano ne velja samo za športno navijaško kulturo. Tudi na ostalih področjih družbenega življenja lahko opazimo, kako nas lahko evforija vsakokrat odpelje v drugo smer. Tja, kjer je najbolj glasno in veselo.
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič
