Turčija gre domov

V začetku prejšnjega desetletja sem bil več let zapored gostujoči profesor na istanbulski tehnični univerzi. Gostovanja je po letu 2007 prekinila politika. Vrnil sem se le še enkrat, jeseni 2013. V drugačno državo.


Preberite še:

Leta 2013 sem prišel v drugačno Turčijo. Ozračje s študenti je bilo manj sproščeno. Pred desetimi leti so bile zakrite ženske posebnost v azijskih delih mesta, leta 2013 so bile pogoste tam, kjer jih prej sploh ni bilo – v mondenih nakupovalnih središčih, v ribjih restavracijah na obalah Bosporja, v predavalnicah. Rakija niso več točili za vsakim vogalom. Leta 2013 sem prišel v drugačno Turčijo. Ozračje s študenti je bilo manj sproščeno. Pred desetimi leti so bile zakrite ženske posebnost v azijskih delih mesta, leta 2013 so bile pogoste tam, kjer jih prej sploh ni bilo – v mondenih nakupovalnih središčih, v ribjih restavracijah na obalah Bosporja, v predavalnicah. Rakija niso več točili za vsakim vogalom. Foto: Reuters

V študijskem letu 2000/2001 sem prišel v moderno mesto. Rektorica univerze je bila ženska, tudi sicer in povsem v nasprotju s stereotipi je padlo v oči, koliko pomembnih položajev zasedajo ženske. Po občutku več kot pri nas. Seveda niso bile na noben način zakrite.

Stanovanja za gostujoče profesorje je imela univerza v četrti Etiler. Če se je človek tam ozrl naokrog, bi težko rekel, da ni v Evropi. No, saj tehnično je Etiler na evropski strani Bosporja. Nekaj podobnega velja za četrt Bebek na obali Bosporja, ki bi bila prav lahko na Azurni obali.

Nedaleč je bila Azija. Tudi v Evropi, tam med cerkvijo Svete modrosti in zalivom Zlati rog, na veliki tržnici, na egiptovski tržnici začimb, na obalah Zlatega roga. Tam je bil drug svet, pa vendar ne zategnjeno muslimanski. Najbolj pristen verjetno v neuglednih ulicah med obema tržnicama, kjer trgovine nikakor niso bile namenjene turistom.

Kemal paša Ataturk

Pil se je čaj in pil se je raki, pijača, ki je bila - dobesedno - gorivo Ataturkovih reform. Kipi Kemala paše Ataturka so bili povsod – pred javnimi zgradbami in celo v trgovskem središču Akmerkez, ki je bilo v tistih časih najboljše v Istanbulu in daleč naokrog. Takega, mimogrede, v Ljubljani še danes nimamo.

Kemal paša Ataturk je bil prvi iz dolgega niza vojakov, ki so zastarele muslimanske državne tvorbe poskusili na hitro poriniti v prihodnost. Gadafi v Libiji, Naser v Egiptu, Al Asad starejši v Siriji, Hussein v Iraku in Reza Šah v Iranu so vsi del istega vzorca.

Leta 2013 sem po nekajletnem premoru prišel v drugačno Turčijo. Ozračje s študenti je bilo manj sproščeno. Leta 2013 sem po nekajletnem premoru prišel v drugačno Turčijo. Ozračje s študenti je bilo manj sproščeno. Foto: Žiga Turk Kemal paša je skrb za sekularno Turčijo zaupal vojski, ki je svojo nalogo opravljala - vse bolj plaho sicer - do državnega udara lani. Po njem je bila vojska dokončno obglavljena. Erdoganov režim je zaprl še nekaj univerz in kolaboracije z zunanjim sovražnikov obtožil vso potencialno konkurenco. Zveni znano? Na cesto so pognali tudi predavatelja, ki je bil kot študent pri nas na izmenjavi Erazmus in bil dovolj zvest svoji tradiciji, da ni nikoli jedel svinjskega mesa.

Najlepši kotički Istanbula so bili tam, kjer sta se mešali Azija in Evropa. Na primer Ortakoy, kjer turisti v isti kader lovijo staro džamijo in moderen viseči most prek Bosporja. Tam so in Starbucks in klasične turške kavarnice. Jeste lahko hamburgerje, v sosednjem lokalu pa čevapčiče iz mlete jagnjetine ali kumpir (krompir) s kuhanimi prilogami.

Nekje med Evropo in Azijo je tudi promet. Osnovno prometno pravilo v Istanbulu je: "cesto si moraš vzeti". Sicer jo bo kdo drug. Izsiljujejo, ampak viteško. Izsiljeni se praviloma ne razburja, ne "blenda", ne trobi, ampak poskuša sam čim prej nadomestiti zamujeno. Promet zato neverjetno dobro teče.

V Istanbulu sem bil spomladi 2003, ob začetku druge zalivske vojne. Nad mestom smo slišali letala, ki so iz Evrope letela nad Irak. Turčija je bila sicer formalno zaveznica Nata, ljudem pa intervencija ni bila ne vem kako všeč. Za posel je to izkoristil lokalni konkurent Coca-Cole. Cola Turka – turška kola – je bila patriotska različica sovražnikove imperialistične pijače. Spremembe so bila počasne, iz leta v leto komaj opazne.

Po premoru sem leta 2013 prišel v drugačno Turčijo. Ozračje s študenti je bilo manj sproščeno. Pred desetimi leti so bile zakrite ženske posebnost v azijskih delih mesta, leta 2013 so bile pogoste tam, kjer jih prej sploh ni bilo – v mondenih nakupovalnih središčih, v ribjih restavracijah na obalah Bosporja, v predavalnicah. Rakija niso več točili za vsakim vogalom. V neturističnih delih mesta pločevinka piva Efes ob "kabab šiših" ni bila več samoumevna. Iz minaretov, ki so jih Otomani dozidali Hagiji Sofiji, spet kličejo k molitvi.

Kulturna rekonfiguracija se dogaja tudi doma. Erdoganova referendumska zmaga je še ena tesna zmaga lokalne kulture in vere nad univerzalnim in globalnim. Kulturna rekonfiguracija se dogaja tudi doma. Erdoganova referendumska zmaga je še ena tesna zmaga lokalne kulture in vere nad univerzalnim in globalnim. Foto: Reuters

Sveta modrost

Veduto Istanbula obvladuje Hagija Sofija. Tisoč let je bila to najzahtevnejša stavba na planetu. Cesar Justinijan je okroglo kupolo, ki simbolizira moč države, poveznil nad križni tloris bazilike, ki simbolizira moč cerkve. Genialna arhitekturna rešitev, ki nad kvadratni tloris povezne okroglo kupolo, je tisoč let simbolizirala povezanost cerkve in države. Boj za ločitev cerkve od države je takrat pomenil boj za manj vmešavanja države v cerkvene zadeve.

Tisoč let je bila cerkev Svete modrosti največja krščanska cerkev, štiristo let je bila največja mošeja na svetu. Muzej je postala leta 1935 pod Ataturkom. Kot taka je bila simbol sekularne Turčije. Predlogi, da bi spet postala džamija, so vedno glasnejši.

Kemal paša je skrb za sekularno Turčijo zaupal vojski, ki je svojo nalogo opravljala - vse bolj plaho sicer - do državnega udara lani. Po njem je bila vojska dokončno obglavljena. Kemal paša je skrb za sekularno Turčijo zaupal vojski, ki je svojo nalogo opravljala - vse bolj plaho sicer - do državnega udara lani. Po njem je bila vojska dokončno obglavljena. Foto: Žiga Turk Če se bo to zgodilo, se bo Turčija tudi simbolno vrnila v civilizacijski okvir, ki ji ga je napovedoval že Huntington v Trku civilizacij. Po njegovem mnenju ima država namreč izbiro – biti članica EU, ampak ena od članic EU, daleč od tega, da bi bila vodilna, ali postati jedro, okrog katerega se bodo združevale islamske države. Zadnji dogodki kažejo, da je izbrala drugo možnost in da se uresničuje Huntingtonov scenarij kulturne rekonfiguracije sveta – ko civilizacija, vera in kultura določajo prelomnice na svetovnem zemljevidu.

Kulturna rekonfiguracija se dogaja tudi doma. Erdoganova referendumska zmaga je še ena tesna zmaga lokalne kulture in vere nad univerzalnim in globalnim. Kaže, kako krhek je liberalni konsenz, v katerega naj bi se stekal Fukuyamov konec zgodovine. Nekaj odstotkov tukaj, nekaj odstotkov tam in zgodovina se spet začenja, luči svobode pa spet ugašajo. Ali kot je rekel Ronald Reagan: "Svoboda ni nikoli več kot eno generacijo stran od izumrtja. Nismo je otrokom zapustili s krvjo, boriti se moramo zanjo, jo varovati in jim jo predati v skrb."

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

4
  • PolentaPolitik / 18.04.2017. ob 14:13

    Take referendume pomagajo zmagati "liberalni" pritiski od zunaj. Ljudje ne marajo, da jim kdo od zunaj govori, kako naj živijo. Zato se raje vrnejo nekoliko v preteklost.

  • manemebasat / 18.04.2017. ob 01:06

    In mi dovoljujemo gradnjo te greznice na nasem dvoriscu.

  • stanly / 17.04.2017. ob 23:42

    odlično zapisano in žal vse drži...turčija koraka nazaj v zgodovino in lokalna folklora zmaguje nad globalnim in univerzalnim redom...

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano