Moške strašim od leta 1996

Samozavestno pristopite, pokažete semibleščeče zobe, iskrivo pomežiknete in rečete nekaj duhovitega ali ... Pobegnete in zvečer pred spanjem preigravate morebitne razplete v primeru, da ne bi bili taka reva? No, obstaja pa še tretja možnost. To je tista, pri kateri pristopiš in narediš vtis, da si popolni idiot. Jaz sem v tej kategoriji.

Ko mi je moški všeč, obstajata dva mogoča scenarija. Prvi je ta, da ne bom iz sebe spravila niti ene besede, torej niti lastnega imena (ki ga sicer uspešno izgovarjam že nekaj let). Drugi mogoč scenarij pa je, da bom govorila. Mnogo in preveč in na sploh neprimerno. To je tista možnost, ko sicer slišiš, da govoriš same neumnosti, a si že tako globoko zabredel, da kar nadaljuješ (prenos iz parlamenta je vzorčen primer). In iz neznanega razloga v takih trenutkih velikokrat omenim genitalni herpes in se na sploh vedem kot srna pred žarometi.

Kdo se boji osvajanja? In bolj mi je moški všeč, bolj se osramotim. Ko sem na primer spoznala Žana Koširja, sem mu dala roko in namesto tega, da bi povedala tako preprosto stvar, kot je moje ime, sem rekla samo: ''Hvala.'' In ob zavedanju tega v paniki dodala: ''Za vse, kar si naredil za Slovenijo.'' Vidu Valiču sem v garderobi pred nastopom na neki točki govorila, da imam snemljivo ličnico in da delam raztezne vaje z obešalnikom (ne vprašajte me, zakaj, očitno sem hotela obrazno jogo povzdigniti na drugo raven). Filipu Flisarju pa sem se še pred kratkim, ko se je v avtu pripeljal mimo moje službe in vljudno pozdravil, zadrla, da je moja tarifa 200 evrov na uro. Ker en preprosti "zdravo, kako si" res ne bi bil povsem dovolj. Ne, raje namignimo, da sem prostitutka. Zakaj pa ne.

In iskreno ne vem, zakaj občasno rečem, kar pač rečem. Gre za zunajtelesne izkušnje, polne blamaže in kesanja, ko se količina hormonov dvigne nad raven intelekta. In res bi se občasno zalučala za svojimi besedami kot Kevin Costner v Telesnem stražarju pred Whitney ali pa si vsaj s kolenom dala čelnega.

Paritveni plesi Potem pa je tukaj še ta moj vzgib, da rada vem, pri čem sem. Zato, ko mi je nekdo res všeč, povadim manj idiotske govore, se spomnim nasvetov iz Smrklje, Pila in Vročega Kaja ter grem v akcijo. Tako, vsaj glede na mojo samskost, zelo neuspešno akcijo. Vedno sem bila namreč privrženec tega, da če ti je nekdo všeč, to poveš. Ne pa, da mu to kažeš z nekimi znamenji, ki so pri meni približno tako jasna, kot je jasen dan v rudniku.

Mežikanje, ovijanje las okoli prstov in usmerjanje nog v smeri objekta poželenja niso moj slog. Pa tudi to igranje vlog "malo te hočem, pol te nočem, da me boš ti bolj hotel" zame ni ravno vznemirljivo. Kvečjemu se mi zdi precej butasto, ker pomeni veliko napora in nadzorovanega vedenja, ki ga v času ščemenja res nočem.

A očitno tu nimam prav. Ker ste ne glede na to, da radi nosite roza srajčke in zadnje čase veliko razmišljate, moški v svoji biti še vedno lovci. Taki, ki bi nas občasno radi tudi dobesedno ustrelili, a načeloma pa vsaj s kamnom mahnili po betici in si nas zvlekli v jamo (hišo svoje mame). In kar je najbolj zanimivo – tudi ženske temu nismo nenaklonjene. Če bi vi le spet našli odločnost (mislim, da ste jo pustili v 18. stoletju pri pogorišču naše zadnje grmade) in če bi me zmogle biti bolj Mojca in manj Bedanec, bi verjetno šlo. Mogoče bi sicer res same potrkale na vašo jamo, samo ob skalo pa bi nas porinili vi. Pa bi šlo.

''Idi ga ti vprašat'' V osnovni šoli je bilo mnogo lažje. Napisal si listek z vprašanjem in dvema mogočima odgovoroma. ''Sem ti všeč? Obkroži 'da' ali 'ne'.'' In potem si ta list strahopetno dal sošolki, da ga je aknasta reva (s pol noge v puberteti) zanesla do tega osnovnošolskega Adonisa. In to je bilo to. Naslednji dan sta že skupaj sedela pri slovenščini in si delila sendvič s pariško ali pa so te na igrišču njegovi prijatelji obmetavali z žogo in te porinili v grmovje. Tako ali tako, vedel si, pri čem si.

In res bi si želela nazaj teh preprostih časov. Le da danes ne bi več delila sendviča.