Petek, 10. 1. 2020, 4.01
4 leta, 10 mesecev
KOLUMNA
Solejmani je mrtev, tankerji plujejo naprej
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,75
13
Začetek novega leta je prinesel veliko negotovosti.
Konec leta 2019 so rezultat na britanskih volitvah ter s tem razjasnitev brexita in napredek pri pogajanjih o trgovinskem sporazumu med ZDA in Kitajsko kazali na pomiritev razmer na mednarodnem področju. Zmanjšanje negotovosti je že prišlo do izraza tako pri večjem gospodarskem optimizmu kot tudi pri gibanju delnic na večjih svetovnih borzah. A začetek novega leta je prinesel povsem nove negotovosti. Če so napadi na veleposlaništvo ZDA v Bagdadu šli mimo kot še ena izmed rednih regionalnih napetosti, ki ne prevzamejo medijskega prostora, pa je raketni napad povzročil začetek krize, ki že kaže globalne razsežnosti. A rešitev za krizo vseeno ostaja v regiji.
Strokovnjaki za mednarodne odnose te dni razpravljajo o možnosti, da zadnje dogajanje pomeni konec diplomacije in začetek vojaških operacij. Diplomacija namreč pomeni iskanje rešitev s pogovarjanjem, dogovarjanjem in pogajanji, vojaški ukrepi pa so načeloma potrebni šele, ko se vsa orodja diplomacije izkažejo za neuspešna. Lahko rečemo, da vojaški poseg pomeni poraz diplomacije.
A kljub vsemu bo za rešitev trenutne krize ključno vlogo morala odigrati diplomacija. Predsednik ZDA Donald Trump je v svoji izjavi javnosti že nakazal, da sta obe strani naredili korak nazaj. Pogovori med obema stranema naj bi stekli prek švicarske diplomacije. Upanje za diplomatsko rešitev torej ostaja. Bližnji vzhod je območje, kjer imajo države med seboj zelo kompleksne, a hkrati intenzivne odnose.
Predsednik ZDA Donald Trump je v svoji izjavi javnosti že nakazal, da sta obe strani naredili korak nazaj.
Že verska delitev na šiite in sunite je ena izmed osnovnih ločnic in kritičnih točk pri odnosih med državami. Ravno ta ločnica namreč najbolj zaznamuje zavezništva med državami. Države, v katerih so na oblasti suniti, so medsebojne zaveznice tudi v političnem prostoru, enako velja za šiite. Iran je zato največji zaveznik z državami, kot so Katar, Jemen, Libija in zdaj tudi Irak. Ko je bil v Iraku na oblasti Sadam Husein, ki je bil del sunitske manjšine, pa je med Iranom in Irakom izbruhnila celo vojna, ki je trajala skoraj desetletje.
A odnose v zadnjih letih vse bolj zaznamuje tudi gospodarski razvoj. Bližnji vzhod je v zadnjih letih postal pomembno svetovno gospodarsko vozlišče na več področjih. Svoj naravni vir - nafto - so izkoristili za to, da so središča, kot so Dubaj, Katar in Abu Dabi, postala pomembne logistične, finančne in poslovne točke, na katere sta navezana tako Vzhod kot tudi Zahod. In ravno države v regiji bodo za namen preprečitve eskaliranja trenutnih razmer morale v prihodnosti odigrati pomembnejšo diplomatsko vlogo, tako v odnosih do Irana kot tudi v odnosih do ZDA.
Ena izmed držav, ki jo gre izpostaviti, je Katar. Katar je že nekaj let pod embargom številnih zalivskih držav, prav zaradi tesnega odnosa, ki ga ima z Iranom. A vendarle so v Katarju tudi ameriške vojaške baze in ta država ima tudi z Zahodom razvite zelo dobre odnose. Verjetno ni naključje, da so ameriška brezpilotna letala, ki so izvedla napad na iranskega generala Solejmanija, vzletela ravno iz ameriške baze v Katarju.
Katarski zunanji minister je takoj zatem obiskal Teheran. Pogovori torej potekajo. Druga država je Oman, ki je v preteklosti velikokrat odigral vlogo mediatorja. Oman sicer ni toliko v ospredju pozornosti kot preostale države, ima pa sultan Kabus bin Said Al Said v regiji ugled mirovnika, ne nazadnje tudi zaradi vloge, ki jo je odigral pri stiku med Iranom in ZDA, iz katerega je nastal jedrski sporazum.
Omanski sultan Kabus bin Said Al Said ima v regiji ugled mirovnika.
In ravno ta sporazum je zdaj propadel. Za to ne gre kriviti zgolj ZDA in včasih preveč agresivne javne diplomacije njihovega predsednika. Iran se je v zadnjih letih močno okrepil, tudi z vlogo, ki so jo odigrali pri vojni proti IS. Z večjo močjo so se seveda povečali tudi interesi po večji vlogi, ki bi jo država želela igrati na Bližnjem vzhodu, kjer pa imajo svoje interese tudi ZDA. Čeprav se predsednik Trump zdaj sklicuje na to, da energetski interesi v regiji niso več tako veliki, saj naj bi bile ZDA po njegovih besedah energetsko neodvisne, je treba to izjavo vzeti s kančkom dvoma.
Tine Kračun je direktor Inštituta za strateške rešitve.
Ameriško gospodarstvo, in s tem tudi politika, ima v regiji še vedno močan interes in tega ne bodo zapostavili. Izjava je bolj namenjena pritisku na Evropo in članice zveze Nato. Trump si bo namreč prizadeval, da bi ravno ta organizacija začela igrati močnejšo vlogo pri prizadevanju za mir v regiji.
Rezultat njegove izjave je, da so nekatere evropske države, ki so po iranskem napadu na vojaške baze v Iraku napovedale odhod svojih vojakov, tega odložile. Primaren interes ameriške politike je, da vojaške sile ostanejo v Iraku skupaj z vsemi preostalimi članicami Nata. Vsakršen umik v tem trenutku bi namreč pomenil krepitev Irana.
Edina rešitev je torej diplomatska rešitev. Dvig cene nafte ni v interesu svetovnega gospodarstva. Ta lahko izkoristi svoj vpliv, ki ga ima v zalivskih državah, ter jih prisili v to, da začnejo z Iranom intenziven dialog, vzpostavijo diplomatske kanale in začnejo iskati rešitev za mir na Bližnjem vzhodu. V primeru vojne namreč izgubi tudi gospodarstvo.
Zaradi tega so vzrok trenutne eskalacije tudi incidenti, ki so se dogajali v Hormuški ožini in pomembno vplivali na oskrbo z nafto. Primaren vidik umiritve položaja bo zagotovitev normalnih razmer za plutje tankerjev iz Perzijskega zaliva v Indijski ocean in s tem nemoteno oskrbo z nafto.
13