Živeli naši in vaši!

Udoben način, da človek dvigne nos nad diskusijo, v kateri se je znašel, je, da pomodruje, da ima teh naših in vaših dovolj. Da so naši in vaši vsi enaki. Da gre samo še za naše in vaše. Da ne mara delitev na naše in vaše.

"Razlikovanje med našimi in vašimi terja več napora kot kimanje, da so vsi enaki."

"Razlikovanje med našimi in vašimi terja več napora kot kimanje, da so vsi enaki." Foto: Matej Povše

Miselni lenuhi bodo temu prikimali. Zakaj lenuhi? Povsem informacijsko-teoretično gledano vsaka delitev, kategorizacija, razpoznavanje posebnosti v neki prej brezoblični gmoti pomeni, da zmanjšujemo kaos in uvajamo red. V en zabojnik mečemo papir, v drugega plastiko. In je nereda manj. Na en kup belo perilo, na drug kup barvno. In je nereda manj. Na eno polico leposlovne knjige, na drugo strokovne. In je nereda manj.

Entropija in red

Svet se je začel z delanjem reda. Stvarnik je ločil svetlobo od teme, vodo od neba, kopno od vode. Adam in Eva sta jedla z drevesa spoznanja ter se naučila razlikovati med dobrim in zlom. Razlikovanje terja več napora kot nerazlikovanje. Razlikovanje med našimi in vašimi terja več napora kot kimanje, da so vsi enaki.

Razdelitev na naše in vaše je tista najbolj preprosta. Izbiri sta samo dve. Nosita malo vsebine. Bolj zahtevne so delitve na leve in desne, partizane in domobrance, progresivce in konservativce, avtoritarce in anarhiste, kolektiviste in individualiste, socialiste in kapitaliste, internacionaliste in nacionaliste, multikulturne in monokulturne, globaliste in zapečkarje, elito in plebs …

Čeprav se je po vsakem o teh kriterijev mogoče uvrstiti drugače in čeprav se bo kdo pritožil, da se ne pusti predalčkati, se vendarle kot razmeroma trdna kaže delitev na ljudi, ki so za vero, zastavo in družino (flag, faith, family), in tiste, ki so manj za to.

Koliko so smiselne delitve, ki niso binarne, ne vem. Konec koncev so te delitve abstraktne, približne, čez palec. Ob konkretnih primerih in konkretnih politikah se bodo ljudje opredelili do konkretnega vprašanja. Za ali proti zdravstveni "reformi", za ali proti 2. tiru, za ali proti imigraciji, za ali proti Trumpu.

Zvestoba in razum

Ampak: ali se bodo opredelili do vsakega od teh vprašanj posebej ali bodo sledili mnenju svojih? Žal se prevečkrat zgodi, da imajo o vsem tako mnenje, kot ga imajo njihovi. Nimajo več avtonomnega mnenja o tem, onem ali tretjem vprašanju, ampak imajo tako mnenje, kot ga ima skupina, ki ji pripadajo. To se lahko zgodi na tri načine: ker se človek po premisleku strinja s svojimi, ker človek o zadevi sam ni premislil in pač slepo zaupa svojim ali ker mu njegovi ne pustijo, da bi mislil drugače. Dve od treh možnosti sta slabi.

Tisti za vero, zastavo in družino so k temu malo bolj nagnjeni, ker bolj cenijo pripadnost skupnosti. In zato težko razumejo, kako to, da nekdo ni naš pri vseh vprašanjih. Kako je mogoče, da nekdo, ki je naš, ne mara sicer našega Donalda Trumpa, ne navija za našo Marine Le Pen, ne vzklika brexitu? Ker naši, tisti za vero, zastavo in družino v ZDA, Franciji in Veliki Britaniji, jih podpirajo. Ali, Bog ne daj, ne mara našega Janeza! Naši so zapostavljeni, šibkejši, žrtve krivic in zato se še manj spodobi, da jim naši ne pritrjujejo brez zadržka.

Empirični podatki o tem, kolikokrat opozicija podpre predloge pozicije, kažejo na obratno sliko. Vladna levica je tista, ki redkeje podpre predloge opozicije ter empirično dokazuje, da se težje odlepi od predalčkanja ljudi in idej na naše in vaše.

Vsekakor je slabo, če se ne dogaja, da bi v konkretnih primerih posamezniki imeli drugačno mnenje od svoje skupine, če nismo sposobni kritike svojih in pohvale drugih ter če nismo sposobni pritrditi idejam onih drugih. Taki ljudje in taka vprašanja tvorijo sivo cono, ki vzpostavlja zaupanje in odpira možnost za komunikacijo med belimi in črnimi.

Bolj ko je prostor javne diskusije histeričen, manj je tega. Ampak če tega ni, mnenje posameznika nima več nobenega pomena. Ker smo vsi tako ali tako popredalčkani. Ve se, kaj kdo misli, ne da bi ga sploh vprašali. Pripiše se mu mnenje skupine. Označi se ga z etiketo. Tega z našo, onega z njihovo. Ni se treba več brati in poslušati. Besede postanejo nepotrebne.

In spet delam napako. Če bi želel, da bi to kolumno naši glasno javno hvalili, potem v njej ne bi smelo biti nič takšnega, kar našim ni všeč. Nekaj napačnih stavkov o naših, na primer tisti, da so bolj nagnjeni h kompaktnim skupinam, zadostuje, da bodo to kolumno sprejeli z zadržkom. Enako njihovi, ki so dobili serviran podatek, da bolj dosledno uveljavljajo delitve na naše in vaše. V današnjih razgretih časih naši in vaši ne iščejo, s čim bi se pri drugem lahko strinjali, ampak to, v čem se ne.

"Krešejo se mnenja in brusijo ideje. V demokraciji je normalno, da smo razdeljeni." "Krešejo se mnenja in brusijo ideje. V demokraciji je normalno, da smo razdeljeni." Foto: Bor Slana

Živeli vaši naši!

Nabijanje proti našim in vašim, posmehovanje tem delitvam ali celo vzvišeno distanciranje so samo oblike nepripravljenosti zavzeti stališče do dileme. Gre za naivno in lenobno upanje, da se ne bi bilo treba odločiti. Očitki, da se gredo naše in vaše, je zanikanje osnovnega dejstva demokracije. Kdor z medijskih ali političnih prižnic moralizira, da se ne bi smeli deliti na naše in vaše, zanika samo bistvo demokracije. Časi, ko so bili povsod samo vaši, so minili. Sprijaznite se!

V zgražanju nad našimi in vašimi tiči prastrah pred demokracijo. V njej naše stranke tekmujejo z njihovimi strankami. Programi se med seboj razlikujejo. Krešejo se mnenja in brusijo ideje. V demokraciji je normalno, da smo razdeljeni.

V zgražanju nad našimi, ki kdaj pritrjujejo njihovim, in sumničenju njihovih, ki tu in tam pritrjujejo našim, tudi tiči prastrah pred demokracijo. Razdeljenost mora privesti do tekmovanja idej. Tekmovanja idej ni, če ni vere, da je mogoče koga o čem prepričati, in če ni vere v to, da bo kdaj kak njihov dal prav našim. Ali kak naš njihovim.

Naši, ki niso vedno naši, in njihovi, ki niso vedno njihovi, so tisti, zaradi katerih je vredno tu in tam kaj napisati.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

12
  • Kapodistrias / 11.04.2017. ob 11:13

    Žiga, zadel si bistvo. Najhujša intelektualna in duhovna lenoba Slovencev pa se kaže v vsegliharstvu (vseenosti), zato taka volilna abstinenca. Večinski volilni sistem bi to malo popravil.

  • Rafko / 11.04.2017. ob 11:48

    Vse lahko delimo na vaše in naše, le banke in sodstvo ne, pa večina medijev tudi ne. Tu je vse naše.

  • Nati / 11.04.2017. ob 08:35

    Mogoče je naivno, ampak meni je še vedno bolj kot delitev na vaše in naše, všeč delitev na naše, ki mislijo enako in naše, ki mislijo drugače. S takim pogledom različnost izgubi veliko konfliktnosti, dobi pa malo več empatije in spoštovanja. Ker sicer se preveč pričkamo, zakaj drugi nima prav namesto da bi razmišljali, kaj je sploh vprašanje.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano