Torek, 31. 10. 2023, 23.04
1 leto, 1 mesec
Miha Mazzini: Rogata histerija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,90
Grafit, ki je nastal prejšnji teden med protesti ob odprtju prenovljenih prostorov v nekdanji tovarni Rog.
V osemdesetih prejšnjega stoletja je bil Berlin znan po mnogočem, a mogoče najbolj po svojih zasedenih stanovanjih in objektih (skvotih). Vsako leto sem se odpravil na filmski festival in poprej vprašal, v katerem sprejemajo nizkocenovne kulturniške goste iz tedanjih socialističnih držav. Zanimivi prostori in ljudje, a v stalnem toku sprememb in bitk – bojda je bilo tovrstnih zasedenih območij v Berlinu skozi desetletja 540 in so do zdaj že skoraj izginila (vir).
Verjetno v svetu najbolj znano zasedeno območje so nekdanje kasarne na Danskem, imenovane Christianija, in pri nas podobna Metelkova, ki sta se obdržali, postali del mesta in ja, seveda, pomemben del kulturne in turistične ponudbe.
A vrnimo se k občutku začasnosti – vsako leto sem moral povprašati, če se lansko zasedeno področje še drži ali so ga prevzeli zakoniti lastniki in splošne sile gentrifikacije. Vzdušje, ki je vladalo med zasedbeniki, je bilo borbeno, a ko je bilo konec, je bilo konec, pomaknili so se naprej, v novo zasedbo ali pa življenja usmerili drugam.
Pri nas se je januarja 2021 končala zasedba Roga (vir) s tem, da je občina udarno prevzela poslopje (nekako po berlinsko, moram reči), a zasedbene sile so septembra 2022 zavzele Plac (vir) in tako se preigravanje nadaljuje (tudi zelo po berlinsko).
Stari Rog sem šel pogledat le dvakrat ali trikrat in dali so mi vedeti, da sem vsiljivec. Kar sem tudi bil. Upam, da so bili prijaznejši in gostoljubnejši do novodobnih nizkocenovnih gostov. V Placu se še nisem oglasil. Jasno naj zapišem, da so moje simpatije na strani teh, ki oživljajo zapuščene industrijske objekte, tvorijo skupnosti in ne merijo vsega čez denar. Mesto jih potrebuje.
A stara modrost pravi, da ni treba le znati začeti, treba je znati tudi nehati.
Prenovljeni Rog
Otvoritev prenovljenega Roga je v slovenski kulturniški srenji izzvala proteste pred samo stavbo in predvsem norijo na socialnih omrežjih.
Bolj ljudje vpijejo in bolj so razburjeni, hitreje se pokaže naše osnovno programiranje. Na plan pridejo vrednote, ki jih smatramo za tako temeljne, da se o njih sploh ne sprašujemo. Vsi si jih delimo, vsi jih bodo razumeli.
Šel sem skozi objave akademskih slikarjev, znanih prevajalcev in pisateljev, skratka, cveta slovenske inteligence in hitro našel skupne značilnosti.
Najprej pa, seveda, kot bi rekel Jung, poiščimo osnovni arhetip.
Žrtev
Izgubili so stari Rog in so žrtve sistema – OK.
A nekdo je izzval odobravanje s trditvijo, da je to druga najhujša zadeva, ki se je v Sloveniji zgodila, enakovredna izbrisanim. Oprostite? Skoraj dva odstotka prebivalstva postane za sedem let ilegalcev v lastni državi, ljudje trpijo in umirajo, še danes ni vse skupaj urejeno. In to trpljenje nekdo primerja s tem, da je izgubil brezplačno pisarno v Rogu?
A kot bi rekli v reklamah – to še ni vse. Največ odobravanja je požela objava gospe, ki je primerjala prenovo Roga s sedanjim Izraelskim bombardiranjem Gaze.
Nisem mogel verjeti.
Bombardiranje Gaze je enako prenovi Roga?
Nekdo dejansko gre na protest pred Rog, in ko se vrne domov, gleda poročila iz Gaze in kima: "Isto! Isto!"
Ko pa to objavi, ne dobi sočutnih pogledov, češ, malce si skrenil, marveč odobravanje in vzdihovanje, joj, kakšne žrtve smo!
To nima povezave z logičnimi deli možganov, marveč s čustvenimi. Udeleženci so padli v tekmovanje, kdo je večja žrtev, kar se pri nas pogosto zgodi. Naš najmočnejši arhetip je pač žrtev.
A tokrat, z izbrisanimi in Gazo, je šlo v tako patetično gnusobo, da me je sram svojih kulturniških kolegic in kolegov.
Naj bo vsaj mene, če že niti enega od njih ni.
(Antivakserji so trdili, da so preganjani kot Judje. Kulturniki trdijo, da so preganjani kot Palestinci. Torej imamo doma Bližnji vzhod?)
Nepremičnost
Kadar so na socialnih omrežjih omenjali Renato Zamido, direktorico prenovljenega Roga, niso pozabili dodati, da "dela kariero". Tule sem bil malce trdobučen in sem pozno doumel – delanje kariere je v kulturniških krogih nekaj silno negativnega. Povzpetništvo, nekaj več bi, nekaj bolje, drugače, nekam bi se premaknil – skratka, nočeš ostati pri miru in nespremenjen.
Tu zmerjanje udari ob našo osnovno egalitarnost. Kdor bi delal kariero, hoče izstopati, kar je greh.
Kariero kot greh je težko razložiti tistim, ki niso del kulturniških krogov, povsem nemogoče pa Američanom, pa četudi so umetniki.
Naš avtor na svoje delo ne gleda kot na razvoj, marveč kot tekoči trak, kjer štanca v nedogled. Bolj je njegovo novo delo podobno prejšnjemu, raje ga imajo. Ko pa je tako lepo legel v predalček!
Čas za šokantno izpoved: svoje pisanje sem vedno pojmoval kot kariero. Z vsakim izdelkom sem poskušal narediti nekaj novega in drugačnega, boljšega. Strah me je tega klepanja na mestu, ki je pri nas standard. Te tolažbe podpovprečnim, da smo vsi enaki, tega harrisonbergeronovstva. Kot sem zapisal že davno, zaradi tega je slovenska kulturna politika le oblika socialne pomoči in ne boj za kvaliteto.
Zavedam pa se, da je v teh krajih izjemno težko kot avtor imeti občutek kariere, ker lahko napišete najbolj kritiško hvaljeno knjigo ali največjo uspešnico (pri nas je v tej zvezi samo "ali", nikoli "in"), naslednji dan pa boste nabirali fičnike za plačilo stanarine ali pa šli nazaj v službo.
Infantilna samodestruktivnost
Najprej sem sliko videl pri znani pisateljici, ki jo je navdušeno objavila: nekdo je po stranišču novega Roga s sprejem nakracal frazo o podpori delavskemu razredu.
Širila se je bliskovito in znana prevajalka je že večkrat objavila, da bodo v Rogu čačke sicer počistili, a oni se bodo vračali in kracali in kracali.
Moja mama je bila celo življenje čistilka. Ona bi bila ta, ki bi jo direktorica poslala drgnit čačke s stranišča. Doma bi me vprašala: Miha, zakaj nekdo hvali delavski razred in mi s tem naloži mučno delo? Ne bi ji znal razložiti. Sumničavo bi stisnila veke, češ: Nočeš mi povedati, da bom v službi izpadla neumna?
Ne vem, kaj naj rečem. Razen mogoče tega, da ti ljudje nimajo izkušnje najnižjega delavskega razreda. Prevajalka, ki bo hodila vsak dan čečkat na novo, zagotovo ne.
Občina bo pač plačevala čiščenja in ta denar jemala od nekje drugje. Upam, da iz kulturnega budgeta.
Pravičništvo
Besnenje je pokazalo, da smo Slovenci lahko ideološko karkoli, a le na površini. Ko pridemo pod kožo, smo le še pravičniki. Prave farške tercijalke, ki gonijo svoje do konca, mahajo s svetimi frazami (delavski razred, kapitalizem ...) in poskušajo čim več drugih čim prej potegniti v govno.
Prenovljeni Center Rog bo zaradi povzročene škode med protesti ob odprtju zaprt najmanj do 6. novembra, mestna občina Ljubljana pa je povzročeno škodo ocenila na okoli 30 tisoč evrov.
Naši – vaši
Dajmo še nekaj veselega: znan akademski slikar, ki motovili na vse mogoče načine, češ, tiste krace niso vandalizem, grafiti so umetnost. Prav čutiti je, kako mu je nerodno, a ne more reči drugače – kajti družba je razpadla na naše in vaše. Zdaj vandalizirajo naši, zato jim mora držati podporo, pa četudi z usti, polnimi limone.
Za Slovenijo ni rešitve, dokler se bodo vsi naši vedno strinjali med seboj in dokler bo nasprotni glas izdaja, za katero te izključijo iz stranke. Nacisti so za tako stanje imeli krasen izraz: Gleichschaltung.
Pogled nazaj
Stari Rog je v pripovedih postal Titova Jugoslavija: obljubljena dežela, kjer sta se cedila med in mleko. Vse je bilo popolno in prekrasno, potem pa so prišli Kapitalisti in uničili pravljico.
Ne samo to, stari Rog je bil branik gentrifikacije in razprodaje mesta!
Ko je stari Rog še obratoval, sem naredil poskus – šel sem na sprehod od Prešernovega spomenika proti Rogu in gledal imena na zvoncih.
Poskusite sami.
Ob Ljubljanici ne živijo več ljudje, marveč podjetja – hostli in hoteli, gostilne in bari. A tudi običajni priimki imajo zraven opremo za sprejem Airbnb gostov.
Stari Rog na gentrifikacijo ni imel nobenega vpliva, saj je tudi ni mogel imeti. Četudi bi se zdajle čudežno pojavil, še bolj razpadel in še starejši, ne bi bilo gentrifikacije niti za dlako manj.
Ljubljana se ni prebivalcem odtujila zato, ker je padel stari Rog, marveč zaradi skupnega dolgoletnega udara državne in mestne davčne politike. Premožnim pomaga država, da kupujejo po sedem, deset in več stanovanj, saj ni davka na nepremičnine (premoženje). Seveda stanovanja oddajajo turistom, ker je mestna politika do raznih Bookingov in Airbnbjev povsem zgrešena v svoji hlapčevskosti. Podnaslov z zadnjimi podatki: "Za skoraj petino se je v minulem letu dni povečala ponudba stanovanj v Ljubljani na spletni strani Airbnb (vir)."
Četudi bi zdaj mesto in/ali država zgradilo stanovanja za mlade, se ne bi veliko spremenilo – pri nas smo vodilni v EU po gotovinskih prihrankih, ki jih merimo v milijardah (vir). In kaj je bolj varnega kot kupiti dodatno neobdavčeno nepremičnino in jo oddajati turistom z velikim blagoslovom mesta? Sploh pri 7,5-odstotni inflaciji (vir)?
In glej, ko ljudstvo najde grešnega kozla v prenovi Roga, seveda pristavijo lonček tudi politiki (vir), namesto da bi se vrnili v parlament in končno sprejeli zakon, ki ga že dolgo ne upajo.
Ker bi bil to pogled naprej, mi pa smo mojstri gledanja nazaj. Vedno bomo v preteklosti našli nekaj, kar je vredno prepira, da nam ne bo treba gledati v prihodnost.
Miha Mazzini
