Petek, 10. 7. 2015, 13.45
8 let, 10 mesecev
Moške strašim od leta 1996
Samozavestno pristopite, pokažete semibleščeče zobe, iskrivo pomežiknete in rečete nekaj duhovitega ali ... Pobegnete in zvečer pred spanjem preigravate morebitne razplete v primeru, da ne bi bili taka reva? No, obstaja pa še tretja možnost. To je tista, pri kateri pristopiš in narediš vtis, da si popolni idiot. Jaz sem v tej kategoriji.
Ko mi je moški všeč, obstajata dva mogoča scenarija. Prvi je ta, da ne bom iz sebe spravila niti ene besede, torej niti lastnega imena (ki ga sicer uspešno izgovarjam že nekaj let). Drugi mogoč scenarij pa je, da bom govorila. Mnogo in preveč in na sploh neprimerno. To je tista možnost, ko sicer slišiš, da govoriš same neumnosti, a si že tako globoko zabredel, da kar nadaljuješ (prenos iz parlamenta je vzorčen primer). In iz neznanega razloga v takih trenutkih velikokrat omenim genitalni herpes in se na sploh vedem kot srna pred žarometi.
In iskreno ne vem, zakaj občasno rečem, kar pač rečem. Gre za zunajtelesne izkušnje, polne blamaže in kesanja, ko se količina hormonov dvigne nad raven intelekta. In res bi se občasno zalučala za svojimi besedami kot Kevin Costner v Telesnem stražarju pred Whitney ali pa si vsaj s kolenom dala čelnega.
Mežikanje, ovijanje las okoli prstov in usmerjanje nog v smeri objekta poželenja niso moj slog. Pa tudi to igranje vlog "malo te hočem, pol te nočem, da me boš ti bolj hotel" zame ni ravno vznemirljivo. Kvečjemu se mi zdi precej butasto, ker pomeni veliko napora in nadzorovanega vedenja, ki ga v času ščemenja res nočem.
A očitno tu nimam prav. Ker ste ne glede na to, da radi nosite roza srajčke in zadnje čase veliko razmišljate, moški v svoji biti še vedno lovci. Taki, ki bi nas občasno radi tudi dobesedno ustrelili, a načeloma pa vsaj s kamnom mahnili po betici in si nas zvlekli v jamo (hišo svoje mame). In kar je najbolj zanimivo – tudi ženske temu nismo nenaklonjene. Če bi vi le spet našli odločnost (mislim, da ste jo pustili v 18. stoletju pri pogorišču naše zadnje grmade) in če bi me zmogle biti bolj Mojca in manj Bedanec, bi verjetno šlo. Mogoče bi sicer res same potrkale na vašo jamo, samo ob skalo pa bi nas porinili vi. Pa bi šlo.
In res bi si želela nazaj teh preprostih časov. Le da danes ne bi več delila sendviča.