Sreda, 5. 3. 2014, 12.51
6 let, 6 mesecev
Ljudstvo se je prebudilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4
Izraz sam je presenetljivo nov, še v XIX. stoletju je pomenil mrtve, zdaj pa leti na one, ki jih pač v medijih (in na demonstracijah) ni videti, ki svojega mnenja na izražajo niti na spletu, marveč se tudi na socialnih omrežjih ukvarjajo le s svojo vsakdanjostjo, ki izključuje širše teme.
Kako velika je taka skupina? Nekoč sem bral o 70 odstotkih populacije, v računalništvu Paretov princip govori o 80 odstotkih, na spletu govorijo o "principu 90–9–1", torej o 90 odstotkih tihih opazovalcev, itd. Vsekakor gre dejansko res za večino.
Predvidevam, da je eden največjih strahov politikov, da bi se tiha večina obrnila proti njim – seveda sanjajo, da bi jo imeli na svoji strani, a v resnici čisto zadostuje, če je le ne vznemirijo in spravijo v gibanje. Predstavljajte si Gaussovo krivuljo, ki jo na eni strani zibljejo politični levičarji in na drugi desničarji, vmes pa tiha večina lovi ravnotežje. Če se zvrne na levo ali desno, se zgodijo velike spremembe. Je nezadržna sila, ki odnese vladarje, lomi države in menja sisteme.
Verjetno se je tiha večina na Slovenskem nazadnje opazno aktivirala ob referendumu o neodvisnosti. Ne vem, kakšen bi bil rezultat, če Milošević ne bi pozival k vojni; a ker je, je tiha večina ugotovila, da je Jugoslavijo treba zapustiti, ker bo zagotovo nastopila klavnica.
Seveda me je zanimalo čisto antropološko vprašanje, kako kriza in propadanje slovenske države vplivata na tiho večino – a kako naj bi to izvedel? Potem pa sem ugotovil, da imam na Facebooku zadosti "prijateljev", da so več kot reprezentativen vzorec. Občasno se lotim pregledovanja objav kar po vrsti in zanimivo se mi zdi, da je delitev res prav šolska: "levi", "desni" ter večina, ki objavlja zgolj fotografije sebe, svojih družin, hrane, živali in nepremičnin. Nanje aktualni dogodki ne vplivajo, razen vremenskih – ko pade sneg, recimo, lahko gledamo posnetke nepremičnin s snežno kapo.
Priznam, za hitre vpoglede sem izbral 20 ljudi, ki jih ne poznam osebno, in ob vsakem bolj vznemirljivem dogodku preverim, ali se je dotaknil njihovega sveta. Ni. Ob večjih, recimo lanskih demonstracijah, pa grem pregledovat bolj temeljito. Če vas zanima: demonstracije se tihe večine niso dotaknile. Kriza očitno tudi ne. Potem pa …
… se je slovenski narod prebudil!
Pregledal sem tistih dvajset izbranih in strmel: sem prišel na pravi naslov? Ljudje, povsem zatopljeni in obdani s svojim svetom, so nenadoma razpravljali o globalni temi. Takoj sem se lotil širšega pregledovanja in, da, slovenska tiha večina se je prebudila! Našla je temo, ki jo je zdramila.
Zbudil jo je žled: najprej kot vremenski pojav, začeli so objavljali fotografije vkovanih dreves in rastlin z vrta, nato pa so se vprašali, kaj bi lahko bil razlog.
Odgovor je prišel takoj in množično. Začeli so si podajati novice o kemičnih izpustih letal (chemtrails) in o tem, da z njimi Nato napada Slovenijo.
Je mogoče, da so prva zares velika tema po osamosvojitvi postale kemične sledi letal? In če lahko pripomnim po svoji izkušnji s Facebooka, razširila se je iz mariborske smeri.
Seveda sem pregledoval vzorec, ki je pravzaprav izbral mene, torej ni nujno, da je reprezentativen. Mogoče so se name prilepili le privrženci teorij zarot. Preverimo torej tisto, kar je pač mogoče in na voljo. Čas, da vprašamo Google, ki ima posebno stran, na kateri lahko pregledate, kako visoko kotirajo določeni iskalni pojmi. Takole, za besedo "chemtrails":
Slovenija vodi! V svetovnem merilu! Pri nas je torej zanimanje za kemične izpuste največje. Ob tem sem povprašal po izvornem izrazu, kaj pa vsi tisti, ki iščejo po slovensko ali s približnimi izrazi?
Iskanje izraza "kemični izpusti" (brez narekovajev) samo po straneh s slovensko domeno najde več kot 45 tisoč zadetkov, med njimi tudi uraden predlog državi, imenovan Predlagam uvedbo davka na kemične izpuste iz letal.
Kemične sledi vrnejo skoraj 70 tisoč zadetkov samo na slovenski domeni in tako dalje. Ni čudno, da je državna agencija za okolje o zračnih kemikalijah izdala posebno sporočilo.
Pri čemer podatek, da je bil podobno uničujoč žled v teh krajih leta 1900, ni nikogar odvrnil od teorije.
Zakaj?
Menim, da je dolgoletna kriza dejansko najedla tudi temelje tihe večine, predvsem pa jo je nagrizla brezperspektivnost. V ljudeh se je začela nabirati želja po spremembi, v nezavednem je začela rasti misel, da tako ne gre, treba bo nekaj spremeniti. Katerikoli zemeljski razlog najdete, proti vsakemu lahko nekaj ukrenete. Slabi politiki? Volite druge! Slabi menedžerji? Končajte negativno selekcijo! Itd.
A vse zahteva aktivacijo, zapustitev varnega balončka.
Zato smo pogledali navzgor, videli sledove letal, ugotovili, da nas napada Nato – in si rekli, klinc, proti temu se pa ne moremo boriti. In gremo lahko mirno na pivo.
Ali pa naprej slikat selfieje za vedno manj obloženo mizo.
Tak odgovor tudi najbolj ustreza naši visoki stopnji narcizma. Ne samo da ne moremo ničesar storiti, sam Nato, torej najmočnejše sile sveta, se je spravil na nas. Mogoče nismo druga Švica, svetilnik Evrope, smo pa tako cenjeni borci in heroji, da se nas morajo lotiti z najsodobnejšo tehnologijo in neslutenimi resursi.
Eden pomembnih načinov preživetja malega naroda je neopaznost. Že Trstenjak je pisal, kako dobri služabniki in strežno osebje smo, vedno je vse narejeno tako, kot mora biti: neopazno.
Kar je veliko bolj odkrito povedal Jože Javoršek: "Gospode nikdar nismo motili ne pri kraji, kaj šele pri ropanju: gospoda je lahko zmeraj počela natanko tisto, kar si je poželela."
Refleks, ki se je zbudil s kemičnimi sledovi, je daven. Ropajo nam državo, mi pa gledamo v nebo. Nekaj ganljivega je v tem. V teh napetih obrazih, ki so tja do 20. stoletja strmeli v nebo in poskušali uganiti Božjo voljo, ki jo je nadomestila Titova in zdaj kemikalije.
Medtem ko ljudstvo odločno strmi navzgor, pa gospoda, če uporabim Javorškov izraz, mimo njega odnaša in odvaža vse, kar lahko. In ko bodo vnuki čez desetletja spraševali starke in starčke, kako je mogoče, da niso ničesar opazili, jim bodo ti ogorčeno ugovarjali, kazali posnetke letalskih sledi z označenimi dnevi in urami ter se bahali, da sta jim država in prihodnost res ušli, ampak na nebu niso spregledali niti oblačka.
Na pomlad 1992 je slovenska država izbrisala 25.671 ljudi. Iz pisateljskih vzrokov sem šel brat časopise tistega časa in takrat je morala država dajati uradna pojasnila o cvetnem prahu. Menda ga je bilo obilo, pločniki so bili rumeni, med ljudmi se je širila panika o kemičnem napadu itd. Zakonodajalcem in preprodajalcem z orožjem nismo gledali pod prste, ker smo imeli preveč dela z opazovanjem dreves. Zato sem dal v roman Izbrisana enemu od junakov izgovoriti stavek: "Veliki narodi morajo gledati naprej, mali pa proč."
Še enega pomladnega prebujenja naroda se spomnim. Leta 1998 so uvedli zakon, po katerem smo začeli voziti s prižganimi žarometi. Zgodila se je množična aktivacija ljudstva, opazna v pismih bralcev, saj so bili to še časi pred družabnimi omrežji. Časopisi so dajali občutek, da celotna populacija preračunava, koliko elektrike in s tem goriva več bodo porabili avtomobili. Po spletu debata in računanje trajata še danes.
A ko sem že ravno pri Googlu, privoščil sem si iskanje po novicah samo za tisto leto. In glej, ko je narod na kalkulator računal vate in mililitre, je Slovenija sprejela ogromen paket gradnje avtocest, katere, kot vemo danes, so bile predrage za kako malenkost, drugi sklop najbolj udarnih novic pa je govoril o tem, da so posojila pri NLB po novem ugodnejša in cenejša. Kako res!
Načeloma je gledanje proč obče človeška strategija, ki nam pomaga preživeti. Na to temo je bilo v tujini narejeno precej poskusov, recimo Piliavin (1969), ko so merili čas, preden so ljudje priskočili na pomoč omedlelemu v podzemni ali pa med študenti teologije, ki so hiteli na predavanja o dobrem Samaritanu, na hodnik pa so jim podtaknili človeka, ki je ječal in klical na pomoč – 60 odstotkov ga je ignoriralo (iz Coleman, 1998). Dokazano je, da lahko ob nesreči pričakujete manj pomoči, več ko je ljudi okoli vas – ker se pač v množici vsak zanaša na drugega.
A glede na stoletno dresuro ponižnosti in pasivnosti ter smer razvoja samostojne Slovenije in trajanje "krize" si upam trditi, da je pri nas gledanje proč nadpovprečno trdovratna in zakoreninjena strategija.
Državo so nam torej ukradli, medtem ko smo opazovali drevesa, lučke in šteli letalske sledi. Gospod Fran Milčinski, vrnite se, pogrešam vas!
