Nedelja, 21. 12. 2025, 4.00
9 ur, 26 minut
Kolumna
Lucija Mulej: Slovenija, dežela srečnih volivcev – ali razočaranih državljanov?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,18
Lucija Mulej
Je to blef? Marketinški spin? Ali celo resnica, ki je še nismo sposobni objeti? Je koncept odgovornega državljana sodoben, zastarel, provokativen ali zgolj produkt zdrave kmečke pameti, ki nam pravi: česar ne naredimo mi, ne bo namesto nas nihče drug.
Belgijska lekcija: ko je demokracija obveza, ne izbira
V nekaterih evropskih državah je volilna udeležba razumljena kot državljanska dolžnost, ne zgolj kot pravica.
V Belgiji je obvezno glasovanje v veljavi že od 1893 za moške in 1948 za ženske. Državljani, starejši od 18 let, se morajo udeležiti volitev, pri čemer zakon zahteva prisotnost na volišču, ne pa tudi oddaje veljavne glasovnice. Neudeležba brez utemeljenega razloga lahko privede do sodnega poziva in globe, po štirih zaporednih neudeležbah pa posameznik za deset let izgubi volilno pravico, kar je za evropski prostor razmeroma strog ukrep (Vir: Siol.net, 24ur.com 2022).
Belgijsko ustavno sodišče je leta 2024 odločilo, da morajo obvezno voliti tudi 16- in 17-letniki, ki imajo na evropskih volitvah volilno pravico (vir: Domovina, 2024).
Še strožjo ureditev pozna Luksemburg, kjer je glasovanje obvezno za državljane med 18. in 75. letom, kazni za neglasovanje pa lahko dosežejo 1.000 evrov. Država hkrati omogoča glasovanje po pošti, kar zmanjšuje praktične ovire za udeležbo.
V Grčiji so bile sankcije za neudeležbo odpravljene leta 2000; glasovanje ni obvezno za starejše od 70 let, hospitalizirane državljane in tiste, ki prebivajo v tujini. Bolgarija je obvezno volilno udeležbo uvedla leta 2016, vendar brez dejanskih sankcij, zato ukrep v praksi ostaja predvsem simbolen. (vir: Bi šli na volitve, če bi bile te obvezne? - siol.net)
Kdo smo Slovenci?
Vprašanje ni preprosto. V antropologiji govorimo o emski in etski perspektivi – notranjem in zunanjem pogledu na kulturo. Težko je opisati samega sebe, ko si hkrati ustvarjalec, opazovalec in produkt istega družbenega ritma.
Smo radovedni? Znamo pogledati na stvari z več zornih kotov? Smo tolerantni do drugačnosti? Smo nagnjeni k strpnosti ali k jezi na politiko, zdravstvo, davke, šole in Cerkev? Kakšne misli gojimo, ko nihče ne gleda? Kaj krepimo v svoji notranjosti, ko se dan prevesi v večer?
Kulturni vzorec je kompas skupnosti. Po njem se vidi, kam nas vodi naša energija. Sama verjamem, da smo dober, delaven, klen narod – narod, ki ima močno jedro dobronamernosti, čeprav ga pogosto zasenčijo stereotipi o zavisti, nergaštvu in tekmovalnosti.
To je seveda subjektivna ocena, ne antropološki aksiom. A mnenja imajo težo – celo površne ocene. Počasi se usedajo v našo kolektivno duševnost in postanejo podoba, skozi katero presojamo sami sebe.
In jaz ponavljam: dober narod smo.
Ali smo res le tihi, prikriti nergači spleta?
Družbena omrežja pokažejo dve Sloveniji: eno nežno, pastoralno – fotografije narave, vsakdanjih opravkov, domačih živali in doma pripravljenih kosil. Druga je razgreta kot polnoč na omrežju X: polna gneva, zmerjanja, moralne panike in skoraj ritualnega iskanja grešnega kozla.
Če bi presojali zgolj po tej drugi, bi sklepali, da živimo v razžaljeni skupnosti izgubljenih živcev. Od kod toliko jeze? Zakaj tako žgoče razpravljanje z ljudmi, ki jih nikoli ne srečamo v živo?
Morda zato, ker je lažje kazati jezo kot ranljivost.
Morda zato, ker je jeza navada, razvada in opoj strasti, ki ni našla bolj ljubečega kanala? Morda zato, ker občutek nemoči pred institucijami nadomestimo z navideznim vplivom komentarja. Ali pa zato, ker je digitalni prostor nadomestek za pristno družbeno bližino, ki je menda izgubljena. V antropologiji temu rečemo kompenzacijski krog: ko izgubiš stik z realnim plemenom, ga nadomestiš z virtualnim.
Digitalni gnev ima še drugo plat; res je, da večina komentatorjev nima realne moči, kar ne pomeni, da njihove besede izzvenijo brez posledic. Nasprotno – zadnja leta kažejo, da spletni napadi, organizirani "shaming", "cancel culture" in sistematično blatenje posameznikov puščajo globoke psihične rane. Številni ljudje so v svetovnem merilu zaradi spletnega linča izgubili službo, družbeno mrežo in ugled; nekateri so se umaknili iz javnega življenja, drugi so se borili z depresijo in tesnobo. V ekstremnih primerih so družine opozarjale celo na samomore, ki so sledili javnemu sramotenju in neprestanim napadom v komentarjih.
Digitalni prostor ni brez težnosti. Ima lastno gravitacijo, pritisk in agresivno logiko izpostavljanja, ki preoblikuje življenja. Kar je videti kot naključni komentar, lahko v resnici slika potlačene inhibicije avtorja, na neodpornem posamezniku ali mladem človeku pa pušča globoko sled.
Da, digitalni gnev središči v naslednjem: komentatorji nimajo neposrednih vzvodov moči, zato njihovi izlivi redko sežejo dlje od zaslona. Morda je ravno to vir njihovih frustracij – občutek, da se ne sliši niti tisto, kar kričijo tako disciplinirano in vestno.
Kako zrel je naš demokratični refleks?
Če bi odgovornost merili s statistikami udeležbe, bi težko rekli, da smo zgledni. Številni najglasnejši kritiki realnosti zanemarjajo tisto prvo in osnovno gesto državljanske odgovornosti – prihod na volišče.
Zrele demokracije – Avstralija, Nova Zelandija, Norveška, Švedska, Finska, Kanada, Nizozemska, Danska in Belgija – imajo visoko udeležbo in po demokratičnem indeksu 2024 spadajo med najmočnejše sisteme sveta. Norveška že leta ohranja vrh zaradi politične stabilnosti in varstva civilnih pravic (vir: Democracy Index 2025, The Economist Intelligence Unit).
Med polne demokracije z nekoliko nižjimi ocenami sodijo tudi Avstralija, Kanada in Belgija, kar jasno pokaže, da demokracija ni le vprašanje pravil in institucij, temveč zrelosti državljanov, njihove pripravljenosti sodelovati, prevzemati odgovornost in vztrajati tudi takrat, ko je udobneje ostati doma. (vir: Democracy Index 2025, The Economist Intelligence Unit)
Te družbe razumejo, da je demokracija kot vrt: ne raste sama, zahteva prisotnost.
Zakaj ne gremo na volitve?
Nezanemarljiv del ljudi na družbenih omrežjih piše: "Ta oseba ni moj predsednik, ta oseba ni moja predsednica." A ključno vprašanje je: kolikokrat so ti isti ljudje dejansko odšli na volitve? Vprašanje je, kakšna je volilna higiena osebe, ki takšna stališča sporoča na družbenih omrežjih. Je prav, da se pritožuje, ko ne prispeva lastnega glasu?
V Avstraliji so volitve obvezne. Od leta 1924. Neudeležba brez razloga prinese denarno kazen. Avstralci razumejo nekaj preprostega: če želiš legitimnost vlade, mora biti udeležba visoka – sicer oblast nosi breme manjšine (vir: Australian Electoral Commission).
Morda drži tudi preprosta formula: razgledani in odgovorni ljudje hodijo volit. Ne zato, ker bi verjeli, da bo izbran idealen kandidat, temveč zato, ker razumejo, da je glas kaplja, ki polni skupno morje.
Kdo je odgovoren državljan?
Odgovoren državljan ni superjunak demokracije.
Je človek, ki razume, da je svoboda mreža vzajemnih dejanj in da demokracija ne nastane na volilno noč, temveč se rojeva vsak dan v naših mikroodločitvah. Samoodgovornost je vsakdanja: izraža se v tem, kako govorimo drug z drugim, kako spoštujemo pravila, kako držimo besedo, kako skrbimo za šibkejše, kako varujemo naravo, plačujemo davke in kako se ne pustimo zavesti instantnim čustvenim valovom spleta.
Odgovorni državljan ve, da volitve niso tekmovanje všečnosti, temveč trenutek presoje stabilnosti, vizije in etike kandidatov. Razume, da neudeležba ni upor, temveč odpoved skupnemu dobremu. Kritika brez dejanja zanj ni pogum, ampak izgovor, ki ne spremeni ničesar.
Zaveda se, da demokracija ni zgolj sistem, ampak kultura – in kulturo soustvarjamo ljudje, ne abstraktne institucije. Predvsem pa dojema državljanstvo kot etični odnos, ne kot potrošniško pričakovanje. Zahteva prisotnost, odgovornost in pripravljenost na soustvarjanje skupne prihodnosti.
Kakšno prihodnost bomo soustvarili?
Pred nami so državnozborske volitve. Na stičišču smo. Leto 2026 ne bo le še eno leto v koledarju, ampak trenutek, ko bomo preverili, kako zreli smo postali od osamosvojitve. Dovolj smo prestali, da se zavemo: vsak izmed nas nosi del zgodbe. Nenehno zgražanje, razpihovanje frustracij in iskanje krivde v drugih je najlažja pot, a najlažje poti redko vodijo v dobro prihodnost.
Zrel, odgovoren odnos do države, družbe in skupnega življenja ima moč, da preusmeri tok zgodovine v boljšo smer. Namesto novoletnih zaobljub, ki pri večini izpuhtijo hitro, naj bo ta trajnostna: postal bom odgovoren državljan, državljanka.
Zato naj bo leto 2026 leto dobronamernosti, spoštljivosti in solidarnosti. Leto, v katerem drug drugega vidimo nekoliko bolj človeško in nekoliko manj ostro, polarizirano. Leto, ko se – morda končno – spomnimo, da Slovenija ni "oni". Da smo to mi. Mi vsi, drage državljanke, dragi državljani. In čudovit narod smo, prav zares.
In da, demokracija ni oddaljen ideal, ki obstaja le na papirju. Je navada drobnih, nevidnih korakov poguma – dan za dnem, glas za glasom, človek ob človeku.
Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe.
