Šola za starše: čigava stvar so domače naloge?

Domačo nalogo lahko narediš ali pa tudi ne. Foto: Thinkstock

Domače naloge nam vsak dan uničujejo družinsko življenje. To je stavek, s katerim je bil pred dnevi v oddaji Tednik napovedan prispevek o šolskih obveznostih naših otrok. Ne bom jamrala s starši, ki popoldneve skupaj s svojimi (kričečimi, jokajočimi in trpečimi) otroki preživijo za knjigami. Oprostite prosim, ampak družinsko življenje si lahko uničimo samo sami.

No, debata o tem, ali je domače naloge treba dajati in delati, je med učitelji, ravnatelji in drugimi pedagogi pa tudi med starši in celo učenci in dijaki, prisotna že več let. Nisem vedela. Do pred kratkim sem mislila, da je domačo nalogo treba narediti – tako kot je pač treba v šolo. Ampak tako je bilo nekdaj. Danes je celo domača naloga stvar debate. Tako v šoli kot doma. Učitelji otroke prosijo, da opravljajo svoje obveznosti, starši pa popoldneve preživljajo ob pregovarjanju in pogajanjih.

Še nekaj drugih kolumn Tine Deu:

Kako sem dosegla, da imamo doma (večinoma) pospravljeno 

Pustna sobota – najnapornejši dan v letu

Lepo vzgojeni otroci lahko sami padejo z neba. Je pa odvisno, kakšne starše imajo.

Novi časi

Učenec ali dijak lahko domačo nalogo naredi ali pa tudi ne. Ni obvezno. Odvisno je od otroka samega, od iznajdljivosti in volje učitelja oziroma od staršev, ki se lahko odločajo o tem, katero metodo (prisile) bodo uporabili. Lahko z nalogo tudi sploh ne silijo, ampak potem ti v šoli hitro namignejo, da se premalo ukvarjaš s svojimi otroki. To pa je za marsikaterega starša nesprejemljivo. Malo je takšnih, ki so pripravljeni tvegati in pustiti, da se otrok sam zaštrika. Pa saj v bistvu se težko, ker posledic itak ne bo. Vsaj takšnih ne, ki bi jih otrok lahko občutil čez noč. Starše je sram, če njihov otrok v šoli ni uspešen. Zato se z njim raje prerekajo.

Ne sedijo samo pri domačih nalogah, ampak gre ogromno časa tudi za skupno učenje. Ker naloge je treba imeti, dobre ocene pa tudi.  Pa čeprav na račun družinskega življenja - do tega, da je to bolj klavrno, je potem le še korak.

Stare modrosti, da je nekaj preprosto treba, nihče več ne jemlje resno. Pa tudi tega, da si za posledice odgovoren sam, ne. Saj si res težko, ker jih v resnici sploh ni. Vsaj takšnih na prvo žogo ne.

Je treba (otrokom) omejiti uporabo prenosnega telefona? 

Šola in starši moramo otrokom nekako pojasniti, da je domača naloga njihova stvar. Foto: Thinkstock Sami smo si krivi

Ne predstavljam si, da bi se vsak popoldan učila z otrokom. Kaj šele z vsemi tremi.

Ko sem jaz hodila v šolo, je bilo takšno razmišljanje samoumevno. Danes celo od učiteljic slišiš, da s svojimi otroki ure in ure presedijo ob knjigah in da je to edini način.

Po mojem domača naloga ni naloga staršev. Kar pa seveda ne pomeni, da nam ni nič treba. Šola in starši moramo otrokom nekako pojasniti, da je domača naloga njihova stvar. To je težje, kot če jo vsako popoldne naredimo skupaj z njimi. Isto velja za učenje in še za kaj. Sploh če nočeš pridigati, groziti, kritizirati, podkupovati, torej prevzemati odgovornosti za (šolske) obveznosti svojih otrok. Če torej nočeš, da domače naloge uničujejo tvoje družinsko življenje.

Po mojem je dolžnost staršev kvečjemu to, da življenje organiziramo tako, da ima otrok dovolj časa, da v miru opravi svoje obveznosti. Pa da mu pomagamo, kadar nas za to prosi.

Moji bi lahko bili perfektni. Pa bi bili res?

Če bi si za domače naloge in učenje s svojim osmošolcem vsak dan vzela uro časa, sem glede na količino snovi izračunala, da bi imel na koncu v spričevalu same petke. Če bi se poleg tega vsake toliko oglasila v šoli in pri učiteljih izpogajala boljšo oceno, bi jih imel pa sploh. Danes se baje redno dogaja, da starši s svojim vmešavanjem – predvsem s tem, da pomagajo več, ko je primerno, zvišujejo učni uspeh svojih otrok. Odličnjakov je v osnovnih šolah vedno več, o čemer govorijo tudi številke, ki sem jih našla na spletu:

Leta 1988 je končalo 8. razred osnovne šole:

• 1,3 % učencev z nezadostnim uspehom,
• 25 % z zadostnim,
• 32 % z dobrim
• 24,5 % s prav dobrim,
• 17,3 % pa z odličnim.

Leta 2006 (vmes je bila uvedena devetletka) je končalo 9. razred osnovne šole:

• 0,3 % učencev z nezadostnim uspehom,
• 8,3 % z zadostnim,
• 30 % z dobrim,
• 28 % s prav dobrim,
• 32 % pa z odličnim.

V vseh razredih od 4. do 9. so v šolskem letu 2005/06 z nadpovprečnim (odličnim ali prav dobrim) uspehom ocenili 69 % osnovnošolcev. Nižji učni uspeh od dobrega je imelo le 5 % otrok.

Podatki niso najnovejši, ampak nadaljujemo v tej smeri. Zadnjič mi je v roke prišla razpredelnica povprečja ocen razreda, kamor hodi moj najstarejši sin. Njihova povprečna ocena pri matematiki je več kot 4, pri čemer je učiteljica povedala, da so glede na prejšnje generacije celo malo pod povprečjem.

Samostojnosti otrok ne moreš naučiti čez noč. Foto: Thinkstock

Odgovornosti se ne naučiš čez noč

V Ljubljani je nekaj gimnazij, na katere se lahko vpišeš le, če si imel v zadnjih treh razredih osnovne šole na koncu šolskega leta vse predmete ocenjene s pet. To pomeni, da se v prvem letniku teh gimnazij znajdejo sami odličnjaki.

Med njimi je gotovo tudi veliko takšnih, ki so svoje osnovnošolsko znanje in boljše ocene sistematično pridobivali ob izdatni pomoči svojih staršev. Ali pa inštruktorjev. Te smo jih včasih najemali, če si imel cvek, nikoli pa zato, da bi imel pet namesto štiri.

Zgovorno je, da marsikateri osnovnošolski odličnjak v gimnaziji ne zmore nadaljevati v enakem tempu. Ali pa tempa morda ne zmorejo njegovi starši? Je že tako, da se vsakega šestnajstletnika ne da držati na štriku. No, pa samostojnosti in odgovornosti ga tudi ne moreš naučiti čez noč. 

Spet ta vata

Hrvati so pred časom za mesec dni ukinili domače naloge in dobili neverjetne rezultate. Učenci so se bolj zanimali za učenje in učno snov, pri pouku so bili bolj aktivni, pokazali so večjo ustvarjalnost ter bili bolj v pomoč drug drugemu. Obenem pa so imeli več časa za druženje s starši.

Tudi to je varianta. Ali pa je zgolj dodatna plast vate, ki jo ovijamo okoli naših otrok?