Ponedeljek,
23. 9. 2013,
6.47

Osveženo pred

4 leta, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

I feel Slovenia

Ponedeljek, 23. 9. 2013, 6.47

4 leta, 10 mesecev

Smo končno spet (za)čutili Slovenijo?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Če se spomnimo začetnih zapletov z organizacijo EuroBasketa, lahko ob koncu največjega športnega dogodka pri nas zapišemo, da je ta uspel.

Da se je naša država v danih (kriznih) razmerah izkazala kot dober prireditelj in gostitelj, o čemer pa pravzaprav tudi nihče ni dvomil.

Pri zapletih je šlo za vprašanja, koliko denarja bo dogodku namenila država, kakšne naj bodo kotizacije občin gostiteljic skupinskega dela prvenstva, propadlih projektov gradenj in obnov dvoran (Ptuj, Novo mesto, Ljubljana.

A ne le organizacijski, tudi tekmovalni dosežek slovenske reprezentance ima pomembno težo: čeprav smo potihoma pričakovali medaljo, in odlične igre slovenske reprezentance so to pričakovanje le še krepile, sta na koncu tudi peto mesto in uvrstitev na svetovno prvenstvo izjemen uspeh. Kar so s svojo izjemno podporo pokazali tudi domači gledalci, ko so v zadnji tekmi, brez pomembnega tekmovalnega naboja, napolnili Stožice.

Kot slišimo s "terena", so zadovoljni tudi preostali deležniki, tako ali drugače vpeti v ta pomemben dogodek: turistični delavci, ki so imeli polne hotele, gostinci, ki se jim je povečal promet na račun zagretih in žejnih navijačev, prodajalci uradnih artiklov in spominkov, slovenske železnice, ki so prepeljale več potnikov, sponzorji, ki so okrepili svoj imidž, in blagovne znamke in tudi državne ustanove (Spirit, Ukom), ki skrbijo za prepoznavnost, ugled in investicijsko privlačnost Slovenije.

Časi megalomanskih projektov so minili Kajpak vsi računi še niso položeni in morda se bo zgodil še kakšen prepirček glede dokončnega plačila kotizacije občin ali kakšna druga aferica. Tisti, ki so prvenstvo razumeli kot priložnost za gradnjo dvoran, brez jasne finančne konstrukcije in načrta, kako bodo ti objekti živeli po prvenstvu, seveda z izkupičkom EuroBasketa ne bodo zadovoljni (z izjemo Jesenic, kjer so dobili temeljito obnovljeno Podmežaklo). A se bo, še posebej v teh kriznih časih, treba navaditi, da organizacija večjih ali velikih športnih tekmovanj ne pomeni hkrati tudi priložnosti za megalomanske infrastrukturne projekte. Primer zimske univerzijade in Evropske prestolnice kulture v Mariboru je dovolj poučen. EuroBasket 2013 je dokaz, da je mogoče tudi z manjšo adaptacijo obstoječih objektov odlično izpeljati organizacijo.

Če ob vseh navedenih vidikih EuroBasketa v Sloveniji pogledamo še malo širše in manj materialno, pa je izjemen dosežek tega prvenstva za državo gostiteljico prebujeni nacionalni ponos ob odličnih predstavah in borbenosti naših "junakov" in zavzetosti naših ljudi, da se kot ambasadorji "košček raja" na zemlji (kot seje pred leti na Brdu izrazil George Bush), predstavimo svetovni javnosti.

Slovenska zastava in drugi nacionalni simboli končno dobrodošli in zaželjeni Že dolgo pri slovenskih državljanih nismo videli toliko nacionalnih simbolov v različnih oblikah, tudi zunaj športnih dvoran: zastav na hišah, balkonih in celo avtomobilih, zelenih navijaških ali drugačnih majic z napisom (I feel) Slovenija, s katerimi so mladi in stari hodili v službe, šole in trgovine, zelenih zapestnic na rokah, očal v barvah slovenske zastave itn. Upal bi si trditi, da od vstopa Slovenije v EU, če ne že kar od osamosvojitve, Slovenija ni doživela takšnega poenotenja v želji po uspehu: naših košarkarjev in dogodka kot celote. Seveda smo pred leti dihali in živeli tudi za naše nogometaše, a kot organizatorjem EuroBasketa nam očitno ni bilo vseeno, kako se bomo odrezali kot država gostiteljica.

Kapital nacionalnega ponosa Kakšen kapital lahko predstavlja prebujeni nacionalni ponos za našo državo v teh težkih časih? Če bodo v prihodnjih tednih in mesecih naši odločevalci, vlada, parlament, politične stranke, sodišča, centralna banka itn., opravili svojo nalogo, kar pomeni, da bodo našli prave in pravične rešitve za sanacijo tranzicijskih zablod in za pot k okrevanju gospodarstva, večjemu zaposlovanju, javno-finančni vzdržnosti …, potem bo to pozitivni kapital, ki bi lahko povezal nacijo in ji dal upanje v spopadanju s težkimi časi. Z morebitnimi ukrepi EU, če nam samim ne bi uspelo, bi ti lahko bili še težji.

Sicer pa bo prebujeni nacionalni ponos le mrtev kapital in muha enodnevnica na hitri poti vrnitve v družbeno resignacijo in pasivnost.

Smo končno spet (za)čutili Slovenijo?