Konec delitev na leve in desne?

Volilno zmago Emanuela Macrona so pospremili vzdihi olajšanja. Vzpon "populizma", ki se je začel z brexitom in nadaljeval s Trumpom, da je bil ustavljen. Redkejši so bili tisti komentatorji, ki so razlagali, da tudi francoske volitve pomenijo nadaljevanje treh med seboj povezanih trendov: (1) nazadovanje tradicionalnih levo- ali desnosredinskih strank, (2) pojav novincev na politični sceni in (3) uveljavljanje novega političnega koordinatnega sistema, namreč tistega, kjer si nasproti ne stojita več levica in desnica, ampak so globalisti proti protiglobalistom. V tem prispevku razmišljam o tem, kako trajni so ti trendi.

"Volilno zmago Emanuela Macrona so pospremili vzdihi olajšanja. Vzpon "populizma", ki se je začel z brexitom in nadaljeval s Trumpom, da je bil ustavljen." Foto: Reuters

Novinci

Debakel klasično levo-desne politike se nadaljuje, kot sem napovedal že Blogresu leta 2008, kot minister v prvi Janševi vladi: politične stranke so inštitucije, ki izmenjujejo informacije in povezujejo ljudi in za take inštitucije predstavlja internet težek izziv. Pokazalo se je, da je v modernem komunikacijskem okolju zelo preprosto generirati politične start-upe. Mednje spadajo Trump, Macron, španski Podemos, italijanska Movimento Cinque Stelle ipd. Doma so to Zares, Lista Gregorja Viranta, Lista Zorana Jankovića, Stranka Mira Cerarja …

Brexit se je zgodil kljub nasprotovanju levosredinskih laburistov in desnosredinskih konservativcev, na volitvah v ZDA ni zmagala ne demokratka in ne klasični republikanec, na Nizozemskem so bili popolnoma uničeni socialdemokrati, a ne s strani desne sredine. V Franciji se je prvič zgodilo, da ne socialisti ne republikanci v finalu niso imeli svojega kandidata. V številnih evropskih državah so se na oblasti stoletja menjavali levica in desnica. Če so si nekoč socialdemokrati in krščanski demokrati razdelili 85 % vseh glasov, danes skupaj komaj sestavijo večino.

Konec levice in desnice

Današnjo geometrijo političnega sistema imamo od dneva, ko se je leta 1789 sestala francoska narodna skupščina in so se podporniki revolucije usedli na levo, zagovorniki kralja pa na desno. Dobrih 200 let v demokracijah ljudje izbirajo med strankami, koalicijami in posamezniki, ki se uvrščajo nekam na premici med levico in desnico. Levica naj bi zagovarjala interese delavcev in nove, napredne vrednote, na kratko socializem, desnica pa interese lastnikov kapitala in tradicionalne, preverjene vrednote, na kratko kapitalizem. Ker je bila glavna diskusija v družbi med levimi in desnimi, so si levi in desni odrezali tudi največji del strankarskega kolača (slika 1).

Klasična razporeditev političnega prostora od skrajno levih (rdeče), leve sredine, liberalcev (rumeno), desne sredine in skrajne desnice (črno). Foto: Žiga Turk

Tako gledanje na politično geometrijo je zadnje čase pod vprašajem. Prodajajo nam zgodbo, da danes glavno nasprotje ni med levico in desnico, ampak med zagovorniki globalizacije in zagovorniki domoljubja, med globalisti in lokalisti, med svetovljani in provincialci. In "provincialci" da so zmagali brexit, poljske, madžarske in ameriške volitve, je pa "svetovljan" zmagal v Franciji in obdržal krmilo na Nizozemskem.

Nova os ter zasuk koordinatnega sistema za 90 stopinj sourno. Novi geometriji se prilagodi tudi sivo šrafirani politični prostor. Foto: Žiga Turk

V klasični geometriji so tisti, ki so ubranili svoje države pred populizmom del sredine – ne leve ne desne – ki je bila sicer vedno jeziček na tehtnici, nikoli pa posebej močna (npr. rumeni krožec na sliki 1). Če bi koordinatni sistem obrnili (slika 2), pa bi bilo mogoče popolnoma premešati moč političnih strank in uničiti levo, še bolj pa desno sredino. Kot piše Federico Reho v New Europe, je prvi to pred leti poskusil Mario Monti – namreč iz desne sredine k sebi pritegniti svetovljane, iz leve sredine pa tiste z več gospodarske pameti in postati ena večjih političnih sil v Italiji. Drugi, ki bo poskusil nekaj podobnega, je Macron v Franciji.

Če jim ne uspe političnih zadev uokviriti drugače, so tisti iz sredine med levo in desno namreč obsojeni na vlogo pomembnega, a majhnega jezička na tehtnici. Če se politična diskusija obrne in nehajo biti sredina, ampak eden od dveh polov, imajo možnost dolgo časa ostati glavni igralec. Desno sredino lahko tak razvoj še posebej skrbi, ker če ji h globalistom pobegnejo gospodarski svobodnjaki in tisti odprti v svet, jih bo skrajna desnica požrla s svojim ekstremizmom. In to je igra globalistov, namreč postaviti ljudi pred izbiro: na eni strani oni, na drugi razmeroma nori in medsebojno sprti skrajna desnica in skrajna levica (slika 3).

Foto: Žiga Turk

Pa do zasuka politične geometrije lahko pride?

Dosedanje izkušnje kažejo, da je dosti lažje stranko ustvariti, kot pa da bi novinci vodili kvalitetne politike. To gledamo nekaj mesecev pri Trumpu in nekaj let pri Cerarju. Tudi brexit je bilo lažje zmagati, kot ga bo izpogajati. Macrona ta preizkus še čaka. Ima nekaj dobrih svetovalcev, ampak politika nikoli ni bila o dobrih idejah. Skrivnost uspeha je v sposobnosti izvedbe, ki terja spretnosti, ki se brusijo ob prerivanju na vrh obstoječe stranke. Izziv za politične startupe je preživetje, odraščanje in rast. Start up needs to grow-up. Začetnik mora odrasti. Dosedanja praksa kaže, da se to praviloma ne dogaja. Smrtnost političnih startupov je velika.

Tudi obračanje koordinatnega sistema ni samoumevno. Liberalci, ki so bili v tradicionalni geometriji nekje na sredini med levico in desnico, radi razlagajo o tem, da gre za dve vrsti svobode, za ekonomsko in osebno (jaz ji bom rekel moralna). Prva se tiče gospodarstva in se bori za svobodno gospodarsko pobudo. Drugo zanima svoboda pri moralnih vprašanjih – npr. ali mati svobodno odloča o donositvi otroka, umirajoči ali sorodniki o smrti človeka, par istospolnih o tem, da bi vstopili v zakon. Čisti liberalci bi bili tako za moralno kot za gospodarsko svobodo. Klasična levica je za moralno pa proti gospodarski svobodi, klasična desnica pa za gospodarsko in proti moralni svobodi. Na sliki 2 bi liberalci poleg osi levo desno narisali os svoboda-nesvoboda.

Če bi bil odnos do svobode odločilen za oblikovanje političnega prostora, potem bi se levica in desnica ob tem vprašanju razklali, njune dele pa bi vsrkali svobodnjaki na eni in avtoritarci na drugi strani. Pa se to ni zgodilo, zato ni tako nujno, da se bo to zgodilo v primeru odnosa do globalizacije.

Slovenija

V Sloveniji je zasuk koordinatnega sistema iz levo-desno v svetovljansko-provincialno še težji, ker je eden močnejših faktorjev, ki vpliva na politično pozicioniranje, odnos do dogodkov v času druge svetovne vojne. Takrat so si v Sloveniji stali nasproti levi in desni v najbolj tradicionalnem pomenu besede in je težko verjeti, da bi se danes na eni strani znašli svetovljani med partizani in domobranci, še težje pa si je na isti strani predstavljati sobivanje provincialcev med partizani in domobranci. Ne rečem pa, da za državo ne bi bilo vzgojno.

Ker se mi zdi delitev na leve in desne filozofsko globlja od vseh drugih, menim, da bo v svetu ta delitev ostala. Se bodo pa še naprej pojavljale nanjo pravokotne alternative, ki bodo začasno – pač glede na okoliščine – imele nekaj večji vpliv. Sredinska gibanja, kot je Macronovo, pa se bodo morala v nekem trenutku odločiti, kako razumejo razsvetljenstvo, kjer se je to vse skupaj začelo.