Novo barbarstvo

In tako je potem šlo po Evropi, do Hrvatov, ki so vrteli celo posnetke belih jadranskih otokov. Bosanci so seveda pokazali svoj humor – namesto obveznih prvomajskih piknikov so iz snega naredili odojka in ga vrteli nasajenega na kol.

Sneg povsod, le pri nas pa ...

Nazadnje so opazili, da edino jaz socialnih omrežij niti odpreti ne upam in se začudili. Upiral sem se kot kmečka nevesta in iskal vse mogoče izgovore, da ne bi še sam mahal s telefonom. Končno sem priznal, da imam pač za seboj travmatične izkušnje. Ob žledu leta 2014 so najbolj razširjena vera v Sloveniji postali kemični izpusti letal, tako zelo, da smo postali največji verniki v svetovnem merilu (opisal v kolumni Ljudstvo se je prebudilo).

Takole sem rekel: "Če je Slovence iztiril žled februarja, jih bo sneg aprila zadel, kot bi popasli celo plantažo marihuane."

Niso mi verjeli. Nazadnje sem s kislim obrazom pognal Facebook in postavil telefon na mizo. Še prej pa povedal, da intenzivno brišem s svojega omrežja ljudi, ki širijo traparije, kot jih bomo najverjetneje videli in bomo torej gledali na novo spreobrnjene.

"Ponoči je NATO z B-52 nasul kemične koktajle za zamrzovanje," se je glasila prva množično deljena novica. Avtor se je zahvaljeval 40.000-emu bralcu (!). Naslednja: "Vojaški kemični letalski napad NATA na Slovenijo – 4. del!" druga, tretja "Slovenija laboratorij kemičnega orožja!", potem "NATO-vo maščevanje, ker smo povabili Putina!" in stalnice "Chemtraili obstajajo!", pa Rockefellerjeva zarota in o tem, da je v Avstriji padal čisto drugačen sneg.

Nisem mogel več. Le še odkimaval sem.

Čudna tišina je zavladala za omizjem.

Iz zadrege me je rešila afirmacija, za katero ne vem, od kje se je vzela. Rekel sem si: "Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve!", prosil natakarja za aluminijasto folijo in si ovil glavo.

Domače odlike

Nočem se ponavljati več, kot je nujno potrebno. A slovenske paranoje so posledice visokega narcisizma, ki ga frustrira realnost. Povabili smo Putina in zdaj NATO tolče po vsej Evropi, ker smo mi tako zelo pomembni. Oziroma do avstrijske meje pada navaden sneg, naprej pa "B-52 nasuvajo nanorobote, da nam spremenijo neuroplasticity" – za tale zadnji stavek sem skombiniral tri paničarske objave, priznam.

Pri čemer nihče ne opazi, da smo tudi mi člani NATA in torej bombandiramo sami sebe. Verjetno smo zato tako natančni, da na Spicnik pada sneg, na Špičnik pa že nanoroboti.

Prištejte zraven še odtujenost od odločanja, občutek nemoči, roganje iz pravne države, sistem vez in poznanstev, prislovično nezaupanje v oblast in s tem tudi v znanost, ki jo ljudje vidijo kot del države, preziranje vsakega intelektualnega dela in ustvarjalnosti, malikovanje kraje in goljufanja, pa imate svet poln čudežev, v katerem je vse mogoče. Ni čudno, da smo po raziskavi OECD o funkcionalni pismenosti med zadnjimi med razvitimi državami (preberite kolumno Složni v nevednosti). V svetu, kjer vse pomeni nekaj drugega in za vsakim tiči nekdo drug, je naše naravno stanje paranoja.

Vse skupaj bi bil pač le opis stanja, in sam po sebi ne problematičen, če bi želeli priti kam drugam – a še sovraštvo do izstopajočih raste, ljudstvo zahteva še več bebavljenja in še nižje standarde in vedno lažje mu je ustreči.

Pri vseh teh napadih na nas in našo čudovito naravo mi je čudno le to, da ekološkega gibanja praktično nimamo.

Skratka, NATO nas je zbombardiral v drhal, ki je po definiciji "neurejena množica, neosveščeni, nekulturni ljudje".

Nismo si sami krivi.

Nanorobot mi je padel na glavo in mi polomil nevroplastiko, pa ne morem misliti in se učiti.

Slovenci, svetilnik sveta?

Današnja kolumna ni o lokalnih posebnostih, marveč me zanima nekaj drugega: kaj, če Slovenci končno enkrat vodimo na poti, ki čaka ves svet? Kaj, če smo priča globokim strukturnim spremembam v družbi in Balkan (vključno s Slovenijo, seveda) znova vodi človeštvo?

Zlom informacijske hierarhije

Da bo razmišljanje lažje, poenostavimo vso vedenje, znanje, umetnost, skratka vse duhovno in intelektualno v suhoparen izraz informacija. Prvi poklici, ki se v družbi pojavijo, so ravno tisti, ki imajo dostop do več informacij kot ostali. Pomislite samo na svečenike, ki so računali poti zvezd in sončne mrke, recimo, pa se potem prikazovali kot globoko povezani z naravnimi pojavi ali celo njegov vzrok. Pa šamani, ki so si delili informacije s svetom senc in duhov.

Informacije so bile torej do zdaj hierarhično urejene in višje ste bili na poziciji moči, več ste jih imeli. Informacije so moč.

Tisk je hierarhijo prvi zares nalomil in ni čudno, da se mu je najbolj hierarhična struktura med njimi, Cerkev, tako zelo uprla. Če je sveta knjiga na voljo vsem, kaj je potem zares sveto (=rezervirano za izbrance)?

V začetnih stoletjih knjige so avtorji dostikrat raje ostajali anonimni in svoja dela pripisovali davnim avtoritetam. S tem so se klanjali hierarhiji informacij. Tisto, kar je zapisal Aristotel, je bilo bolj zaupanja vredno, kot tisto, kar je sestavil gostilniški nergač Franček iz Spodnje Duplice. Dela prvega so bila tiskana v debelih knjigah z usnjenimi platnicami in zlato obrezo, dela drugega pa ciklostirani listki, recimo.

Internet je informacijsko hierarhijo spodsekal. Vsi podatki so dostopni vsem za vekomaj in enako predstavljeni. Od zdaj sta Aristotel in Franček samo še besedilo na zaslonu.

Mešanica

Ne smemo pozabiti, kako so k izenačevanju informacij prispevali časopisi. Sprva so bili to listi, pamfleti, posvečeni enemu dogodku ali temi. Nato so jih začeli združevati in dobili smo svežnje, razdeljene po temah. Saj veste: Dnevni dogodki, politika, kriminal, kultura, šport ... Najmanjša enota teme je postala časopisna stran.

Internet je tudi stran razbil na koščke. Zdaj znotraj istega zaslona plava vse, nametano glede na algoritme, ki poskušajo uganiti, kaj vas zanima – zraven kolumne z obsodbo terorizma bo oglas o prodaji orožja in podobno. V časopisu ste torej kupili tudi teme, ki vas ne zanimajo, ampak so vam širile obzorja, na računalniku lahko hitro obtičite v svojem milnem mehurčku (o tem sem pisal v kolumni Dvorana zrcal).

Tokrat me bolj zanima internetna izenačenost informacije. Če so do zdaj vojne najavljale posebne izdaje časopisov z ogromno sliko in naslovom, bo tretja svetovna vojna imela točno isto velikost slike kot sosedova izginula mačka in prav tako rdečo pasico čez naslov.

Konec strokovnosti

Zbolite za neko boleznijo in se seveda spravite guglat. O zdravljenju boste našli toliko nasprotujočih informacij, da ne boste v resnici izvedeli ničesar, marveč boste le nehali iskati in brati, ko preplavljeni možgani ne bodo več zmogli. Zdravniki po novem ne porabijo največ časa za razlaganje pacientom o njihovi bolezni, marveč za polemiziranje z njimi o različnih teorijah, ki so jih ti prebrali na internetu.

Strokovnost ni drugega kot na enem mestu nabran skupek informacij. Če tega lahko nabere vsak, ali si misli, da ga je nabral, potem je lahko vsak strokovnjak in tako dobimo družbo amaterizma.

Ob zadnjem sneženju je POP TV tako gostil v poročilih človeka, ki so ga podpisali kot ljubiteljski napovedovalec vremena.

Zdajle sem vstal od tipkovnice in šel preverit svojo tezo. Vključil sem televizor. Na slovenski državni televiziji, ki jo plačujemo za to, da bi držala informacijsko hierarhijo oprijemljivo, nekaj razlaga gospod, ki je podpisan kot astroterapevt.

Klik.

Kako zelo je informacijski red polomljen, boste uvideli, ko poskušate v celoto povezati naslednji dve:
1.    Direktorica TVS Ljerka Bizilj ima doktorat znanosti.
2.    Pod njenim direktorovanjem cvetijo "alter", "new age", "atro", "šloga", ...  in podobna praznoverja.

Konec demokracije

Na dostopu do informacij temelji tudi razsvetljenstvo, ki svoje upanje polaga v moč razuma. A če so vse informacije enakovredne, se razumu zatakne že ob osnovah, recimo vprašanju, ali je zemlja okrogla? Verjetno lahko najdete prav toliko spletnih strani, ki trdijo nasprotno, kot tistih, ki trditev zagovarjajo. Preden se boste s svojim razumom prebili skozi vse argumente, boste že tako utrujeni, da boste zapletenejša vprašanja pustili kar pri miru.

Hierarhija informacij omogoča demokracijo: informacijo dobite, lahko o njej razmislite in se odločite. Če so vse informacije enako vredne, zavlada informacijska egalitarnost in z njo tudi relativnost. Ne morete se več odločati z razumom, ker so ga preplavile enakovredne informacijami.

Njega dni so najemali spin doktorje in vse mogoče PR manipulante, da bi laži izenačili z resnico, sedaj je sistem vedno bolj narejen tako, da informacijsko egalitarnost ustvarja sam – za vsak "ne" nekdo drug reče "da" in tretji "mogoče".

Če ni hierarhije informacij, je novinarstvo nesmiselno – saj lahko vsak piše, mar ne? Prav tako ni več starejših novinarjev, ki bi svetovali mladim. Pri egalitarnih informacijah ne samo da ni več strokovnjakov, tudi mojstrov in vajencev ni več.

Sedanjost informacij

Informacija se je izravnala tudi časovno: vsa je zdaj. Ob aprilskem sneženju boste na socialnih omrežjih gledali, kaj počno drugi, ne pa spraševali starše, ki bi vam lahko povedali, kdaj je bilo nazadnje podobno sneženje.

Ker so vse informacije na voljo na spletu, nobena zares ne zastari, nobena ni ovržena. Andrew Wakefield je leta 1998 objavil raziskavo o tem, da cepljenje povzroča avtizem. Nihče njegovih izsledkov ni mogel ponoviti in časopis Sunday Times je leta 2004 našel dokaze, da je imel Wakefield od objave finančne koristi in naslednje raziskave so pokazale, da je lagal. A tisto, kar je objavil, v milijontih verzijah še vedno plava po svetovnem spletu in vsak dan vsaj nekaj novih zaskrbljenih staršev naleti na nekaj, kar bi bilo pred internetom upravičeno pozabljeno kot madež v zgodovini znanosti. Tako je živo venomer in nikoli ne bo izginilo. Vse je zdaj, ta trenutek.

Vera

Vas karkoli boli? Odprem Facebook in prvi zdravstveni recept, ki mi priplava naokoli, se glasi: "zmešajte malo soli in oljčnega olja, pa naslednjih pet let ne boste čutili bolečine".

Če ste kdaj v življenju pojedli soljeno ribo, pečeno na oljčnem olju, potem veste, da niste bili pet let odporni proti vsem bolečinam. Torej gre za skrajno bebavost. Zakaj se potem širi?

"Verjamem, ker je nesmiselno!" je vzkliknil Tertulijan, ko je branil krščanstvo, torej vero. Če se razum nima na kaj oprijeti, je vera edina, ki ostane. A v svetu izenačenih informacij tudi ta ne more biti usmerjena v zaključen sistem, marveč je nametana skupaj tako kot internetne novice: sodobni zahodni človek je vzel delček iz krščanstva, drugega iz budizma, tretjega iz pragozdov Amazonke, četrtega od baba Roge ...

Če ni hierarhije informacij, ni zares mogoča niti organizirana religija. Papež ne ve več od vas, lahko le bolj verjame, česar pa ne moremo meriti in on ne dokazati.

Razum potrebje informacije, da sklepa vnaprej, veri pa je že vse jasno in informacije potrebuje in interpretira le kot potrditve. Verjamete v čudovito zdravilno moč narave in seveda boste delili novico o čudežu, ki jih povzroča slano olje.

Še nikoli vam ni bilo na voljo toliko verovanj s tako malo obveznosti.

Zanašanje na osebna znanstva

Ljudje smo bitja skupin, pripadnost iščemo, hočemo in jo potrebujemo. Ko se v skupino združimo, se čustveno in razumsko okužujemo drug od drugega. Ker poznam Micko osebno in je ena taka fejst ženska, seveda bolj verjamem novicam, ki jih po socialnem omrežju širi ona. Branje novic se tako iz novičarskih portalov seli na družabna omrežja, njihovo gonilo pri širjenju pa ni pomembnost, marveč osebna znanstva.

Če torej Micki poči tista plastika v glavi, lahko hitro popoka tudi celotnemu njenemu krogu. S tem pa se skupina iz znancev spremeni v skrito sekto, ki pozna resnico, krut svet pa jo preganja. Življenje dobi poseben pomen, posebno vrednost. Ta vrednost je tako velika, da jo morajo verniki deliti in osrečiti tudi druge. Začne se misijonarstvo. Raziskave kažejo, da se tovrstne "novice" širijo hitreje in vztrajneje kot tiste običajne (vir).

Otroštvo, odraslost

Naj omenim izjemne knjige, ki jih je o družbi in informacijah pisal Neil Postman (in seveda ene same nimamo v slovenščini!). Ena od njih se imenuje Izginevanje otroštva. Njegova teza je bila, da je razlika med otroštvom in odraslostjo ravno v dostopu do informacij – otroštvo je mogoče tam, kjer družba presodi, da določena informacija za otroke ni primerna. Postman je umrl pred veliko širitvijo interneta, a imel je prav – če so informacije enakovredne in vsem enako dostopne, potem otroštvo ni zares mogoče. Spregledal je le, da ljudje raje krenemo tja, kamor pot zahteva manj truda. Lažje je biti otrok kot odrasel, zato ne izgineva toliko otroštvo kot odraslost. Zadnje pač vključuje razum na poti do modrosti, kar zahteva upravljanje informacij, torej trud.

Tega pa nočemo, zato nam ostane le večno otroštvo.

Politika

Ravno Postman je za primer dal ameriške predvolilne nastope kandidatov, ki so v devetnajstem stoletju trajali ure in ure, da so ljudje lahko razpravljali o posameznih načrtih in vsebinah.

Zdaj se odločate na podlagi tvita ali nekaj stavkov, posnetih na YouTubu – razum nima s tem kaj početi, lahko se odločajo le čustva, kar si razlagamo kot instinktivno izbiro.

Saj sami rečete, ta kandidat mi je všeč in nekdo drug vam odgovori, meni pa je všeč oni drugi.

Zato tudi Facebook všečka, ne razumeva.

Torej ...

Če so vse informacije enako vredne in vse zdaj, brez preteklosti in prihodnosti, potem se nam zdi, da čas drvi vedno hitreje, življenje pa vedno bolj površinsko. Mimogrede se vam zgodi, da se na Twitterju spoznate na 512 tem, ne da bi doumeli eno samo. Na dnu sebstva torej nastaja vedno večja luknja, ki jo lahko zapolni le nekaj: dajte si že kupiti tisti motor in/ali si plačajte plastičnega kirurga.

Novo barbarstvo je vsak dan bolj videti kot dobro staro potrošništvo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.