Nedelja, 1. 11. 2026, 4.00
9 hours, 57 minutes
Skok v športno preteklost
Legendarni Ivan Gudelj je imel neverjetno smolo in umrl dvakrat
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,77
Ivan Gudelj (1960–2026) se je vpisal v zgodovino kot eden najboljših nogometašev splitskega Hajduka vseh časov. V 80. letih prejšnjega stoletja je spadal med najboljše evropske nogometaše.
Danes je dan mrtvih. Dan spomina na tiste, ki jih ni več med nami. Danes se bo marsikdo na Hrvaškem, zlasti v Dalmaciji, pa tudi drugje, saj je bila njegova priljubljenost neizmerna, spomnil na nedavno preminulega Ivana Gudelja. Na enega zadnjih nogometnih romantikov, s katerim se je usoda poigrala tako kruto, da je ob njegovi smoli z njim vred jokalo na tisoče oboževalcev. Že v mladih letih je postal ikona Hajduka in spisal eno najbolj veličastnih, a tudi žalostnih športnih zgodb nekdanje skupne domovine. Umrl je dvakrat. Figurativno že leta 1986, ko so mu vzeli nogomet in ga stigmatizirali, dokončno pa letos. Vmes je izgubil še svojega najboljšega prijatelja in zaveznika, ženo Mirjano.
Ivan Gudelj je imel pri 26 letih vse. Ponosno je nosil dres splitskega Hajduka, podiral mejnike in spadal med najboljše nogometaše na svetu. Vsi so ga imeli radi. Celo navijači največjih tekmecev, kar je bilo takrat nekaj težko pojmljivega. A ko si spoznal njegovo življenjsko pot in značaj, ki ga je izžareval na vsakem koraku, si razumel tudi to. Bil je preprost in skromen, razumevajoč, prav nič vzvišen. Vselej je rad pomagal, bil je pošten do vseh, na igrišču pa se je razdajal. Zase in za druge. Bil je pravi bojevnik, rojeni vodja. Ni pa ga odlikovala le neizprosnost. Daleč od tega.
Življenje se mu je v sekundi obrnilo na glavo
Prihaja iz Imotskega, od koder so trije nogometni velikani. Ivan Gudelj, Ivan Iko Buljan in Zvonimir Boban. Dva sta naredila izjemno kariero pri Hajduku, tretji pa pri zagrebškem Dinamu, kjer je danes prvi človek kluba.
Nogometni bogovi so ga obdarili skoraj z vsem, kar so imeli pri roki. Imel je junaška maratonska pljuča, odlično je znal igrati in zabijati z obema nogama, težav mu niso predstavljali tudi zračni dvoboji. Krasil ga je pogum, da si je s pomočjo surove fizične moči, s katero je delal razliko na igrišču, upal dregniti tam, kjer je tekmec to najmanj pričakoval. Bil je preprosto pred svojim časom. Popoln zvezni igralec, univerzalni velemojster, ki je znal opravljati različne naloge. Kamorkoli si ga postavil na igrišču, se je tako potrudil, da ti je hitro vrnil zaupanje.
Že tako je imel bleščečo kariero, polno imenitnih dosežkov, a pri 26 letih še zdaleč ni dosegel svojega vrhunca. Tega je načrtoval čez dve leti, ko bi lahko zadostil takratnemu pravilu, ki je zaznamovalo vrhunski nogomet v Jugoslaviji. Šele pri 28 letih si lahko namreč odšel v tujino. Zanj so se zanimali največji klubi na svetu. Med njimi je bil tudi madridski Real, s katerim, tako so krožile govorice, naj bi imel že sklenjen dogovor. Nato pa se je usoda z njim poigrala tako kruto, da je v sekundi ostal brez vsega.
Torcida mu je namenila spektakularno koreografijo
Navijaška skupina Torcida se je nanj spomnila pred letošnjo tekmo konferenčne lige z Ajaxom. Le dober mesec po njegovi smrti so tribune na razprodanem Poljudu pred začetkom dvoboja s štirikratnim evropskim prvakom iz Amsterdama oživele v posebni koreografiji, katere osrednji junak je bil Ivan Gudelj. Eden izmed najbolj ikoničnih nogometašev Hajduka vseh časov. Pa čeprav je igral le do 26. leta.
Pred srečanjem Hajduk - Ajax se je razvila spektakularna koreografija z Ivanom Gudljem v osrednji vlogi.
Sposodili so si citat kultnega filma Warriors (Podzemni bojevniki) iz leta 1979. Bil je vse to. Bojevnik, a drugačen od preostalih. Znal je še bistveno več. Bil je polivalenten, neustrašen, moderen. Prehiteval je svoje obdobje, predstavo svoje kariere pa ponudil na evropski tekmi z Dniprom iz Dnipropetrovska, ko so mu v nemogočih razmerah na blatnem igrišču uspevale mojstrovine, ki so le še potrdile, da mu v Evropi ni enakega.
Njegov nepozaben zadetek v dresu s številko 4 na srečanju z Dniprom:
Ide Gudelj🖤 Ovako je Ivan išao i kroz teren i kroz život. https://t.co/2Q2vB9miZi
— Tamo da putujem (@JomiDonkey) September 2, 2026
Svojčas je bil Ivan Gudelj najboljši mladinec Evrope. Z Jugoslavijo je bil evropski prvak leta 1979, kjer so ga razglasili za najboljšega igralca turnirja.
Francozi so ga izbrali v najboljšo enajsterico SP 1982
Z 20 leti je zaigral na olimpijskih igrah v Moskvi, kjer je z modrimi osvojil četrto mesto, njegov selektor pa je bil nekdanji slovenski nogometni velikan Ivan Toplak. Kmalu je prejel povabilo za nastop za člansko izbrano vrsto. Takratni vodilni funkcionar jugoslovanskega nogometa Miljan Miljanić ga je oboževal.
Na EP 1984 so barve Jugoslavije zastopali tudi (zgoraj od leve proti desni) Velimir Zajec, Zoran Simović, Srečko Katanec, Nenad Stojković, Faruk Hadžibegić in Ivan Gudelj, (spodaj od leve proti desni) Miloš Šestić, Sulejman Halilović, Safet Sušić, Mehmed Baždarević in Zlatko Vujović.
Postal je najmlajši kapetan jugoslovanske reprezentance. To čast je dočakal pri zgolj 21 letih. Zaigral je na dveh velikih tekmovanjih. Na SP 1982 in EP 1984, na katerem si je delil slačilnico tudi s Srečkom Katancem.
Bil je tako dober, da ga je francoski L'Equipe uvrstil v idealno enajsterico SP 1982, čeprav je Jugoslavija na tem mundialu izpadla že po skupinskem delu. Takrat je Gudelj blestel zlasti proti gostiteljici Španiji, ko je povedel Jugoslavijo v vodstvo, nato pa je sledila velika sodniška kraja (1:2). Pozneje mu Španija ni bila več usojena. Real Madrid ga je čakal, a ga ni dočakal.
Na dvoboju v Zaragozi je na SP 1982 Jugoslavijo popeljal v vodstvo z 1:0.
S Hajdukom je bil jugoslovanski prvak le enkrat. Leta 1979, ko je bolj kot v klubskem izstopal v reprezentančnem dresu. Pokal je s splitskim klubom osvojil leta 1983, v Evropi pa je zaman naskakoval največji podvig. Najdlje je prišel leta 1984 do polfinala pokala Uefa, ko je zaradi pravila zadetka v gosteh nesrečno izpadel proti Tottenhamu.
Zgrudil se je, občinstvo je začelo žvižgati
Zgradil si je status nogometnega asa, ki so ga vsi spoštovali. Tudi navijači tekmecev. Nato pa je 13. septembra 1986 prinesel grozljiv trenutek. Na tekmi proti Crveni zvezdi v Splitu se je zgrudil na tla. Mišice niso več zdržale. Navijači so mu začeli žvižgati. To mu namreč ni bilo podobno. Že nekaj tednov ni igral prepričljivo, na igrišču ni deloval tako suvereno. Občinstvo je mislilo, da simulira, on pa je padel in vedel, da preprosto nekaj ni v redu. Poznejši pregled je potrdil zle slutnje. Z njim je bilo nekaj hudo narobe. Zbolel je za hepatitisom B. To ni bila zlatenica, ampak resna bolezen, o kateri se takrat ni vedelo veliko. Veljala je za tabu temo.
R.I.P. 🇭🇷Ivan Gudelj (21 September 1960- 2 September 2026) https://t.co/yCZmhVYlAU
— ЕРИХ ХАРТМАН (@forever96juli) September 2, 2026
Hepatitis B je nalezljiva virusna bolezen, ki prizadene jetra in jo povzroča virus hepatitisa B (HBV). Takrat se je začelo nepopisno prekletstvo Ivana, ob katerem mu je ob strani stalo takratno 16-letno dekle Mirjana. Tudi ona je prihajala iz Imotskega. Bila sta sorodni duši.
Potreboval je takšnega zaveznika, saj so se mu začele dogajati neprijetne stvari. "To so bili časi, ko ljudje še niso poznali te bolezni. Zato so se mi nekateri izogibali. En znanec se je celo udaril z glavo v ulično svetilko, ko se je poskušal izogniti srečanju z menoj," je pozneje pripovedoval mučne prigode.
Aids? Levkemija? Se je obesil? Je sploh živ?
Ni mu bilo lahko, takrat je bil primoran spoznati drugo plat življenja. Prej so ga nosili na rokah, bil je idol. Vzornik marsikomu. Znal je vračati ljubezen, zdaj pa so se mu kar naenkrat začeli mnogi izogibati. Kot da bi bil kužen. To ga je zelo zmotilo. To je bilo noro obdobje, v katerem so se celo razširile govorice, da je zbolel za aidsom. Da ima levkemijo. Ko je v tistem obdobju gostoval v eni izmed zagrebških televizijskih oddaj, so začeli zvoniti telefoni, gledalce pa je zanimalo, ali vse skupaj poteka v živo ali je to posnetek. Ker so nekateri že mislili, da je Gudelj umrl. Širile so se namreč tudi govorice, kako si je vzel življenje in se obesil. Bolano. "Težko je bilo verjeti v vse, kar se mi je dogajalo. Ljudje se niso hoteli rokovati z menoj. Bali so se, da jih bom okužil. Zato so se mi izogibali," je bil v šoku.
Ivan Gudelj (1960-2026). Počivaj u miru, legendo 🙏 https://t.co/fGiyHKYUVg
— 𝔸𝕌𝔾ẸＮт𝐀𝕝ⓔ𝔯 (@011Augentaler) September 2, 2026
Celotna domovina se je spraševala, kako je možno, da se mu je pripetilo kaj takšnega. Nikoli namreč ni živel nešportno. Nikoli ni kadil, nikoli ni užival alkohola. Ni pil niti gaziranih pijač. Predstavljal je model velikega nogometnega profesionalca, ki pa ni imel tistega, kar je najbolj potrebno v vsaki karieri. To pa je sreča z zdravjem.
Žena odklonila ponudbo, na njen račun zaslovela Danijela
Zdravniki so ga opozorili, da bi lahko umrl, če bi še naprej igral nogomet. Njegov organizem bi enostavno odpovedal. Leta 1986 je tako izgubil nogomet, dve leti pozneje pa se je poročil z Mirjano. Ravno takrat, ko je postala polnoletna. Takrat je bila zelo obetavna pevka, zmagovala je tudi na festivalih. Prejela je povabilo, da bi postala nova pevka priljubljene šibeniške skupine Magazin, kjer bi nasledila Ljiljano Nikolovsko. Vodja skupine Tonči Huljić ji je ponudil vlogo, a jo je odklonila. Takrat je bila že noseča. Želela se je posvetiti družini in pomagati možu Ivanu, ki se je takrat boril s hepatitisom B. Mirjana, njen dekliški priimek je bil Čaljkušić, je zavrnila ponudbo, nova pevka Magazina pa je postala Danijela Martinović. In pridobila izjemno slavo na glasbenem področju.
Mirjana se je posvetila družinskem življenju. Z Ivanom sta skrbela za dve hčerki, za Ivano in Đino. "To mi je veliko pomenilo. Moja bolezen je bila zelo stigmatizirana. Kot da bi širil kugo. Bil sem čustveno in socialno izoliran. In to vse zaradi tega, ker so bili ljudje nepoučeni. A bolezen ne izbira. Hepatitis je imel nekoč tudi Maradona. Lahko se zgodi vsakomur."
Med letoma 1980 in 1986 je odigral 33 tekem za Jugoslavijo in dosegel tri zadetke.
V 80. letih ga ni bilo nogometaša, ki bi nosil dres enega izmed štirih jugoslovanskih velikanov, v tem primeru Hajduka, da bi ga tako spoštovali in oboževali tudi privrženci preostalih največjih klubov (Crvena zvezda, Dinamo Zagreb in Partizan). Gudelj je imel ta privilegij. Zato je leta 1986, ko je postalo jasno, da je njegove nogometne kariere konec, umrl del starega romantičnega Hajduka. To je bil velik, prevelik udarec za splitski klub. To je bilo leto izjemne smole, ko je imel hudič mlade.
Gudelj se ni več vrnil na zelenice, pred tem so Nenadu Gračanu, takratni "doktorski" okrepitvi iz Rijeke, na njegovi prvi tekmi ravno na Kantridi zlomili nogo. Začelo se je obdobje prekletstva Hajduka, leta 1987 pa je "splitske bile" po incidentu s solzivcem na evropski tekmi z Marseillom doletela še večletna prepoved nastopov v Evropi.
Živel je v samostanu, razmišljal je tudi o Tibetu
Kaj pa je vmes počel Gudelj? Želel se je na vsak način vrniti. Trudil se je z nadčloveškimi napori, a so ga v dodatno škodo pahnile napačne zdravstvene ocene in odločitve. Dvakrat se je prekmalu vračal k treningom. Bolezen se mu je vrnila, tako da je moral končati kariero. To ga je strlo.
Nekaj časa je prebil tudi v Rogaški Slatini.
Pred tem je iskal alternativne rešitve, zdravstvene metode v tujini. Ogromno je potoval, a ni bilo uspeha. Poizkušal je vse. Iskal je rešitve v alternativni medicini, bioenergiji, se družil celo z vrači. Nekaj časa je prebil na zdravljenju tudi v Rogaški Slatini. Šest mesecev je živel v samostanu v Kreuzbergu, kjer se je skušal zdraviti z molitvijo in makrobiotiko. Dva meseca je preživel na planini Oteševo, kjer je jedel domačo hrano in pil zdravilne čaje.
"Takrat sem bil pripravljen sprejeti vse, da bi se vrnil k nogometu. Če bi mi kdo ponudil strup, ki bi mi dvigoval možnosti za ozdravitev, bi ga spil," se je takrat pripravljal celo na spiritualno potovanje v Tibet, nato pa se je sprijaznil s tem, da je upanje dokončno zbledelo. "Po treh letih sem si priznal poraz. Vse skupaj me je izmučilo. Tako fizično kot tudi psihično. Takrat sem spoznal, da mi ne more nihče pomagati, da bi ozdravel in se vrnil k nogometu. Zato sem se osredotočil na nove izzive, trenersko kariero."
Postal profesor kineziologije, nato treniral tudi Cimirotiča
Kot selektor je popeljal hrvaško kadetsko izbrano vrsto do brona na evropskem prvenstvu.
Po treh letih je dokončno opustil misel, da bo še kdaj brcal žogo. Nekdanji nogometni junak, ki je bil tako cenjen, da bi bila v današnjem svetu njegova takratna vrednost verjetno izražena kar s trimestnim številom v milijonih evrov, se je tako leta 1989 posvetil drugim izzivom v življenju.
Začel je študirati in bil tako uspešen, da je postal profesor kineziologije. Pozneje je vodil nogometno reprezentanco hrvaških duhovnikov, se podpisal pod številne človekoljubne projekte, nato pa preizkusil v vrhunskem nogometu tudi kot trener in selektor. Najbolj je oboževal delo z mladimi. Leta 2001 je hrvaške kadete na evropskem prvenstvu popeljal do tretjega mesta. Takrat je bil njegov varovanec tudi Niko Kranjčar.
Pri Hajduku je leta 2005 na trenerskem položaju zamenjal Miroslava Ćira Blaževića. Kratek čas je bil tako njegov varovanec v Splitu tudi Sebastjan Cimirotič.
Zahrbtna bolezen najprej vzela Mirjano, nato ...
Leta 2015 pa je nekdanji nogometni dragulj iz Imotskega doživel še en udarec. Po kratki in zahrbtni bolezni je izgubil ženo Mirjano. Poročena sta bila 27 let. Odšla je oseba, ki mu je stala ob strani v najtežjih trenutkih življenja. Zadnja meseca svojega življenja je preživela v bolnici. Ivan je bil z njo vsak dan.
U Zmijavcima je na posljednji počinak ispraćen Ivan Gudelj, legendarni igrač i trener koji je ostavio neizbrisiv trag u @hajduk i hrvatskom nogometu. Počivao u miru. 🕯️🙏 📸 Cropix https://t.co/AthnRUDVUH
— HNS (@HNSfamily) September 5, 2026
Zdaj sta znova skupaj. Pridružil se ji je čez dobro desetletje. Po novi in kratki zahrbtni bolezni je umrl 2. septembra 2026. V svojem 67. letu. Ivan Gudelj je tako umrl dvakrat. Figurativno je prvič umrl leta 1986, ko so mu vzeli nogomet. Takrat so nekateri prav zaradi njega prenehali spremljati nogomet. Ali pa prenehali navijati za Hajduk. Tako velika je bila njegova moč. In tako ogromno razočaranje, da ne more več igrati vrhunskega nogometa.
"Za klub se navija, za Hajduk pa se živi"
Gudelj je sicer odraščal v skromni in delovni družini v vasi Zmijavci pri Imotskemu. Bil je ogromen nogometni talent. Izstopal je v nogometnih in kondicijskih veščinah, pri 15 letih pa se je že pridružil Hajduku. To je bila odskočna deska, ki jo je potreboval, da je začela njegova nogometna zvezda žareti vse močneje.
Za Hajduk je nastopal od leta 1976 do 1986. Zanj je odigral kar 362 tekem, čeprav pa je večkrat igral na položaju zadnjega zveznega igralca, je dosegel spoštovanja vrednih 93 zadetkov. Takrat si je tudi pridobil vzdevek Beckenbauer iz Zmijavcev.
"Sem navijač Hajduka od glave do peta. Upam, da se ne bo nihče užalil, ko povem tale stavek: Za klub se navija, za Hajduk pa živi. Odnos med Hajdukom in navijači je fuzija, ki jo je težko razložiti. Ne glede na to krizo rezultatov živiš za Hajduk," je dolgo časa sanjal o trenutku, da bi lahko spet zaploskal hrvaškemu naslovu, na katerega Splitčani čakajo vse od leta 2005.
Žal ga ni dočakal, bolezen je bila prehitra. Eden zadnjih "mojstrov z morja" je odšel v začetku septembra 2026, spomin na njegovo kariero, pozitivno energijo in vero v upanje kljub vsej smoli pa bo v poduk še številnim generacijam.
